Še ne povsem končana stavba novega Šumija se mi zdi kot kolos, uzurpira mojo pozornost, želim si čimprej skozi cestno ožino do parka, kjer je nekoliko več zraka. Vem za križev pot načrtovanja projekta, ki se vlekel več kot dve desetletji, in to, da so vedno nove različice pretresle tako stroka kot mestne oblasti … A zame je stavbni kompleks, ki se je razlezel do skrajnih gabaritov prostora, prevelika, ne le previsoka gmota, ki rine proti Kongresnemu trgu in se nespoštljivo meri z Uršulinsko cerkvijo. Kot je mogoče razumeti, je imel pri tem pomembno težo interes kapitala.

Ko napredek preglasi kulturno dediščino in naravo

V doživljanju prostora se ljudje razlikujemo. Urbano okolje, ki predstavlja ali je nekoč predstavljalo naš vsakdan, si intimno prisvojimo. Kot študentka sem tod mimo hitela na fakulteto, vedno znova me je presenetilo visoko pročelje Uršulinske cerkve in to, da ima vhod skoraj na cesti. Tja do Drame so se razmerja že zmanjšala. A danes so se nekdaj veličastne zgodovinske stavbe na tem delu Slovenske ceste v senci Šumijevega kvarta močno pomanjšale.

Kar želim reči, je, da lahko tudi funkcionalni in dovršeni objekti v splošno dobro, ki jih prinaša napredek, brišejo zavedanje o krajih, geografiji dežele in njeni naravni in kulturni dediščini. 

Gotovo je dojemanje velikostnih razmerij tudi generacijsko pogojeno in ima opraviti še z občutljivostjo za detajle v grajenem ali naravnem okolju, ki jih zelo veliki objekti preglasijo. Še en osebni primer. Veliki avtocestni viadukt Črni Kal, s katerega se, če sedite v avtobusu, ki vozi proti Kopru, na desno odpre pogled proti dolini Glinščice, je v mojih očeh eleganten most, rada vozim po njegovem zavoju in kljub kilometrski dolžini se mi zdi lepo speljan čez pokrajino, vendar … odkar nam je prihranil pot po serpentinah skozi Črni Kal, podoba te slikovite vasi pod Kraškim robom v mojem spominu bledi in tudi tisto o razgledu proti dolini Glinščice za potnike v osebnem avtu ne velja, saj razgled zastira varnostna ograja. 

Kar želim reči, je, da lahko tudi funkcionalni in dovršeni objekti v splošno dobro, ki jih prinaša napredek, brišejo zavedanje o krajih, geografiji dežele in njeni naravni in kulturni dediščini, kakršno denimo predstavlja starodavni Osp z znamenitim naravnim udorom nad vasjo, ki je le lučaj od mosta. Še slovensko morje, ki se na poti proti obali prvič razkrije našim očem prav nad viaduktom, je ob njem še manjše kot v resnici.

In ker smo ravno na poti proti morju, še skok do meni ljubega Cresa. Na ta kvarnerski otok se rada vračam v vseh letnih časih, tudi pozimi, v zgodnjem poletju po njem iščem pred vetrovi skrite zalive, kjer večdnevna burja ne more »zledeniti« morja. Na trajekt grem v istrski Brestovi, da lahko med vožnjo po visokem hrbtu otoka proti vzhodu gledam po bleščečem morju, se na najbolj divjih delih ustavim in poskušam srečo z beloglavimi jastrebi, Hrvati jim pravijo beloglavi orli.

Turistični rekviziti kot križarka pred beneškim Markovim trgom

Moj cilj je ponavadi Martinščica, od koder cesta ne vodi nikamor naprej, in morda je to razlog, da se je urbanizacija kraja za zdaj ustavila. Zaradi višine Cresa in nepristopnih obal je tako tudi drugod po otoku, z izjemo glavnega mesta Cresa. V neposredni bližini mojega zatočišča miru – kjer sem najraje junija in septembra – je turistični kamp, kje se dopustniki porazgubijo za bregom razgibanega polotoka, v zalivu takoj za njim pa je ena najlepših prodnatih plaž na otoku, precej mirna, saj je ob njej le trideset miniaturnih hišic, skritih med bori, oljkami, oleandri in rožmarinom. 

Letos pa me je ob približevanju plaži, mimo katere hodim bolj na samo, čakalo presenečenje. Velikanska napihljiva nakaza, v turističnem jeziku ji pravijo aquapark, je na videz zavzemala skoraj polovico za kopalce označenega območja, pa to zadošča tudi za zahtevne plavalce. Kot če velikanska križarka sidra v Pelješkem kanalu med Korčulo in Pelješcem ali pred Markovim trgom v Benetkah.

Z bojaznijo sem opazovala zanimanje za rekvizite, ki, verjamem, za družine z otroki predstavljajo dobrodošlo animacijo, če niso plačljive. Prvi julijski teden se je iztekal, prav velikega zanimanja pa za vratolomnosti tudi med otroki ni bilo. Je le poskus upravljavcev kampa čim bolje izkoristiti letošnjo negotovo turistično sezono? Ali pa je tako kot drugod v turističnih krajih v ozadju domislic, ki nimajo nikakršnih, ne le velikostnih meja, zgolj denar od množičnega turizma?

Napihljivi aquapark je zavzemal skoraj polovico za kopalce označenega območja v zalivu.

Prav nič se ne čudim bohinjskim občinskim svetnikom, ki so kopalcem na jezeru letos med drugim prepovedali uporabo velikanskih napihljivih gradov, rožnatih plamencev in drugih živopisnih plavalnih pripomočkov, da bi mu povrnili značaj visokogorskega jezera, okolici pa značaj kmetijske krajine, v kateri morajo gostje upoštevati  omejitve. Še vedno so dovoljeni pripomočki za plavanje, v mislih imajo predvsem napihljive reči, ki se v zadnjih letih še posebej izkazujejo v velikosti in raznolikosti barv ter oblik in so precejšnja estetska motnja v naravnem okolju, so svetniki povzeli stališče domačinov. 

Tako kot upam, da Bohinjsko jezero ceni dovolj gostov, ki prihajajo zaradi naravnih lepot, si želim, da bi napihljivi rekviziti v Martinščici zaradi premajhne uporabe dočakali naravno smrt in se umaknili rekreativnim suparjem, ki delujejo kot večni optimisti. Najbrž sodim v starodavne čase.