Kakovosten ovoj hiše je pomemben predvsem zaradi zmanjšanja toplotnih izgub – boljši je, manjše so potrebe po energiji za ogrevanje oziroma hlajenje. Šele ko te izgube zmanjšamo na minimum,  lahko s pridom uporabljamo tudi energijsko učinkovite naprave in izkoriščamo obnovljive vire energije.

Osnova vsakega zunanjega ovoja hiše je izolacija, od nje pa je odvisno, kako bodo izdelane druge plasti fasadnega sistema. Najboljše učinke bomo dosegli, če zunanji del hiše obložimo z eno ali več vrstami toplotne izolacije, ki poteka od temeljev do ostrešja. Bistveno je, da izoliramo celo hišo, tudi temelje, saj v nasprotnem primeru izgubimo veliko toplote, poleg tega neizolirani temelji in v zemljo vkopane stene vlečejo nase vlago iz tal. Za res dober učinek pa je treba v tleh ob hiši izdelati še drenažo, speljati stran meteorno vodo in izolirati tudi tla. Pri izolaciji ostrešja bistveno vlogo igra dejstvo, ali je prostor pod streho izkoriščen in ogrevan, kar pa zadeva materiale, lahko, tako kot pri izolaciji zunanjih sten, uporabljamo domala vse.

Prostor za izolacijo je treba predvideti že v načrtih, saj so sloji, ki jih vgrajujemo na posamezne dele hiše, precej debeli - na zunanje stene od 15 do 40 centimetrov pri montažnih, nekaj manj na temelje in celo več kot 30 centimetrov na ostrešja.

Pri vgradnji izolacije moramo biti pozorni, da zapolnimo vsak del predvidenega prostora, saj v nasprotnem primeru nastanejo toplotni mostovi z velikimi toplotnimi izgubami.

Z vidika izolacije so problematične predvsem starejše hiše, ki so običajno zelo slabo izolirane, večina pa toplotnega ovoja sploh nima. Zgolj za primerjavo: v hišah, zgrajenih do leta 1980, so toplotne izgube tudi do 40-odstotne, v objektih, grajenih od leta 2000, pa do 25-odstotne. Kakor je v eni od izdaj priloge Deloindom pojasnjeval energijski svetovalec mag. Ivan Kenda, lahko s primerno debelino zunanje izolacije (vsaj 12 centimetrov) in dobro izvedbo dosežemo tudi do 30-odstotne prihranke.