Koliko stanovanjskih stavb je v Registru nepremične kulturne dediščine, javno dostopnem seznamu »zavarovanih« nepremičnin?

Podatka o številu stanovanjskih stavb v registru nimamo. Od 29.863 enot, kolikor jih je vpisanih vanj, je nekaj več kot 16.000 stavb, tako gradov, cerkva kot stanovanjskih stavb. Domnevamo pa, da je na varovanih območ­jih (v mestnih, trških in vaških jedrih) več kot 50.000 stanovanjskih stavb.

Koliko jih je zadovoljivo obnovljenih?

Navedem lahko grobo oceno. Od vseh posegov v objekte kulturne dediščine, ki jih je od 3500 do 4000 na leto, jih precej ne sodi v okvir stanovanjskih stavb ali pa gre za novogradnje. Obnov stanovanjskih stavb je od 500 do 1000 na leto, pri čemer se njihova obsežnost zelo razlikuje. Polovica je pogojno zadovoljivih, saj strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) lastnikom ob manjših zdrsih (npr. opečni zareznik namesto bobrovca, smrekove skodle namesto macesnovih ipd.) večinoma pogledamo skozi prste in se zadovoljimo z izvedenim. Približno vsak deseti poseg je popolnoma nesprejemljiv in v teh primerih podamo razne pripombe ali celo prijave na inšpekcijske službe, preostanek pa je sprejemljiv in izveden po smernicah – vendar je le približno desetina vseh posegov tako dobro izvedenih, da so za zgled drugim.

Kakšna je naloga zavoda pri novogradnjah?

Nad njimi bedimo v primerih, ko gre za gradnjo na mestu starega objekta ali na vplivnih območjih kulturnih spomenikov, ko je treba paziti na vedute, poglede na spomenik …

Se Register nepremične kulturne dediščine še spreminja? Kakšnih stavb je največ?

Število stanovanjskih stavb v registru se povečuje zlasti zaradi arhitekture 20. stoletja, ki postaja z vidika arhitekturnega razvoja in spomeniškovarstvenih kriterijev vsako leto zanimivejša. Največkrat gre za stanovanjske soseske, ki so bile zgrajene po drugi svetovni vojni in so primer dragocene urbanistične in arhitekturne zasnove. Sicer pa v registru prevladujejo naselbinska območja ali deli naselij, ki še imajo ohranjene izvirne odlike, kot so razna stara mestna ali trška jedra. Sledijo posamezne eno- ali več stanovanjske hiše, od katerih jih je največ iz 19. stoletja, ko so slovenske dežele po krizi v drugi polovici 18. in začetku 19. stoletja znova dočakale gospodarski razcvet, ki je trajal do prve svetovne vojne. Za večino teh stavb lahko rečemo, da so, kar zadeva izvirnost, do večjih prenov dobro ohranjene, po prenovah pa žal izgubijo precej izvirne pričevalnosti. Kulturnovarstvena zaščita se navadno nanaša na njihovo zunanjščino, gabarite in najkakovostnejše detajle, seveda pa je odvisno, ali je varovan posamezni objekt, pri katerem so lahko varovani tudi notranjščina in njeni sestavni deli (poslikave, stavbno pohištvo, kamniti elementi in podobno), ali naselbinsko območje, kjer so varovane bolj vrste kritine, fasade in prostorska razmerja.

Kakšne so ravni zaščite stavbne dediščine in kakšne so razlike med njimi?

V Sloveniji se varstvo kulturne dediščine stopnjuje glede na njen pomen. Najnižjo raven predstavlja registrirana kulturna dediščina, za katero varstvene režime določajo prostorski akti in so večinoma bolj splošne narave. Sledijo kulturni spomeniki lokalnega in kulturni spomeniki državnega pomena, pri katerih so varstveni režimi določeni z aktom o razglasitvi za vsak primer posebej. Tu so razlike v stopnji varstva lahko zelo velike, saj pri nekaterih varujemo vsak detajl od ometov do kljuk na vratih in oknih, pri drugih pa samo ključne likovne elemente. Vse je odvisno od stopnje ohranjenosti, splošnega pomena za posamezne stroke in seveda tudi za širšo družbo in prostor, v katerem stojijo. Pri spomenikih, pri katerih je ključna avtentičnost materiala, so pogoji za obnovo veliko bolj podrobni, kakor če je npr. varovana le struktura opečnatega zidu, kjer je na primer mogoče z enako opeko zgraditi na novo celoten zid, če se je slabo ohranil.

Ali ZVKDS sam uvršča stavbno dediščino v register? Kdo so najpogosteje pobudniki?

Na začetku vzpostavitve registra konec 90. let je ZVKDS pripravil predloge, v zadnjem desetletju pa se veča delež pobud lastnikov ali lokalnih skupnosti, posebno ko gre za postopke razglasitve dediščine za kulturne spomenike. Kulturna dediščina je namreč vse bolj prepoznana kot ekonomska prvina, ponekod celo kot edina možnost za preživetje (v turizmu je tako eden ključnih elementov).

Kakšna so merila za uvrstitev stavb v različne ravni zaščite in kaj naj bi z njo dosegli? O ciljih zaščite sprašujem z mislijo na kronično pomanjkanje denarja za ta namen.

Ravnamo se po mednarodno uveljavljenih merilih, ki so v rabi že več desetletij. V zadnjih letih uporabljamo nekoliko prilagojena merila, ki jih je razvil Unesco, sicer pa smo letos naredili kritični pregled vseh uporabnih meril in izdelali neke vrste čistopis za vse zvrsti kulturne dediščine. Ta merila bodo v rabi zlasti za novo varstveno kategorijo kulturne dediščine, določeno že leta 2008 z novim zakonom o varstvu kulturne dediščine, to so t. i. varstvena območja dediščine, ki bodo v prihodnje nadomestila varstvo s prostorskimi akti. Med merili velja posebej omeniti merilo avtentičnosti in ohranjenosti, avtorsko merilo, razvojno, tipološko, prostorsko merilo in merilo izjemnosti, ki so najbolj uporabna za ocenjevanje stavbne dediščine. Namen takšne zaščite je vsaj dvojen. Na eni strani zagotoviti preživetje kulturne dediščine za sedanje in prihodnje rodove, da bodo lahko na podlagi materialnih ostalin preteklih obdobij dobili predstavo, kdo smo bili in kaj smo zmogli. Po drugi pa je namen omogočiti lastnikom različne oblike strokovne pomoči pri obnovi oziroma ohranjanju dediščine ali odpreti vrata za razpise, namenjene za sofinanciranje. Res je, da v Sloveniji že nekaj desetletij (zlasti po osamosvojitvi) primanjkuje sredstev za obnove, vendar takšno stanje ne more trajati v nedogled.

Pomanjkanje denarja je velik problem, še huje pa je, da nimamo sistemske rešitve sofinanciranja obnove kulturne dediščine. Ko ni denarja niti za vzdrževanje, stvari propadejo. Pogosto je glavni problem neznanje ali nezavedanje pomena dediščine, ki vodi v njeno propadanje. Če hoče Slovenija ostati na tej ravni turizma oziroma napredovati, bo morala spet investirati v kulturno dediščino, drugače nam hoteli in druga infrastruktura ne bodo kaj prida koristili. Na ZVKDS ocenjujemo, da bi morala država nameniti neposredno za obnovo kulturne dediščine vsaj 20 milijonov evrov na leto, kar je tudi za našo državo navaden drobiž. V desetih letih bi bili njeni ključni segmenti prenovljeni. Takšnih ali drugačnih lastnikov kulturne dediščine je namreč po naših podatkih vsaj 100.000 pravnih in fizičnih oseb.

Kakšen način financiranja se vam zdi najprej izvedljiv?

Učinkovita je rešitev, ki jo imajo na Hrvaškem. Uvedli so spomeniško rento, ko določen delež od prihodka plačajo vsi, ki uporabljajo kulturno dediščino v gospodarske namene. Takšno ureditev smo leta 2008 poskušali vpeljati v zakon o varstvu kulturne dediščine, vendar ji ministrstvo za finance ni bilo naklonjeno.

Kaj je v zvezi s stavbno dediščino poleg pomanjkanja denarja v zadnjem času najbolj kritično? Opažate poleg agresivnih interesov kapitala, ki ima z njo svoje račune, še kaj drugega?

V zadnjem času je želja po dobičku za vsako ceno problem, ki začenja spreminjati podobe mest, ki smo jih vajeni in ki so splošna vrednota. To je še posebej opazno v Ljubljani, ki ima celo za posamezne predele v varovanem mestnem jedru neprimerne prostorske akte. Tu ne mislim na Staro Ljubljano, temveč njeno obrobje, kjer so varstveni režimi blažji, obstoječi stavbni fond pa razen po gabaritih manj izrazit, a kljub temu zelo dragocen. Zlasti četrti vil z razmeroma velikimi vrtovi so z gradnjami t. i. »vila blokov« najbolj ogrožene. Žal nova arhitektura niti po oblikovanju in gabaritih niti po materialih ne dosega osnovnih estetskih in likovnih kriterijev v prostoru, ampak gre zgolj za ekonomske izračune. Premalo je zavedanja, da smisel arhitekture ni izpolnjevanje ambicij naročnikov, ampak odgovornost za oblikovanje prostora, v katerem živimo.

Kakšno je zaporedje korakov, ko bi lastnik rad ustavil propadanje zavarovane nepremičnine ali izboljšal svoje bivalne razmere?

Pravzaprav je vseeno, ali se najprej odpravi na pristojno območno enoto ZVKDS ali k projektantu, pomembno je, da se najprej pogovori s kompetentnimi strokovnjaki, ki bodo že na začetku ocenili kvalitete objekta. V prak­si se najbolj obnese, da zavod informativno poda mnenje ob ogledu in napoti lastnika, da glede na svoje potrebe izvede tiste korake, ki bodo najbolj učinkoviti. Največ nujnih posegov je povezanih z zamakanjem oziroma streho, vlago v zidovih in obnovo fasade. Sledijo energijsko potratna okna in statična sanacija, vse drugo je največkrat estetske narave, sem in tja funkcije. Predvsem je pomembno, da lastniki dobijo prave informacije glede vzrokov propadanja ali poškodb, o materialih in tehnologijah, ki so primerni za obnovo stavbe kulturne dediščine, in podatke o usposob­ljenih izvajalcih. Vse preveč je prenov, ki so jih izvedli neusposobljeni izvajalci z neustreznim izborom materiala. Tako je npr. za apnene fasade edini kompatibilni material apno in apnena tehnologija (ki je poleg tega cenovno ugodna), ne pa razna cementna lepila in instant cementni ometi. Tudi za sanacijo kapilarne vlage v zidovih imamo na ZVKDS preizkušene recepte, od katerih nekateri ne zahtevajo veliko sredstev. Pri starih opečnih strehah, ki zamakajo na posameznih mestih, pa ni treba zamenjati celotne kritine, ampak le posamezne strešnike in v smislu reciklaže uporabiti stare, ki so po naših izkuš­njah kakovostnejši od novih. Takšen pristop pri obnovi stavbne dediščine je običajen v vseh razvitih evropskih državah. Seveda pa – najhitreje propada dediščina, ki ni v uporabi.

Smemo za obnovo zaščitenih stavb izbrati poljubnega projektanta in izvajalce?

Lahko, če so projektanti in izvajalci ustrezno usposobljeni in kvalificirani. Odločilne so njihove reference, ker žal pri nas za to pod­ročje nimamo licenc.

Kdaj je pri obnovi potrebno sodelovanje konservatorja?

Sodelovanje konservatorja je zelo smiselno v začetni fazi in med izvajanjem del, vse pa je odvisno od pomena stavbe in vrste posega. Pri posegih v zemeljske plasti je po­trebno sodelovanje arheologov, včasih pa nas presenetijo najdbe stenskih poslikav na fasadi ali v notranjščini. Zato so navadno ključni začetni koraki pri prenovi, ko so potrebne preiskave objektov, da pozneje ni prekinitve del, sprememb projektov in podobno.

Morajo lastniki stavb kulturne dediščine za sodelovanje strokovnjakov ZVKDS plačati? Veljajo enaki pogoji za njihov angažma, tudi če hiša ni uvrščena v register kulturne dediščine?

Sodelovanje strokovnjakov zavoda je brezplačno, ko gre za storitve svetovanja in izdajanja pisnih dokumentov in mnenj, tudi za stavbne preiskave v manjšem obsegu. Pri konkretnih posegih, konservatorsko-restavratorskih posegih in arheoloških raz­iskavah, ki jih ZVKDS prav tako izvaja, pa se lahko zgodi, da storitve, če niso v rednem programu dela (vanj se dediščina uvršča po pomenu), zaračunavamo po veljavnem ceniku. Če objekt ni kulturna dediščina oziroma ni niti v območju varovanega naselja, naše sodelovanje ni potrebno, smo pa za nasvete vedno na voljo, saj gre lahko tudi za potencial­no dediščino.

Aktualna je obnova stavb z namenom izboljšanja energijske bilance. Kateri od ukrepov energijske obnove so smotrni za zaščitene stavbe?

Odgovor se razlikuje od primera do primera. Toplotna izolacija neizkoriščenih podstrešij je običajno neproblematična, tudi za predelavo oken oziroma zasteklitve z večslojnimi toplotnoizolativnimi okni velikokrat ni ovir, pri fasadah, če so likovno členjene, pa se že zatakne. Likovnih sestavin (npr. pilastrov, štukatur, poslikav) ni mogoče spreminjati oziroma zakriti z izolacijo. Ponekod je sicer mogoča nadomestitev dotrajanih ometov na ravnih površinah s termo ometi, vendar mora biti to smiselno glede na celoto. Pogo­sto pa debele stene (vsaj 70 cm in več) sploh ne potrebujejo posebne izolacije. Podrobneje so ti ukrepi opisani v publikaciji Smernice za energetsko prenovo stavb kulturne dediščine, ki sta jo pripravili ministrstvi za infrastrukturo in za kulturo v sodelovanju z ZVKDS in drugimi inštitucijami. Dostopna je na spletu.

Kdaj je smiselna izolacija zunanjih zidov od znotraj in s kakšnimi materiali?

Izolacija zidov z notranje strani je manj učinkovita, obstaja tudi več slabosti, zato se redkeje izvaja. Smiselna je tam, kjer je treba prostor kar najhitreje ogreti in kjer na stenah ni likovnih elementov, se pravi poslikav in podobno. Pogosto je treba paziti na paroprepustnost, sicer je več škode kot koristi. Moram pa poudariti, da je treba pred izoliran­jem zidov vedno odpraviti vzrok morebitne vlage v stavbi.

Kaj pa zamenjava oken?

Ker so okna pomemben sestavni del stavbnega ovoja, oči hiše, je pri zamenjavi treba paziti na dvoje. Zamenjava je smiselna takrat, ko so okna tako poškodovana, da jih ni mogoče obnoviti. V teh primerih, posebno če gre za pomembnejšo dediščino, zahtevamo ohranitev izvirnega okovja, pri škatlastih oknih je mogoča posodobitev na zunanjščini ali notranjščini (vgradnja večslojnih toplot­noizolativnih oken), sicer pa je običajno pogoj, da so nova okna enaka izvirnim po materialu, tehniki in konstrukciji.

V bivalnih prostorih je zelo pomembna količina dnevne svetlobe. Kakšni kompromisi so mogoči pri obnovi zaščitenih stavb?

V zadnjem desetletju ali dveh le redko zasledimo potrebo po povečanju okenskih odprtin. Izjema so prenove podstreh, kjer so seveda zaželena strešna okna, ki jih izvirno stavbe niso imele prav veliko. V teh primerih so kompromisi vedno mogoči, pomembno pa je, da se izvedejo tradicionalni tipi strešnih oken ali frčad, značilni za okolje, v katerem je stavba. Pomembna je tudi kompozicijsko smiselna razporeditev oken.

V javnih stavbah, ki predstavljajo kulturno dediš­čino, smo se že navadili na sodobne oblikovne posege, koliko pa je združevanje starega z novim mogoče pri zasebnih hišah? Je to odvisno od razpoložljivega denarja, ravni varstva stavbe ali statusa lastnika?

Tako kot pri javnih zgradbah je tudi pri stavb­ni dediščini, namenjeni za bivanje, mogoča izboljšava funkcionalnosti. O tem govorijo tudi mednarodne listine s tega področja. Vendar te izboljšave, razni prizidki in podobno, ne smejo biti izvedene tako, da zmanjšajo pomen izvirne stavbe, ne smejo je likovno nadvladati ali spremeniti uličnih nizov, obstoječih višinskih gabaritov zlasti pri vizualno izpostavljenih stavbah ipd. Takšni posegi so vedno neželen kompromis, a če omogočijo preživetje dediščine, so sprejemljivi, včasih pa celo dobrodošli, če je to edini način za njeno ohranitev. Pomembno je likovno sožitje starega z novim. Žal pri nas projektanti že pridejo v prostor z neko idejo, ki predstavlja njegovo popolno nasprotje, namesto da bi obstoječi prostor porodil idejo in s tem tudi boljšo arhitekturno rešitev.

Možnosti katerih subvencij ali sofinanciranja imajo lastniki za obnovo stavb kulturne dediščine?

Ministrstvo za kulturo objavlja spomeniškovarstvene projektne razpise in izbira kulturne spomenike za sofinanciranje v razpisanem letu. Predmet dosedanjih razpisov je bilo sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za ohranjanje kulturnovarstvenih sestavin na kulturnih spomenikih in (so)financiranje izvedbe konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih. Razpis za leti 2017–2018 je že končan, naslednji bo glede na omejena proračunska sredstva predvidoma konec leta 2018. Višina razpisanih sredstev je okoli 750.000 evrov na leto.

Ministrstvo za kulturo v okviru svojih zmožnosti (so)financira tudi interventne ukrepe na objektih kulturne dediščine, ki zahtevajo takojšnjo izvedbo. Lastnik pošlje vlogo za financiranje na ministrstvo, posebna komisija jo oceni in odobri (ali zavrne) upravičenost do financiranja.

Za posamezne ukrepe (npr. zamenjavo oken …), naravnane na izboljšanje energijske bilance stavbe, je mogoče dobiti subvencije tudi pri Eko skladu, pri čemer so pogoji za stavbe kulturne dediščine manj strogi kot za druge.

Ker država v proračunu nima namenskega vira za varovanje kulturne dediščine, so praznino v obdobju do leta 2013 zapolnjevala tudi sredstva t. i. evropskih finančnih perspektiv, za obdobje 2013–2020 pa se je Slovenija tej možnost odrekla. Na ZVKDS upamo, da bo ta napaka pri naslednji perspektivi popravljena. Ministrstvo za kmetijstvo je denimo pred letom 2013 z razpisi omogočilo tudi obnovo podeželske arhitekture (npr. kmečkih domačij, turističnih kmetij). Tako je bilo financiranih več kot 100 projektov obnove, ki so zgled dobre prakse.

Projekti kulturne dediščine imajo določene možnosti tudi za pridobitev evropskih sredstev v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja, predvsem pri čezmejnih operativnih programih (Interreg V-A Italija-Slovenija 2014–2020, Interreg Slovenija-Madžarska 2014–2020, Interreg Slovenija-Avstrija 2014–2020). Informacije o javnih razpisih in razpoložljivih sredstvih so dosegljive na spletnih straneh službe vlade RS za razvoj in kohezijo.

Kakšen odnos imajo do starih stanovanjskih hiš na podeželju tujci, ki jih kupujejo za preselitev ali naložbo?

Tujci, ki pri nas kupujejo starejše stavbe in objekte dediščine, imajo navadno veliko boljši odnos do njih kot Slovenci. To izhaja zlasti iz tega, da sta v tujini dediščina in odnos do tradicije privilegij in statusni simbol, pri nas pa ravno obratno. Po drugi svetovni vojni je pri nas oblast tradicijo in odnos do nje uspešno razvrednotila, materialne ostaline preteklih obdobij pa prikazala kot simbole sovražnih družbenih ureditev. Zdaj se to počasi spreminja, a zaostanek v znanju in cenjenju dediščine je še vedno močno opazen. Zanimiv pa je paradoks, da npr. v novogradnje tlačimo celo vrsto starih materialov, oken, vrat in podobno, celo ometi se izvedejo tako, kot da odpadajo, medtem ko v stare stavbe umeščamo izključno sodobne materia­le in pohištvo.

V kateri evropski državi se stanovanjskemu delu stavbne dediščine godi najbolje? Katera tuja rešitev bi bila za naše razmere najprej dosegljiva?

Stanovanjski dediščini se prav v vseh evropskih državah godi bolje kot pri nas. Čeprav spadamo po obsegu formalno varovane dediščine v evropski vrh, smo pri sofinanciranju prenov na repu. Najprej bi bila zagotovo dosegljiva sistemska ureditev sofinanciranja prenov. Pri tem je odločilno, da bi bil prepoznan strateški in nacionalni pomen ohranjanja kulturne dediščine za slovensko državo, pa ne zato, da bi ohranjali zgodovino, temveč da bi omogočali prihodnost. Gre za pomembne investicije v gospodarskem, družbenem in kulturnem smislu, ki so trajnostno naravnane v prihodnost.