

Arhitekti iz biroja Flip Wentink Architecten so se lotili prenove skednja na nekdanjem kmetijskem posestvu Ahof v kraju Nijkerk na Nizozemskem. Posestvo sestavlja več značilnih nizozemskih podeželskih stavb iz 19. stoletja, med njimi tudi spomeniško zaščiten skedenj iz leta 1885, ki je bil osrednji predmet prenove. Ta danes predstavlja lep primer sodobnega pristopa k ohranjanju kulturne dediščine. Prenova skednja, ki meri 162 kvadratnih metrov, je trajala kar 18 mesecev.
Za interier je poskrbela notranja oblikovalka Julia van Beuningen, ki je tudi lastnica posestva, saj ga je podedovala od svoje družine. Ker je bil skedenj približno pred desetimi leti že prenovljen, ni zahteval toliko dela kot nekatere druge stavbe na posestvu.
Julia Van Beuningen ni izšolana arhitektka, po poklicu je namreč violončelistka in se z arhitekturo ukvarja le občasno, zato je za vodenje faze načrtovanja najela zgoraj omenjeni lokalni biro Flip Wentink Architecten.

Pri obnovi so uporabili tradicionalne materiale, kot so les, apno in lan, kar je bistveno zmanjšalo vpliv projekta na okolje, hkrati pa so s tem omogočili tudi bolj zdravo notranjo klimo. Projekt tako dokazuje, da lahko tradicionalne gradbene tehnike uspešno odgovorijo na sodobne trajnostne izzive. Prenova ohranja zgodovinski značaj objekta, hkrati pa uvaja sodobne elemente in odprt tloris.
Oblikovalsko po obnovi najbolj izstopa stopnišče iz borovega lesa. »Njegova surova površina spominja na industrijsko rabo, hkrati pa odraža naravno preprostost skednja. Izpopolnjena oblika stopnišča in naravni materiali usklajujejo zgodovinsko občutljivost z naprednimi pristopi. Zavite ali spiralne stopnice iz marmorja, stekla ali lesa so tradicionalno povezane z bolj razkošnimi notranjostmi. Ta interpretacija iz vezanega lesa poudarja čistost in zadržanost, ki sta bistveni za omenjeni projekt prenove, hkrati pa s svojim drznim dizajnom išče izjemnost,« so o projektu zapisali v biroju o prenovi skednja, ki nam ga je posredovala spletna stran za promocijo arhitekture v2com-newswire.
Z oblikovalskega vidika izstopata dve značilnosti stopnišča, ki je bilo izdelano v sodelovanju s podjetjem EeStairs. »Prva je njegova samonosilna spiralna oblika: noben osrednji nosilni steber ne prekinja dinamičnega loka, ki uporabnika vabi navzgor v prvo nadstropje. Druga je izjemna natančnost ograje, spodnje strani stopnic in izrazitih linij robov iz vezanega lesa.«
Stopnišče deluje kot osrednji prostorski poudarek, ki povezuje etaže in hkrati prostoru dodaja sodoben značaj. Kljub svoji izraznosti pa stopnišče ne prevlada nad ambientom, temveč se subtilno vključi v celoto, kjer še vedno dominira avtentična struktura starega skednja.

Arhitektom je v sodelovanju z naročnico uspelo preoblikovati prvotni duh zgodovinske stavbe v sodobno prostorno bivališče. Cilj je bil uporabiti naravne gradbene materiale, zlasti apneni omet in lanena vlakna, ki so ju uporabili pri gradnji sten. Odsotnost sodobnih dodatkov ali nepotrebnih elementov na notranjosti ustvarja občutek miru in jasnosti.
»Obnova skednja je potekala v skladu z ambicijo, da ustvarimo dom z ničelno porabo energije. Z uporabo energetsko učinkovitih tehnologij in obnovljivih virov energije količina energije, proizvedene na kraju samem, zdaj ustreza porabi stavbe,« so zapisali v biroju. Uporabljeni materiali, kot še pravijo, ostajajo tradicionalni, s čimer se ohranja avtentični značaj spomeniško zaščitene stavbe.
Velika steklena vrata z obokom in s tradicionalnimi polkni zaznamujejo stavbo in omogočajo, da svetloba prosto preplavi prostor. Ročno izdelana slamnata, strma dvokapna streha in vidni nosilni tramovi ohranjajo preprost, funkcionalen značaj stavbe, hkrati pa poudarjajo njeno novo življenje kot sodobnega doma.
V pritličju stopnišče ustvarja ločnico med jedilnico in dnevnim prostorom s kaminsko pečjo. Ob eno stran tega prostora so umestili minimalistični kuhinjski otok iz nerjavnega jekla. V tem nadstropju sta tudi spalnica in kopalnica.
Novo dodano prvo nadstropje, ki je precej manjše kot pritličje, vključuje še dve dodatni spalnici in kopalnici.
S kuhinjskim otokom iz nerjavnega jekla in tal iz poliranega betona je notranja arhitektka Julia van Beuningen vnesla subtilno industrijsko noto. Hkrati pa borov les, uporabljen za stopnice, ograjo in predelne stene v prvem nadstropju, prinaša svetlobo v notranjost in ustvarja prijetno in toplo vzdušje.
Lastnica načrtuje temeljito prenovo celotnega območja, ki bo kombinacija novogradenj in prenovljenih objektov.