Olimpijec Luka Božič s partnerko odprl penzion: »Velikokrat sva se spraševala, kaj nama je tega sploh treba«

Na Mostu na Soči je vrata odprl novi butični penzion Tu'Lie, ki sta ga po skoraj treh letih načrtovanja in gradnje uresničila olimpijec in vrhunski kanuist na divjih vodah Luka Božič ter njegova partnerka Taja Špacapan. Objekt, umeščen med smaragdno Sočo in okoliške hribe, ni zgolj nova turistična pridobitev doline Soče, temveč osebna zgodba o vračanju domov, družinskih sanjah in želji ustvariti prostor, v katerem se prepletajo narava, lokalna identiteta in iskreno gostoljubje.

Tu'Lie je trajnostno zasnovan butični penzion s 13 nastanitvenimi enotami, pri katerem so veliko pozornosti namenili energetski učinkovitosti, uporabi naravnih materialov in povezovanju z lokalnim okoljem. Pomemben del zgodbe predstavljajo tudi sodelovanje z lokalnimi obrtniki, ustvarjalci in ponudniki ter kulinarika, ki temelji na tradiciji doline Soče.

Sanje, ki so se začele že v otroštvu

Začetki projekta segajo precej dlje od prvih gradbenih del. »Ideja pravzaprav izvira že iz Tajinega otroštva. Od nekdaj je sanjala, da bo nekoč imela svoj hotel. Vedela sva tudi, da se bova po letih v prestolnici vrnila v dolino Soče in svoje življenje povezala s turizmom. Hotel se nama je dolgo zdel prevelik zalogaj, a z veliko družinske podpore in zaupanjem ljudi okoli naju so sanje postopoma postale resničnost,« pripovedujeta.

Taja in Luka sta v treh letih izpeljala projekt, ki je od njiju zahteval veliko časa, potrpljenja in iznajdljivosti. Foto Žiga Koren/Tulie

Zakaj sta se odločila prav za hotel?

»Želiva ustvarjati prostor, kjer lahko gostu ponudiva več kot le prenočišče. Želiva ponuditi doživetje, občutek doma, dobro kulinariko in iskreno gostoljubje. Ne želiva se zanašati zgolj na lepote doline Soče, ampak ustvariti prostor, kamor se bodo gostje vračali zaradi ljudi in občutkov, ki jih bodo odnesli s seboj.« In dom je bil za to edina prava izbira. 

»To lokacijo sva izbrala, ker je to za naju dom. Tu je Luka doma, tu je živela tudi moja prababica in po najinem mnenju je Most na Soči eden najlepših krajev na svetu. Miren, pristen in pomirjujoč. Že od nekdaj sva vedela, da želiva svojo zgodbo ustvarjati prav tukaj,« pojasnjuje Taja. 

V dolini reke Soče so lani zabeležili preko milijon nočitev, zato so takšni penzioni še kako dobrodošla pridobitev. Foto Žiga Koren/Tulie

Za Luko je bila gradnja hotela povsem drugačen izziv od športnih tekmovanj

Luka je s svojim kanujem že večkrat nastopil na Olimpijskih igrah, in kot pojasnjuje, je gradnja hotela, podobno kot naskakovanje športnih uspehov, tek na dolge proge. »Vrhunski šport te nauči, da nič velikega ne nastane čez noč. Enako velja za gradnjo hotela. Veliko je odrekanja, discipline in zaupanja v dolgoročni cilj. Ogromno sva se naučila, saj sva praktično vsak dan stopala iz cone udobja,« nam je povedal in dodal, da je največja popotnica, ki mu jo je šport dal za takšen projekt, vztrajnost. »Športnik se nauči, da neuspehi niso konec poti, ampak njen sestavni del. To nama je med gradnjo prišlo še kako prav.«

Dva otroka, športna kariera in gradnja hotela

Pomemben del projekta je vodila Taja Špacapan, ki bo penzion tudi upravljala. »V tem projektu sem deklica za vse,« se pošali. »Od idejne zasnove, interierja in koordinacije projekta do vsakodnevnih odločitev. Tu'Lie je nastajal iz tisočerih malih odločitev, pri katerih sva sodelovala oba. Dokler bo Luka predan športni karieri, bom hotel vodila sama in se trudila, da bo vsak gost pri nas začutil del najinega gostoljubja in skrbi za dobro počutje,« pove. A pri tako zahtevnem projektu so bila različna mnenja neizogibna. »Veliko odločitev je bilo zahtevnih in nisva se vedno strinjala. A na koncu sva vedno sledila istemu cilju.«

Taja ob tem doda: »Hitro sem ugotovila, da ima Luka pri praktičnih stvareh skoraj vedno prav. Sama pogosto gledam na stvari bolj estetsko, zato v dvomih velikokrat zaupam njegovi presoji. No, skoraj vedno,« se nasmehne. »Najtežje je bilo usklajevati projekt, Lukovo športno kariero, dva majhna otroka in vsakodnevne obveznosti. Brez najine družine tega ne bi zmogla. Tudi zanje sta bili zadnji dve leti polni odrekanj,« pravita in dodajata, da je bil pri gradnji največji izziv prav čas. »Velikokrat sva se ponoči spraševala, kako bova vse skupaj pripeljala do konca in kaj nama je tega sploh treba. Odrekanj je bilo ogromno in tudi dvomov ni manjkalo. A ko enkrat tako globoko verjameš v svojo zgodbo, poti nazaj ni več.«

»Tu'Lie ni le hotel«

Če bi morala Tu'Lie opisati v enem stavku, odgovarjata: »Tu'Lie ni le hotel, ampak prostor, kjer se mir, narava in ljudje, ki ga ustvarjajo, srečajo v svoji najlepši obliki.« In prav občutek miru želita gostom predati že ob prihodu. »Občutek, da se mu nikamor ne mudi, da je dobrodošel in da je vsak detajl v hotelu skrbno premišljen za njegovo dobro počutje.«

Taja in Luka želita, da se gostom ob obisku čas upočasni. Foto Žiga Koren/Tulie

Podeželski minimalizem z razgledom na Sočo

Pred otroki sta veliko potovala in iskala kraje, ki ponujajo več kot zgolj prenočišče. »Nikoli nisva iskala le prenočišča, ampak prostore, zaradi katerih se ljudje na določeno destinacijo sploh odpravijo. Tudi Tu'Lie želiva ustvariti kot destinacijo samo po sebi,« pravita in dodajata, da sta se prav zato pri snovanju hotela želela izogniti brezosebnosti.

»Danes veliko stvari opravljajo tehnologija, kode in avtomatizacija. Midva verjameva, da so turizem predvsem ljudje. Topel pozdrav, stisk roke in občutek, da nekdo v svoje delo vlaga del sebe.« In prav zato so v hotel vključeni ljudje iz njune okolice. »Želela sva, da hotel soustvarjajo domačini, obrtniki, sosedje in ljudje, ki tukaj živijo. Verjameva, da nam danes pogosto manjka povezovanja in skupnih zgodb. Sodelujemo tudi z lokalnimi pridelovalci, vinarji, sirarji, vodniki in ustvarjalci. Gostom želimo predstaviti pravo dolino Soče, predvsem pa ljudi, ki jo soustvarjajo.«

Njihovo ponudbo dopolnjujejo izdelki okoliških rokodelcev, kmetij in drugih ustvarjalcev. Foto Žiga Koren/Tulie

Arhitektom sta postavila jasno izhodišče

»Glavno vodilo je bila brezčasnost. Sama temu pravim podeželski minimalizem. Želela sva ustvariti topel prostor, ki ne sledi trenutnim trendom, ampak bo ostal lep tudi čez desetletja.« Hotel je zato tesno povezan z okoljem, v katerem stoji.

»Uporabili smo veliko lesa, kamna in gline, pri zasnovi pa smo se zgledovali po linijah starih senikov. Kamni stare hiše so našli novo življenje v interierju. Sama rada rečem, da Most na Soči ni samo smaragdna reka, ampak tisoč odtenkov zelene,« pojasnjuje Taja.

V penzionu Tu'lie je 13 nastanitvenih enot s pogledom na reko Sočo. Foto Žiga Koren/Tulie

Njun najljubši prostor v hotelu je galerija v osrednjem delu objekta

»To je nekakšna dnevna soba za goste. Prostor, kjer se lahko umakneš, bereš ali preprosto uživaš ob pogledu skozi več kot pet metrov visoko panoramsko okno.« Posebno mesto pa ima tudi wellness z enim najlepših razgledov v hiši.

Posebno pozornost pritegnejo tudi svetila, ki so nastala v sodelovanju s slovenskimi ustvarjalci Anjo Musek, Hano Karim in Aleksandrom iz Glinolaba. »Skupaj smo razvili povsem nove kose, ki so nastajali posebej za Tu'Lie. V vsakem od njih je del zgodbe ljudi, ki so soustvarjali ta prostor.«

Taja je del luči v hotelu oblikovala v sodelovanju s priznano slovensko keramičarko, Hano Karim. Foto Žiga Koren/Tulie

Uspeh bodo merili drugače

Na vprašanje, na kaj sta najbolj ponosna, odgovor preseneti. »Na ljudi okoli sebe. Na družino, prijatelje, najino ekipo in vse obrtnike, ki so skupaj z nama gradili te sanje. Med projektom sva spoznala ogromno izjemnih ljudi in stkala mnoga prijateljstva. Prav to nama danes pomeni največ.«

Čeprav je Tu'Lie šele odprl vrata, si njegova ustanovitelja ne želita, da bi ga gostje pomnili le po arhitekturi, razgledih ali kulinariki. »Uspeh ne bo merjen s številkami in zasedenostjo. Uspeh bo takrat, ko se bodo gostje vračali, ko bodo odhajali spočiti in srečni ter ko bo Tu'Lie tudi čez desetletja ostal prostor, kjer se ljudje dobro počutijo. Če bo hiša živela svojo zgodbo tudi za najinimi generacijami, bova vedela, da nama je uspelo.«