

»Najraje jo opišemo z besedami ’osnovna hiša’. Ni minimalistična niti brutalistična. Preprosto je takšna, kot mora biti,« pravijo arhitekti iz biroja SO Arquitetura & Design. Njena izrazita arhitektura temelji na premišljenem ravnovesju med robustnostjo betona, toplino lesa in neposredno bližino Atlantskega oceana.
Projekt je poseben, saj gre za hišo, ki so jo zasnovali za starša soustanovitelja biroja SO Arquitetura & Design arhitekta Gonçala Lopesa (drugi soustanovitelj je Bruno Furtado). »To dejstvo nam je prineslo tako svobodo kot tudi odgovornost. Dobili smo priložnost načrtovati hišo brez hrupa, brez kompromisov, skoraj tako, kot bi začeli z nepopisanim listom. Parcela, zadnje nepozidano zemljišče vzdolž južne obale azorskega otoka São Miguel, v kraju Lagoa, je zahtevala trdno, monolitno zasnovo. Med starimi stavbami in ostro atlantsko pokrajino hiša zaključuje stavbni niz, hkrati pa deluje kot naravno nadaljevanje skale,« so pojasnili arhitekti. Hiša meri kar 315 kvadratnih metrov.

São Miguel je največji in najbolj poseljen otok portugalskih Azorov, ki jih sestavlja devet vulkanskih otokov v severnem Atlantskem oceanu. Za otok so značilni skalnata obala, bujna vegetacija in hitro spreminjajoče se vremenske razmere. Vulkanska pokrajina, izpostavljenost vetru in slanemu zraku so pomembno vplivali tudi na izbiro materialov ter oblikovanje hiše.

Za glavni material so izbrali armirani beton, ker je zelo odporen, ne zahteva veliko vzdrževanja in je omogočil upoštevanje predvidenega proračuna. Kot je arhitekt Gonçalo Lopes povedal za portugalski spletni portal NiT, je bil okvirni proračun staršev 450.000 evrov.
»Gre za material, odporen proti času in soli. Surov, a iskren. Stavba je v smeri ulice videti kot kocka, sestavljena iz polnih in praznih prostorov. Odprtine, pomaknjene navznoter, razkrivajo le malo notranjosti. Od zunaj je hiša deluje skoraj neprimerna za bivanje – kot nova ruševina ali kot zaporedje jam. Toda te jame so bivalne.«

Beton hiši zagotavlja občutek trdnosti in trajnosti, hkrati pa se bo njegova površina skozi čas spreminjala pod vplivom sonca, dežja in slanega zraka. Globoke odprtine ustvarjajo občutek zavetja ter poskrbijo za igro svetlobe in senc.
Za interier so arhitekti izbrali les, ki v prostore vnaša toplino in predstavlja kontrast hladnemu betonu. »Tloris je preprost: tri spalnice ter odprt in pretočen skupni bivalni prostor, ki ga naravno prezračuje in osvetljuje osrednji atrij, ki prečka prostorski volumen. Vse, kar ni bistveno, ne obstaja.«

Zaradi ozke parcele v že pozidanem naselju so morali hišo zasnovati v dveh nadstropjih: v pritličju so dnevna soba, kuhinja, kopalnica, garaža in skupni bivalni prostor, v nadstropju pa tri spalnice in dve kopalnici.
Notranjost je v nasprotju z betonom topla, a še vedno minimalistična in izčiščena, vendar deluje toplo in usklajeno. Tla prekriva lesena talna obloga. V prostorih je nekaj močnih lesenih kosov pohištva, kot so jedilna miza, shranjevalne omare ali domiselno umeščena knjižna omara. Interier dopolnjujejo manjši kosi pohištva, ki dajejo prostorom pečat, umetniška dela in skrbno izbrana svetila.

Na južni strani se hiša odpira proti morju, vendar po mnenju arhitektov brez razkazovanja. Pogledi so vedno prisotni, diskretno filtrirani skozi konstrukcijo. Pred hišo na tej strani je tudi bazen. Tudi ta je zasnovan izčiščeno – le kamen, svetloba in senca. Tako pridejo do izraza lepi pogledi, morje, narava. Hiša tako ne tekmuje z naravnim okoljem, temveč ga premišljeno uokvirja.
Več fotografij hiše si oglejte zgoraj v galeriji!