

Arhitekta Katja Lipič in Mitja Šemrov iz Studia Mika sta zasnovala hišo, ki nadomešča nekdanjo kmečko stavbo. Projekta sta se lotila s spoštovanjem do stare hiše in njene arhitekture ter umeščenosti v prostor. Nastala je hiša, zgrajena iz naravnih materialov, ki združuje trajnostne principe, sodobno arhitekturo in tesno povezanost z okoliško krajino.
»Izhodišče projekta je bilo spoštovanje obstoječe prostorske logike. Nova hiša je nadomestila nekdanjo kmečko hišo, ki zaradi slabega stanja ni bila primerna za obnovo. Način dostopa, orientacija objekta in odpiranje pogledov proti cerkvi so bili premišljeni že v preteklosti. Te kvalitete smo ohranili in jih prilagodili sodobnim potrebam bivanja. Želeli smo, da se odnos do prostora, krajine in materialov nadaljuje,« pojasnjuje arhitekt Mitja Šemrov, kako so pristopili k povezovanju tradicije in sodobnega bivanja. Hiša namreč stoji na mestu nekdanje kmečke hiše na podeželju, v okolici Mirne na Dolenjskem.

Glavno vodilo pri zasnovi in umeščanju v okolje je bila umirjena in skromna prisotnost v krajini: »Hiša ni zasnovana kot izrazita arhitekturna gesta, ampak kot naraven del okolja. Ker stoji v odprti ruralni krajini, v naravi, je bilo pomembno, da ohrani logiko obstoječe pozidave in ne prevlada nad prostorom. Tako z razmerjem med volumnom stavbe in parcelo, dostopom in odpiranjem pogledov v okolico.«

Zasnova hiše temelji na trajnostnih načelih in naravnih materialih, kar je bila tudi želja naročnikov. Ti so si po arhitektovih besedah želeli preprost dom, tesno povezan z naravo in lokalnim okoljem. »Njihova aktivna vloga v procesu je pomembno vplivala na razvoj projekta in odprla številna vprašanja, ki so pripeljala do rešitev,« poudarja sogovornik in dodaja, da je projekt zato rezultat tesnega dialoga med naročnikom in arhitektom.
Najboljša slovenska arhitektura po izboru občinstva
Hiša Kozjek se je uvrstila med najboljšo slovensko arhitekturo po izboru obiskovalcev festivala Odprte hiše Slovenije. Ti so namreč z glasovanjem izbrali najboljše arhitekturne projekte v treh kategorijah. V kategoriji stanovanjski projekti so bili nagrajeni: hiša Malija (Raketa, Tria Studio), hiša Kozjek (Studio Mika) in hiša na robu ravnice (Skupaj arhitekti).
»Lesena skeletna konstrukcija s polnilom iz slamnatih bal je postala temeljni koncept projekta in je usmerila celoten proces načrtovanja. Pri tem ni šlo zgolj za energijsko učinkovitost, temveč za širše razumevanje trajnostne gradnje, ki temelji na materialni iskrenosti, obnovljivih virih in prijetni bivalni klimi. Naravni materiali dajo prostoru toplino in teksturo,« razloži sogovornik. In kako zahtevna je bila takšna trajnostna gradnja v praksi? »V času projektiranja in gradnje je bila tovrstna izvedba precej neobičajna oziroma se pojavlja, vendar se mogoče ne premisli tako arhitekturno oziroma artikulira. Gradi se le s trajnostjo in naravnimi materiali v mislih, ne razmisli pa se, kako se lahko to izrazi v sodobni arhitekturi,« odgovarja arhitekt. Ker je po izkušnjah takšna gradnja nekoliko počasnejša, pri načrtovanju zahteva premislek o konstrukcijski logiki lesenega skeleta, da ustreza slamnatim kockam ter tako olajša izvedbo. Hkrati pa ponuja različne možnosti, kako zaključiti vogale, okenske špalete, kakšen omet narediti …, in ravno to je njih še posebej zanimalo.

Hiša je majhna po površini, meri namreč 82 kvadratnih metrov, a deluje zelo prostorno. Zasnovana je za bivanje dveh oseb kot odprt tip tlorisa. »Ključno vodilo je bilo ustvariti prostorsko razkošje na dokaj majhni površini. Osrednji bivalni prostor združuje kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor, pri čemer velike zasteklitve vzpostavljajo neposredno povezavo z zunanjostjo. V ozadju je umeščena spalnica, nad osrednjim servisnim jedrom pa je galerija z dodatnimi ležišči za goste in delovno mizo. Pomembno je bilo doseči ravnovesje med odprtostjo in občutkom domačnosti ter intimnosti, hkrati pa zagotoviti večnamenskost osrednjega bivalnega prostora,« pojasnjuje arhitekt.

Osrednji servisni boks je eden ključnih elementov projekta. In kako je nastala ta rešitev? »Ker je hiša zasnovana kot odprt prostor, smo potrebovali element, ki bi vanj vnesel organizacijo in hierarhijo. Tako je nastal osrednji servisni boks, ki z različnih strani prevzema različne funkcije,« odgovarja arhitekt. Proti kuhinji je del kuhinjskega sestava, proti vhodu je namenjen garderobnim omaram, proti spalnici pa prav tako zaprtim shranjevalnim površinam. V njegovi notranjosti so tudi kopalnica, tehnični prostor in shranjevalne površine, prav tako so vanj vključene stopnice na galerijo. S svojim položajem po besedah sogovornika organizira celoten tloris, hkrati pa ustvarja bolj intimne prostorske situacije znotraj odprte zasnove. Z umestitvijo vizualno ločuje spalni in bivalni prostor.

Notranjost hiše je naravna in umirjena. Kot še pravi arhitekt, so z izbiro materialov, svetlobe in pogledov želeli ustvariti občutek topline, zavetja in umirjenosti: »Naravni materiali, kot so les, slama, ilovica, apno in omet tadelakt, prostoru dajejo izrazito taktilno kakovost in domačnost. Svetloba v hišo vstopa skozi premišljeno umeščene odprtine, ki odpirajo poglede proti vasi in krajini ter omogočajo močno povezanost z naravo. Zaobljeni vogali in enotna materialna zasnova dodatno prispevajo k občutku mehkobe in prostorske skladnosti.«
Projekt je imel po njegovih besedah dva ključna izziva. Prvi je bil arhitekturni: kako nekoliko večjo novo hišo prepričljivo umestiti v odprto krajino in pri tem ohraniti prostorsko logiko nekdanje domačije. Drugi je bil tehnični in izvedbeni, saj je gradnja s slamnatimi balami zahtevala premislek detajlov in prilagoditev tradicionalne tehnike sodobnim standardom gradnje in arhitekture. »Prav iskanje ravnovesja med tradicijo in sodobnostjo, med krajino in arhitekturo ter med idejami naročnika in arhitekturnim konceptom je bilo bistvo celotnega projekta,« povzame sogovornik.