Dve sodobni planinski hiši, oblikovani okoli stare lipe

V Brestovi dragi v Gorskem kotarju sta nastali dve takšni hiši, umeščeni na pobočje na 950 metrih nadmorske višine in oblikovani okoli obstoječe lipe. Pod arhitekturo in celotno zasnovo interierja so se podpisali v biroju AKA Tim iz Reke.

Hiša za dva: preprosta, majhna, umirjena

Vsaka planinska hiša meri 128 kvadratnih metrov skupne uporabne površine, od tega je 106 kvadratnih metrov neto notranje površine v dveh etažah. Osrednji bivalni prostor se odpira do slemena skoraj osem metrov visoko.

V spalnih in dnevnih prostorih parket interierju doda teksturo in nekoliko bolj prefinjen značaj. Foto Osebni arhiv

Hiši, ki sta zrasli okoli stare lipe

»Izhodišče projekta je bil način, kako smo želeli bivati v naravi. Iskali smo prostor, kamor bi se lahko vračali vse leto in kjer bi se vsakdanji ritem upočasnil, tišina, gozd in menjavanje letnih časov pa bi postali del življenja v hiši. Posebna vrednost Brestove Drage je prav tišina, kakršno je danes mogoče doživeti le še redkokje. Kraj ponuja občutek odmaknjenosti, hkrati pa ostaja razmeroma blizu mest in morja,« pravi lastnik ene od hiš.

Največ prostora in višine so namenili skupnemu delu hiše, saj v njem preživijo večji del dneva. Osrednji prostor z dnevno sobo in jedilnico se zato odpira čez obe etaži, spalnice, kopalnice in servisni prostori pa so umeščeni v mirnejše, intimnejše dele hiše.

»Drugo pomembno izhodišče je predstavljala obstoječa krajina. Okolico smo želeli ohraniti čim bolj naravno, z zadržanimi posegi, ki spoštujejo obstoječe rastje. Veliko lipo ob vhodu na parcelo smo obravnavali kot stalnico in naravno središče projekta. Njena lega je v veliki meri določila medsebojni odnos hiš, dostop do zemljišča in prostor med objektoma,« poudarja sogovornik.

Osrednji bivalni prostor se odpira čez obe etaži in do slemena sega skoraj osem metrov visoko. Foto Osebni arhiv

Parcela, na kateri sta zgrajeni hiši, leži na blagem pobočju, približno 950 metrov nadmorske višine, v gostem gozdnem okolju. Umestitev hiš so določili glede na lego obstoječe lipe, oblikovanost terena, gibanje sonca in želene poglede. »Hiši sta postavljeni z rahlim medsebojnim zamikom. Tako ima vsaka odprt pogled proti gozdu in svojo zasebnost. Lipa zaznamuje prihod in oblikuje težišče prostora med objektoma,« še pravi sogovornik.

Sodobna interpretacija hiše v obliki črke A

»Izhodišče arhitekture je bila preprosta, skoraj otroška podoba hiše: strma streha, jasen trikotni prerez in občutek zavetja pod veliko streho. Arhetip smo razumeli kot prostorski spomin; njegovo bistvo smo iskali v strehi, zavetju, toplini in odnosu do krajine,« pravi sogovornik.

Silueta na prvi pogled spominja na hišo v obliki črke A oziroma tipologijo A-frame, prostorska in konstrukcijska zasnova pa pomenita samostojno sodobno interpretacijo gorske hiše. »To kakovost smo ohranili v dvovišinskem prostoru dnevne sobe in jedilnice, ki se do slemena odpira skoraj osem metrov visoko. Preostali prostori so racionalno razporejeni v dveh etažah, zato se izraziti prerez združuje s polno funkcionalnostjo sodobnega doma,« še pravi sogovornik.

Tudi iz galerije se skozi veliko zasteklitev odpirajo pogledi med krošnje okoliškega gozda. Foto Osebni arhiv

Lesena konstrukcija, ki ostaja vidna tudi v interierju

Hiši sta leseni in zgrajeni v CLT tehnologiji, pri kateri masivne lesene plošče niso le nosilna konstrukcija, temveč ostajajo vidne tudi kot končna notranja površina sten in stropov. »Les se je zaradi lokacije in zamisli gorskega doma ponudil kot naravna izbira. Iskali smo material, ki sodi v gozdno krajino, ustvarja toplino in sčasoma pridobi lastno patino. CLT nam je omogočil, da smo to vzdušje povezali z natančnostjo sodobne konstrukcije in velikim, odprtim volumnom,« odgovarja lastnik.

Za obe hiši so uporabili 14 centimetrov debele smrekove CLT plošče, izdelane v Avstriji. V tovarni so jih izdelali po načrtih, natančno obdelali in nato sestavili na gradbišču. Tak postopek omogoča racionalno porabo materiala, malo gradbenih odpadkov in hitro montažo.

Tehnologija CLT je omogočila, da je streha hkrati nosilna konstrukcija, končna notranja površina in glavni element arhitekturnega izraza. Sodobni značaj izhaja iz natančne geometrije, velikih, skrbno umeščenih odprtin ter kontrasta med polnimi lesenimi ploskvami in temnimi kovinskimi elementi. Gorska identiteta hiše tako temelji na proporcih, konstrukciji, materialu in svetlobi.

Nosilna konstrukcija in končna notranja površina sta isti element. Hiša jasno pokaže, kako je zgrajena: stene in stropi ostajajo celovite smrekove ploskve, nosilni sistem pa je v celoti viden. Mavčnokartonskih oblog ni, stiki, odprtine in preboji tako postanejo vidni del arhitekture.

Velike zasteklitve odpirajo bivalne prostore proti gozdu in v notranjost spuščajo obilico naravne svetlobe. Foto Osebni arhiv

»Les doživljamo neposredno – s pogledom, dotikom in vonjem. Dnevna svetloba čez dan spreminja njegove odtenke, površine so tople na dotik, prostor pa ohranja naraven vonj smrekovega lesa. Značaj interierja izhaja iz samega materiala in načina, kako je hiša sestavljena,« še pove sogovornik.

Les je higroskopičen material in pomaga blažiti kratkotrajna nihanja relativne vlažnosti. Za energijsko učinkovitost skrbi celoten stavbni ovoj z izolacijo, natančno izvedenimi stiki in kakovostno zasteklitvijo.

Toplina lesa in temni poudarki

Interier temelji na ravnovesju med toplimi smrekovimi ploskvami in temnimi, natančno oblikovanimi elementi. Matirane temne kuhinjske fronte, črna kaminska peč, temni aluminijasti okviri zasteklitev in preproste kovinske ograje ustvarjajo grafični kontrast ter dodatno poudarjajo geometrijo prostora.

Bivalni del zaznamujejo odprt volumen, tople lesene površine in temno pohištvo. Foto Osebni arhiv

Parket, položen v vzorcu francoske ribje kosti, v dnevne in spalne prostore vnese drobnejše merilo in dodatno teksturo. Kopalnice in servisni prostori so oblikovani z zadržano sivo keramiko in sodobno sanitarno opremo. Detajli iz zelene keramike majhnega formata prinašajo odmerjen barvni poudarek in vzpostavljajo diskretno povezavo z zelenjem okoli hiše.

Pohištvo je preprosto in umirjeno: velika modularna sedežna garnitura nevtralne barve, dolga jedilna miza in črni stoli puščajo dovolj prostora arhitekturi. Gorski značaj izhaja iz lesa, visokega strešnega volumna in pogledov proti gozdu, temni detajli in izčiščena oprema pa interierju dajejo sodoben izraz.

Velike zasteklitve odpirajo hišo proti gozdu

Povezavo s krajino so arhitekti gradili z nizom skrbno usmerjenih pogledov. Osrednji prostor se z velikimi južnimi zastekljenimi površinami odpira proti gozdu, pogled med krošnje pa sega tudi z galerije. Strešna okna dovajajo svetlobo od zgoraj ter odpirajo poglede proti okoliškemu gozdu in nebu.

Južna terasa, velika več kot 25 kvadratnih metrov, je neposredno povezana z dnevno sobo in jedilnico ter v toplejšem delu leta deluje kot podaljšek interierja. Jedilna miza pogosto postane tudi delovno mesto. Tudi med delom ostaja stik z zelenjem neposreden – dovolj je, da dvignemo pogled z zaslona.

Pohištvo je zadržano in preprosto, da v ospredju ostaneta arhitektura in lesena konstrukcija. Foto Osebni arhiv

Velike zasteklitve, skoraj osem metrov visok prostor in gorsko podnebje predstavljajo tudi tehnični izziv, zato so precej pozornosti namenili celoletnemu toplotnemu udobju.

»Za celoletno udobje smo poskrbeli s celovito zasnovo, ki povezuje dobro toplotno izoliran stavbni ovoj, nadzorovano izkoriščanje sončnih dobitkov, dva načina ogrevanja, naravno prezračevanje in avtomatizirano upravljanje. Stene in streha so izvedene iz 14 centimetrov debelih CLT plošč, ki jih dopolnjuje do 16 centimetrov kamene volne. V talnem sklopu proti temeljni plošči je vgrajenih 25 centimetrov toplotne izolacije.

Razporeditev odprtin omogoča jutranjo svetlobo z vzhoda in sončne dobitke z juga, ki prispevajo k ogrevanju hiše v hladnejših in prehodnih obdobjih. Nadkrita južna terasa poleti zagotavlja senčenje, električne zunanje rolete na strešnih oknih pa uravnavajo neposredno osončenje. Vsa strešna okna se odpirajo, kar omogoča naravni odvod toplega zraka iz najvišjega dela prostora.

Dve sodobni planinski hiši sta umeščeni na pobočje sredi gozdov Gorskega kotarja. Foto Osebni arhiv

Kamen stare hiše je dobil novo življenje

Ureditev okolice sledi obstoječi krajini, posegi pa so bili omejeni le na nujne stvari. »Na zemljišču so ostali kamniti ostanki starega objekta, porušenega pred približno osemdesetimi leti. Kamen smo ponovno uporabili pri oblikovanju neformalnih prostorov za sedenje in druženje v naravi. Material s samega zemljišča je tako dobil novo vlogo, prostor pa je ohranil fizično sled svoje preteklosti,« pojasnjuje sogovornik. Eden takšnih prostorov je pod omenjeno veliko lipo. Njena krošnja poleti ves dan nudi globoko senco, zato je prostor pod njo naravno zbirališče in miren kotiček za branje, počitek in druženje.

Projekt morda najbolje povzema prostorsko zaporedje ob prihodu in vstopu. Prihod zaznamujejo velika lipa in prostori za sedenje, oblikovani iz kamna, najdenega na parceli. Pot nas iz naravno urejene okolice skozi nadkriti vhod na severni strani vodi v hišo, kjer se po besedah sogovornika pred nami odpre dvovišinski dnevni prostor, pogled pa seže v gozd onkraj velike južne zasteklitve. V enem samem pogledu se razkrijejo skoraj osem metrov visok strešni volumen, galerija, vidna CLT konstrukcija, toplina lesa in okoliška krajina.

»To zaporedje povezuje lipo, ponovno uporabljeni kamen, arhitekturo, interier in okoliški gozd ter povzema filozofijo celotnega projekta: močno prostorsko doživetje in visoko raven udobja ob preprosti, praktični vsakdanji uporabi. Čas v hiši je tako namenjen bivanju, druženju in naravi.«

Hiša iz kortena in betona, ki se ne boji staranja