Hiša, ki se na strmem pobočju skoraj zlije s pokrajino

V montrealskem studiu yh2 architecture so zasnovali leseno hišo, ki je umeščena na obalo jezera Memphremagog v regiji Potton v kanadski provinci Québec. Parcelo, na kateri stoji, zaznamuje strmo pobočje, ki se spušča proti ozkemu pasu ob jezeru. Zaradi gostih dreves je teren pogosto v senci, kar prostorom v hiši daje nekoliko skrivnosten, umirjen in skoraj prvinski značaj. »Arhitekturna zasnova je neposreden odziv na dramatičen značaj lokacije in poskus spoštljivega sobivanja z izrazitimi naravnimi danostmi prostora,« pravijo v biroju.

Hiša za dva: preprosta, majhna, umirjena

Umik v naravo

Arhitekturni koncept temelji na ideji umika. Ne gre za to, da bi hiša povsem izginila, temveč da bi bila njena prisotnost v krajini čim manj vsiljiva. Objekt sestavljata dva ločena, vendar povezana volumna, ki sta umeščena tako, da sledita obliki terena. Videti je, kot bi se iz terena dvigala. Oba zaključuje enokapna streha z nasprotnima naklonoma. Takšna oblika se navezuje na linije okoliške pokrajine, hkrati pa vizualno zmanjša velikost hiše in jo razdeli na bolj obvladljive dele.

Lesena hiša se zlije s pokrajino. Foto Maxime Brouillet

Eden najzanimivejših delov projekta je ravna streha glavnega volumna oz. glavnega dela hiše, ki je zasnovana kot razgledna ploščad. Ta prostor je hkrati vhod, terasa in točka, kjer se pogled odpre proti jezeru.

»Ta vodoravna površina, ki je redkost na tako strmem terenu, predstavlja vezni člen med arhitekturo in krajino, med izkušnjo tal in pogledom v daljavo. Vstop v hišo tako dobi skoraj ritualno razsežnost, saj se začne z umirjenim trenutkom opazovanja in zavedanja prostora,« pravijo v biroju.

Glavni del hiše je podolgovat in sledi naravni terasi na pobočju. Arhitekti se pri gradnji niso odločili za večje preoblikovanje zemljišča, temveč so hišo prilagodili obstoječemu terenu. Tako se skoraj neopazno vključuje v krajino ter poudarja načelo zadržanega poseganja.

Iz vseh prostorov se skozi velike steklene površine odpirajo pogledi v naravo. Foto Maxime Brouillet

Notranjost, odprta proti jezeru

Notranji prostori se z velikimi steklenimi površinami odpirajo proti jezeru, s čimer se meja med notranjostjo in zunanjostjo skoraj zabriše. Enak tlak se iz notranjih prostorov nadaljuje na balkone, zato je prehod med hišo in zunanjostjo skoraj neopazen.

Zgornja dela hiše, ki sta podolgovatih oblik, sta obrnjena vsak v svojo smer – eden proti jezeru, drugi proti hribu. Spalne prostore, ki so umeščeni v notranjost teh dveh volumnov, obdajajo drevesa, njihove krošnje pa delujejo kot naravna kulisa, ki se spreminja z letnimi časi. Takšna zasnova omogoča, da narava postane sestavni del bivanja, saj se pogled skozi velike steklene površine spreminja ob različnih delih dneva in letnih časih.

Barve v interierju so nevpadljive od naravnih odtenkov lesa do sive in črne. Foto Maxime Brouillet

Prostorska organizacija notranjosti sledi topografiji terena in ustvarja obrnjeno zaporedje gibanja skozi hišo. V hišo se vstopa z zgornje strani parcele, s terase, od koder se odpre pogled na jezero, osrednji bivalni prostori pa so umeščeni nižje. Tako so v nekakšnem zavetju pobočja.

Materiali, ki se lepo starajo

Pomembno vlogo pri povezavi z okolico ima tudi izbor materialov. Nosilna konstrukcija hiše je lesena in ostaja vidna ter neobdelana, po mnenju arhitektov predstavlja odgovor na izrazit značaj lokacije. Les kot rdeča nit spremlja obiskovalca skozi vse prostore in jih povezuje v celoto.

Podnožje hiše, ki je v stiku z naravno skalo, je izdelano iz armiranega betona. Zunanjost je obložena s cedrovino, ki bo sčasoma posivela in se še bolj zlila z okolico.

Zunanjost je obložena s cedrovino, ki bo sčasoma posivela in se še bolj zlila z okolico. Foto Maxime Brouillet

V notranjosti prevladuje beli hrast, ki v prostore vnaša toplino in občutek domačnosti, hkrati pa predstavlja kontrast rubustni zunanjosti. Črni elementi, kot so okenski okvirji, odprtine in drugi detajli, poudarjajo poglede na jezero, gozd in okoliške hribe ter delujejo kot okvirji slik.

Nabor barv je umirjen, da ne preglasi lepe zunanjosti, vidne skozi okna. Giblje se od naravnih odtenkov lesa do sive in črne barve, les, kovina in steklo pa so uporabljeni materiali. V tej shemi izstopa le udobna sedežna garnitura v temnozelenem odtenku, ki pa se navezuje na zelene odtenke v zunanjosti.

V notranjosti so uporabljeni materiali les, kovina in steklo. Foto Maxime Brouillet

»Projekt je mogoče razumeti kot arhitekturno meditacijo krajine, a ne kot posnemanje obstoječega niti ne tekmovanje z naravo, temveč kot premišljeno uravnoteženje med vidnostjo in umikom, med arhitekturno izraznostjo in skladnim vključevanjem v prostor,« pravijo arhitekti, ki pri tem raziskujejo, kako lahko stavba kraj naseljuje, pri tem pa ni dominanten objekt, temveč deluje kot okvir za njegovo doživljanje. »Hiša ne tekmuje z izrazito pokrajino, ampak jo poudarja in obiskovalca usmerja k doživljanju jezera, gozda in pobočja. Prav zaradi te zadržane, a izjemno premišljene arhitekturne geste predstavlja primer sodobne arhitekture, ki svojo identiteto gradi zlasti skozi spoštljiv odnos do naravnega okolja.«

Ozelenjene strehe in fasade: modna muha ali nuja v vse bolj vročih mestih?