Na pogovor o dojemanju doma, bivalni kulturi in sodobni stanovanjski gradnji smo ga kot sogovornika povabili tudi zato, ker ima posebno senzibilnost za sobivanje v skupnosti, ki smo ga s poudarjenim individualizmom v družbi in z logiko biznisa zelo zanemarili.

Interese ustanovitelja biroja Triiije arhitekti, ki je v širši javnosti najbolj znan po oblikovanju interierjev javnih prostorov, kot sta kavarna Lolita in obnovljena restavracija Pen kluba v Ljubljani, ter po uspešni uveljavitvi v tujini po kriznem letu 2012, ko je šlo za preživetje biroja, je že v otroštvu zelo zaznamovala družinska zgodba. Odraščal je nam­reč ob arhitektih, dedku Iliji Arnautoviću, projektantu velikih stanovanjskih sosesk v socializmu, in mami Branki Arnautović, poleg arhitekture tudi oblikovalki interierjev.

Slovenci smo znani po tem, da si želimo živeti v lastni hiši. Kako dosegljiva je gradnja novega doma?

Predebatirajva najprej domnevno dejstvo, da je za Slovence ideal doma bivanje v družinski hiši. Je res prevladujoč? Ker nimamo močne, dolgoročno usmerjene stanovanjske politike, ki bi oblikovala javno mnenje z zgledi v praksi, je osebna izkušnja – kjer živim, kar poznam – izhodišče mojega razmišljanja. Ko se je v 60. letih začela množična gradnja družinskih hiš (zaradi urbanizacije predvsem na obronkih mest), je država to obliko dovoljevala, ni pa je usmerjala. In se je zakoreninila. Od tod ideal družinske hiše. V urbanih središčih pa vseeno obstajajo ljudje, ki so odrasli v kakovostnih večstanovanjskih soseskah, in ti si pogosto želijo živeti drugače.

Kako to, da po izkušnji gradnje urbanih stanovanjskih sosesk v 60. in 70. letih nimamo stanovanjske politike?

Z osamosvojitvijo je nastal prelom tudi na tem področju, a to trideset let po njej ni več izgovor … Vsaka politika, ki jo želiš uveljaviti, zahteva širši konsenz akterjev, interesov – nimamo je, ker nismo iskali soglasja o skupnih vrednotah. Poleg tega so določene generacije padle v kapitalizem v najbolj radikalni obliki in imajo pri reševanju stanovanjskega problema brez zaledja, ki so ga ustvarile prejšnje generacije, zelo majhne možnosti.

Pojem socialistična stanovanjska gradnja je nekaj časa predstavljal skoraj kletvico in preteklo je precej časa, da so nove generacije začele spoznavati kakovost tedanjih zasnov. Zgovorno pa je, da imamo zgled za konstruktivno stanovanjsko politiko čisto blizu, v avstrijski prestolnici. Še danes se povezuje z »rdečim Dunajem«. V času pomanjkanja delavskih stanovanj po prvi svetovni vojni je namreč socialdemokratska mestna oblast poskrbela za gradnjo »hofov«, oblike večstanovanjske gradnje, ki ponuja veliko več kot samo stanovanjske enote – tudi večino socialne infrastrukture. Mesto, ki je v svetovnem merilu zgled za vodenje kakovostne stanovanjske politike, v katerem več kot polovica ljudi biva v eni od stanovanjskih oblik, ki jih gradi ali usmerja mesto, in je hkrati na vrhu lestvic po kakovosti življenja, ima pri tem konsistentnost in kontinui­teto. Tam je že več kot stoletje vedno znova aktualna razprava, kako izboljšati skupno bivanje in integracijo v družbi. Oblike, arhitekturni odgovori so lahko različni, ves čas pa iščejo poti. Pri nas predstavlja delček takšnih prizadevanj stanovanjski sklad, a žal v zelo omejenem obsegu.

Kakšna je racionalna družinska hiša? In kaj je kakovostna družinska hiša?

Tudi na percepcijo, kaj je dober dom, vpliva okolje, ne izhaja samo iz naših prepoznanih potreb, včasih tudi težko izrazimo, kaj si želimo. Ampak ko se danes ljudje odločajo o hišah, večinoma govorijo tehničnih sistemih, tipu ogrevanja, toplotnih črpalkah, oknih, izolaciji, ne razmišljajo pa o kakovost­nem ambientu, o dejanski zasnovi hiše, lokaciji, o tem, kaj zares potrebujejo. Prej naštete tehnične lastnosti hiše se na trgu prodajajo s kratkimi marketinškimi gesli – posvojil jih je biznis, medtem ko resnična kakovost bivanja, ki je bolj kompleksna zadeva, ni prodajljivo blago.

Kako naj bo torej zasnovana kakovostna hiša, ki nam bo tudi finančno dostopna?

Temelj je racionalna tlorisna zasnova. Čeprav je odgovor nanjo arhitekturna stroka dala že v 20. stoletju, se pri mnogih novogradnjah očitno ne upošteva, zato ljudje nimajo kam postaviti omare ali zofe. Bolj kot ta praktična plat je za trg pomemben videz, celofan. Z racionalno tlorisno zasnovo morda prihranimo celo 20 odstotkov stanovanjske površine, pa bomo tako lepše živeli kot v večjem domu. Kar je več, npr. minimalno povečanje kvadrature, kakovost­ni materiali in izpolnitev kakšne posebne želje, predstavlja nadgradnjo, ki lahko naš dom personificira.

Pomembno pa se mi zdi opozoriti še na tretjo stvar, na to, da mora zasnova našega doma zagotoviti tudi stične točke za skupnost, prostor, kjer se interakcija lahko odvija. Pri lepo urejenem naselju Novo Brdo v Ljubljani, za katerim stoji stanovanjski sklad in pri katerem povečujeta kakovost predvsem okoliška narava in lokacija, je videti, kot da pri nas ne zmoremo več širšega pogleda, zavedanja, da soseske sooblikujejo družbene odnose. Novo Brdo sestavljajo stanovanja, otroška igrala, klopce in čisto ob robu nekaj lokalov … in to je vse. V Indiji, ki jo štejemo za državo v razvoju in od koder imamo s projektiranjem neposredne izkušnje, pa je v stanovanjskih soseskah standard klubska hiša, ki je za prebivalce ponos in je v njej ves čas živahno. Glede na rang stanovanjske soseske so v njej poleg večnamenskega prostora še knjižnica, bazen, fitnes, otroški vrtec in kavarna.

Kako v biroju vodite individualne graditelje pri artikuliranju želja?

Naročnike prosimo, da se na »delavnicah« spustijo z zanke, razmišljajo in izrazijo želje brez omejitev, tudi če si te denimo med seboj nasprotujejo. Ob gradnji bo namreč za to prepozno. Pri zasnovi potem izhajamo iz individualnega, saj živimo v takšnem času, vendar iz konsenza vrednot, o katerih se strinjamo, iz konkretnih rešitev in preferenc naročnikov. Občutljivost za njihove želje je nujna, arhitekti pa moramo potem po svoji strokovnosti zastaviti trden temelj.

Kakšna je sodobna stanovanjska arhitektura?

Naj poudarim, da ni to, kar se po medijih, zlasti s fotografijo, čisla kot sodobna stanovanjska arhitektura. Fotografija gre dobro vštric z biznisom. Prišlo je do prevrednotenja vrednot v smislu estetike. Če se ozremo 20, 30 let v preteklost, je prosperirala arhitektura, ki jo je bilo mogoče predstav­ljati s preprosto, zamrznjeno fotografijo. In tako je modni trend postala vizualno atraktivna arhitektura, ki pa nič ne pove o kakovosti ambienta, o tem, kako trajnostno je grajen ... Tu se je zaradi fotogeničnosti usidral kvazi minimalizem. V past fotografije se je ujela tudi arhitektura sama, a nekaj se že spreminja. Vedno več je medijev, ki na fotografijah namesto estetizacije prikazujejo vsakdanjo življenjskost.

Kako vidite bivalno kulturo na Slovenskem?

Copate uporabljamo … Zelo tradicionalna, klasična je, nismo naklonjeni preizkušanju in spreminjanju, varne se počutimo v tirnicah. To velja tako za individualne gradnje, pri katerih je arhitekt minimalno vpleten, kot za zasnove sosesk, pri katerih sodelujejo renomirani arhitekti. Eksperimentov ni več, brez refleksije, ki jo omogočajo, pa ni napredka.

Sicer pa se v prostoru pozna, da nimamo skupnih vrednot, v katere bi kot družba verjeli. A če primerjamo naše okolje s tujino, je neizpodbitno, da je za življenje čudovito, majhnost nam je pomagala graditi tako, da nimamo slumov, da so stanovanjske soseske varne. Prav pa je, da smo kritični do pretiranega individualizma, do tega, da se zagrajujemo z večmetrskimi ograjami, ali do tega, da nam zgoščevanje večstanovanjske gradnje jemlje skupni odprti prostor, zelenje in ustvarja napetosti.

Ena od stičnih točk, okoli katerih bi se lahko pri kakovostni stanovanjski politiki po­enotili, bi bila lahko narava. Slovenci imamo do nje poseben odnos, po eni strani jo idealiziramo, po drugi pa smo pri individualni gradnji pripravljeni na desetmetrske betonske škarpe, okolico hiše pobetoniramo, da le ne bi imeli težav s plevelom, čeprav smo se hote preselili v okolje, kjer plevel pač uspeva.

Lahko kot projektant nekomu pomagate odpreti oči? Navsezadnje imajo ljudje enkrat samkrat v življenju možnost, da si zgradijo dom ...

Na individualnem primeru seveda lahko, za spremembo v družbi pa čas še zori, imam občutek.

Znameniti portugalski arhitekt Alvaro Siza je rekel, da mora pri hiši iti kdaj kaj narobe, odpasti kak kos ometa, da postane dom. Danes ga razumem tako, da če želiš z domom vzpostaviti odnos, to ne more biti tehnicistična škatla. Dom mora imeti senzibilnost, da se odziva na stanovalce. Do tega prideš tako, da raziščeš, kaj je tisto, kar ti dene dobro, in kakšne so tvoje vrednote. Naj navedem primer prenove stare hiške v ljubljanski Rožni dolini, ki jo je prvotna lastnica sedanjima lastnikoma prodala, ker je videla, da jima je všeč takšna, kakršna je, in je nista nameravala rušiti. Čeprav ima v eni etaži vsega 35 kvadratnih metrov (klet, pritličje in nadstropje), sta bila odločena, da bodo ti »zidovi«, v katerih je bila zapisana patina preteklosti, njun mali dom in da bosta v njem uživala. Ko je prišel otrok, smo ustvarili prizidek na stebrih za spalnico staršev, ki deluje kot hišica na drevesu. S senzibilnim pristopom smo ohranili staro jablano, v katero zre veliko okno. Prizidek, pri katerem je bilo pred estetiziranjem pomembno vse drugo, je materialno osnoven, preprost, takšna je bila tudi izvedba, nosi pa kvaliteto volumna. Okno, ki zre v krošnjo jablane, je reciklirano iz drugega projekta, kjer so ga zavrgli, še povsem novo.

Kakšne obnove stanovanjskih stavb prevladujejo?

Podobno kot pri novogradnjah se tudi tu izraža pomanjkanje samozavesti. Prevladuje težnja podreti vse in narediti bolje – izraziti svoj individualni jaz. Če povoziš vse staro, prenova seveda ni smiselna. Vendar tak odnos ni novost. Podobno so končali mnogi Plečnikovi interierji – s časovne distance je seveda laže videti, da je tisto, kar je nastalo pozneje, veliko slabše.

Se pa stvari vseeno spreminjajo, za zdaj zelo nišno je obnavljanje stanovanjskih hiš v skladu s trajnostnim pristopom. Prenove so seveda bolj kompleksne in časovno potrat­ne kot novogradnje, kar jasno kažejo razmere na podeželju: bleščeče novogradnje na dvorišču propadajoče stare hiše.

Ilustrativno pa je, da se doma upiramo obnavljanju in ohranjanju podeželskih značilnosti (npr. gorenjski ganki, leseni plotovi, kamnite strehe na Krasu), po drugi strani pa dopustujemo v Toskani in Provansi, kjer nas očara ravno to, kar doma pustimo propadati, in občudujemo ohranjeno naravno in kulturno dediščino.

Smo postali potratni s prostorom?

Ne, postali smo nesenzibilni do okolja, odraz tega pa je tudi predimenzioniranost. Odtujenost od okolja je posledica varljivega občutka, ki nam ga je dalo 20. stoletje, da smo vsemu kos, da ni nič večjega od nas. Na tako zmotno percepcijo nas opozarjajo tudi izredni dogodki, kakšne so bile lanske poplave. Vendar mislim, da se o teh problemih pogovarjava v trenutku, ko se na različnih koncih pojavljajo zametki drugačnega občutenja.