Gospa Marija je zelo zanimiv in topel človek s širokim srcem. Življenje ji je dalo obilo izkušenj in jo naučilo, da mora sama poskrbeti, da ji je lepo, in se pri tem ne omejevati s tuhtanjem, kaj bodo pa sosedi rekli. Tako se pri njej na vrvi za perilo neprestano sušijo pižame, in ko vidi, da mi ni nič jasno, se hudomušno nasmeji in pojasni, da se vsako jutro v pižami sprehodi po vrtu, tu in tam populi plevel ter se pri tem obveznem jutranjem opravilu seveda umaže.

Že zasaditve pri vhodu so nekaj posebnega. Trajni del predstavljata pušpana, njuno strogost omilijo mehke trave, barvo pa dodata pisana trdoleska in rdeči javor. Spremembe vsako leto vnašajo enoletnice, ki najdejo prostor tudi v starem odsluženem sodu ali kot obešanke, pa v koritih, na okenskih policah in kot posodovke, prosto razmeščene po dvorišču, kjer se jim pridružijo številne hortenzije. Ob hiši je ozka gredica z zanimivo ograjo iz leskovih šib, delo Marijinega moža, kjer se hermelikam spomladi pridružijo raz­novrstne dalije, nad njimi pa se spuščajo slapovi rož, ki si jih je tisto leto izbrala gospa Marija. Tudi kadar dežuje, Marija rada občuduje vrt, zato tik ob vhodu stoji lesena klop, kjer takrat pije čaj, posluša pesem dežnih kapelj in se prepušča mehkobi in spokojnosti tega domačega vrta. Za hišo je dovoz v garažo, ki bi marsikje kazil vrt, nikakor pa ne tukaj, kjer je pravi okras. Od hiše ga ločuje pas iskrivk, proti sosedom pa pas najrazličnejših trav.

Hišo, ki je umeščena ob cesto in na začetek vrta, sta Marija in njen mož kupila pred dob­rimi petnajstimi leti, potem pa ji v treh letih s svojim delom vdihnila današnjo podobo; morda bi bilo bolje reči, da sta ji vrnila njeno podobo v duhu spoštovanja tradicije. Ničesar nista spreminjala, samo izboljšala sta jo in jo naredila prijazno. Takoj, ko so bila zidarska dela končana, pa je začel nastajati vrt. Gospa Marija pravi, da se je z vrtom ukvarjala že od nekdaj in da sta z njene poroke peljala dva voza, na enem je bila njena bala, na drugem – rože. To so bile predvsem bršljanke in druge enoletnice, ki so v več vrstah, barvno usklajene, krasile hišo. Pa je bilo z njimi preveč dela in tako zdaj uporablja enoletnice samo kot veseli poudarek.

Za vrt pravi, da je njen aspirin, saj ji pomaga prebroditi težave in zato ne potrebuje zdravnika. Kadar ji čas dopušča, s prijateljicami obišče zanimive vrtove, nameni pa se tudi v kakšno tujo vrtnarijo. Uživa, če imajo drugi lepo, zato velikokrat svetuje in nesebično pomaga, tudi z rastlinami, ki so se ji preveč razrasle.

Rastline, ki jih uporablja za kombiniranje po gredicah, ne potrebujejo veliko vzdrževanja, tudi škropljenja ne. Veliko je bele, rožnate in lila barve, tu in tam, kot začimba, pa močnejši poudarki oranžne, rdeče ali modre. Z veliko znanja so rastline razporejene po višinah, pravi vzor za kakšno literaturo, zlasti na najdaljši gredi ob robu meje proti sosedu in čudovitemu hribovitemu gozdnemu ozadju. Na tej gredi se ves čas nekaj dogaja, tudi zaradi sejancev in enoletnic ob robu, zaključek pa je lesena lopa, pred katero se razkazujejo rožlini, rman in bela čipkasta hortenzija.

Velikopotezna trata dopušča vrtu, da svobodno diha. Zanimivo pa je, kako se končuje, in sicer s pravim zelenim zastorom fižolovk. Čeprav gospa Marija nima »pravega« gartlca, na njivi, ki jo fižolovke povsem skrijejo, pridela zase in za snahi vso zelenjavo za sproti in za vse bolj cenjene zelenjavne shranke. Pred zeleno kuliso se bahajo visoke plamenke, ki se znižujejo v gredo host, nad katero se boči stara jablana in jih ščiti pred soncem.

Izpred hišnega vhoda se odpira pogled na vodni motiv, sestavljen iz dveh delov, med njima pa vodi lesen mostiček na prav tako lesen podest. Lesena je tudi sedežna garnitura, saj je gospa Marija ljubiteljica naravnih materialov in lesu pusti, da s časom pridobi svileno mehkobo in patino. To je pravi prostorček za uživanje in sprostitev, saj se za leseno ograjo razteza nekošen travnik, ki v vetru valovi kot rumeno morje. Z njim je povezano ime njihove nemške ovčarke Orke, ki je dobila tako strašno ime zato, ker je velika ljubiteljica morja in plavanja. Skrbi, da se na tem sanjavem vrtu ne bi srne počutile preveč doma, tako da nobeni roži nikoli ne manjkajo popki, pa tudi na njivi z zelenjavo je vse tako, kot mora biti. Kljub strašnemu imenu pa ima psica značaj pravega »socialca«, saj poskrbi tudi za zapuščene mačje mladiče in se z njimi rada igra.

Brez vrta in dela na njem zame ni življenja, pravi gospa Marija in pozimi v udobni kuhinji, prepleskani v treh odtenkih (tudi njena zamisel), ustvarja suhe šopke ter aranžmaje in adventne venčke za prijatelje. Vse potrebno zanje dobi na domačem vrtu in v gozdu, potem pa, brez strahu zaradi odpadanja listov, suši po vsej hiši. Včasih napiše kakšno pesem, medtem ko razmišlja o vrtu v naslednjem letu. Pravi, da smo vsi samo del narave in da moramo uživati v vsakem trenutku, ki nam je podarjen, pa tudi odločni moramo biti, da ustvarimo tisto, kar si želimo; zlasti ženske.

Gospa Marija je ena redkih, če ne celo edina, ki vrt prilagaja svojim zdravstvenim zmožnostim in je rastline, ki so potrebovale veliko nege in vzdrževanja, preprosto zamenjala z manj zahtevnimi, pa tudi vrt je zmanjšala. Pogumna odločitev, tako kot je pogumna gos­pa Marija.