Pregosto sajenje: Paradižnika na gredo ne sadimo preblizu skupaj, tudi rastline v loncih razmaknemo. Tako bo med njimi manj vlage in bolezni: na gredi naj bo med sadikami 70 cm, če so cepljene, še več, med vrstami pa 1 m. Grmičaste sorte so lahko 50 cm narazen.

Zalivanje po listih: Paradižnika ne zalivamo po listih. Vlaga na njih namreč spodbuja razvoj glivičnih bolezni, zaradi katerih lahko rastline propadejo. Vsakih nekaj dni obilno zalijemo tla ob rastlinah.

Ne trgamo zalistnikov: Pogosta napaka je, da ne odstranjujemo zalistnikov, zaradi česar je rastlina prebujna in ne more prehraniti vseh nastavkov plodov. Dodaten problem je zastajanje vlage med rastlinami. Zalistnike lahko pustimo pri grmastih sortah.

Sajenje v bližino krompirja: Ker sta paradižnik in krompir botanična sorodnika, ju ogrožajo iste bolezni, od katerih je lahko uničujoča krompirjeva plesen (na fotografiji). Zato paradižnik sadimo čim dalj od krompirjeve grede.

Nezračna zaščita: Res je, da zaščita paradižnika pred padavinami s streho ali rastlinjakom pomaga, da je bolezni manj, vendar le, če je zračna. To pomeni, da mora biti precej višja, kot bodo zrastle rastline paradižnika, in mora omogočati, da se te od strani temeljito zračijo, drugače se bo pod njo nabiral kondenz.