Najprestižnejšo arhitekturno nagrado je letos prejel arhitekt hrvaških korenin

»Skozi opus, umeščen na presečišče negotovosti, materialnega eksperimentiranja in kulturnega spomina, Smiljan Radić daje prednost krhkosti pred kakršnim koli neupravičenim občutkom gotovosti. Njegove stavbe se zdijo začasne, nestabilne ali namenoma nedokončane – skoraj na robu izginotja – vendar ponujajo strukturirano, optimistično in zadržano radostno zatočišče, ki sprejema ranljivost kot neločljiv del življenjske izkušnje,« je v obrazložitvi zapisala žirija. Kot so še zapisali, ustvarja optimistične in zadržano radostne strukture. »Če arhitektura oblikuje načine življenja ljudi, Radićeva dela ustvarjajo prostorske izkušnje, ki so hkrati presenetljive in povsem naravne,« je še zapisala žirija Pritzkerjeve nagrade.

Letošnji Pritzkerjev nagrajenec je Smiljan Radic Clarke - šestdesetletni arhitekt, rojen v Santiagu de Chile, Foto Arhiv The Pritzker Architecture Prize

Šestdesetletni arhitekt Smiljan Radić Clarke, sicer rojen v Santiagu de Chile, ima hrvaške korenine, njegov oče je namreč z otoka Brač emigriral v Čile, med tem ko predniki po mamini strani izvirajo iz Velike Britanije. Po diplomi iz arhitekture v Čilu se je vpisal na študij zgodovine v Benetkah, v tem času je tudi potoval po Evropi. V času študija je spoznal bodočo ženo kiparko Marcelo Correa, s katero je sodeloval pri številnih projektih. Leta 1995 je v Santiagu v Čilu ustanovil svoj arhitekturni biro, ki je ostal relativno majhen, a kljub temu ustvaril številne projekte v domovini kot tudi drugje po svetu. Trenutno ima arhitekturne projekte v Albaniji, Španiji, Švici in Veliki Britaniji.

Teatro Regional del Bío-Bío, 2018, Concepción, Čile Foto Iwan Baan

Njegovo najbolj znano delo je paviljonu galerije Serpentine v Londonu, prosojna lupina iz steklenih vlaken in s tlemi iz lokalnega kamna, med mednarodno prepoznavnejšimi deli so še vinska klet Vik Millahue, pa Teatro Regional del Biobio v mestu Concepcion v Čilu. Na začetku kariere je zasnoval nekaj hiš, pozneje pa se je v glavnem loteval kulturnih ustanov in javnih zgradb, instalacij ter začasnih postavitev.

Hiša Pite, 2005, Papudo, Čile Foto Cristobal Palma

»Arhitektura obstaja med velikimi, masivnimi in trajnimi oblikami – strukturami, ki stojijo pod soncem že stoletja in čakajo na naš obisk – in manjšimi, krhkimi konstrukcijami, minljivimi kot življenje muhe, pogosto brez jasne usode v klasičnem smislu. V teh nepredvidljivih časih si prizadevamo ustvariti izkušnje, ki nosijo čustveno prisotnost in spodbujajo ljudi, da se ustavijo in ponovno razmislijo o svetu, ki jih tako pogosto obide z ravnodušnostjo,« je povedal Radić.

V njegovih delih so pogosto uporabljeni materiali, kot so beton, kamen, les, steklo in steklena vlakna, njegovi projekti, hkrati pa njegovi projekti poudarjajo odnose med stavbami in okoliško pokrajino.

Vinska klet Vik Millahue, 2013, Millahue, Čile Foto Cristobal Palma

Lani je nagrado prejel kitajski arhitekt Liu Jiakun, ustanovitelj biroja Jiakun Architects. Prejel jo je kot priznanje za svoje zgradbe, ki slavijo vsakdanje življenje ljudi. Arhitekt, ki dela izključno na Kitajskem, je najbolj znan po svojih urbanih projektih, ki obsegajo vse od akademskih in kulturnih ustanov do civilnih prostorov, poslovnih stavb in mestnih krajin.

Hiša poeta, 2013, Vilches, Čile Foto Smiljan Radić

Pred dvema letoma je nagrado prejel japonski arhitekt Riken Yamamoto. leto pred njim britanski arhitekt David Chipperfield, ki so ga nagradili za brezčasno sodobno oblikovanje, ki se sooča s podnebnimi izzivi, spreminja družbene odnose in oživlja mesta. Pred tem pa kot prvi Afričan v Burkini Fasu rojeni Francis Kere, ki živi in dela v Berlinu.

Prvo Pritzkerjevo nagrado, ki so jo podelili leta 1979, je prejel modernist Philip Johnson, med nagrajenci pa so tudi številni drugi priznani arhitekti, in sicer Arata Isozaki, Zaha Hadid, Rem Koolhaas, Norman Foster, Frank Gehry, Oscar Niemeyer, Glenn Murcutt, Jean Nouvel, Renzo Piano, Alejandro Aravena.