»Hišo mlade družine bi zlahka poimenovali kar bela hiša. Njena notranjost je zvesta belini, ki ji ob 270 centimetrov visokih stropih daje občutek veličastne prostornosti. Bele niso le notranje in zunanje stene, temveč tudi ograje, žaluzije, obrobe ... Objekt je arhitekturno zelo razgiban. Zunaj ga krasijo niše, ki dajejo zavetje vhodu in terasam, pa tudi sicer je na njem veliko izstopajočih detajlov, ki pri moderni, individualno zasnovani hiši z ravno streho ustvarjajo svojevrstno očarljivost, zaradi katere se stanovalci vsak dan radi vračajo v domače gnezdo,« nam leseno montažno hišo s 184 kvadratnimi metri bivalne površine opiše Petra Bizjak iz Arhitekturnega biroja Lumar.

Družina je že prej vrsto let živela v manjši montažni hiši brez kleti. Z rojstvom tretjega otroka se je pojavila potreba po novi otroški sobi, ki je kmalu prerasla v željo po prostornejši hiši. Prva dilema ob misli na nov dom je bila, ali naj se preselijo v mesto ali ostanejo v istem kraju, kjer so že spletli številna prijateljstva in znanstva. Naročnika sta se zavedala, da bi bil za šoloobvezna otroka precejšen šok, če bi morala spremeniti kraj šolanja. Zato sta parcelo poiskala kar v domačem kraju. Dodatno prednost sta prepoznala na ogledu zemljišča. Čeprav je bil teren v gručastem naselju nekoliko strm, s tremi metri višinske razlike, jima je bilo všeč dejstvo, da gre za predel, kjer živi veliko mladih družin. Dragoceno je, če otroci odraščajo v okolju, kjer imajo vrstnike.

»Že pred nakupom parcele sta bila zakonca odločena, da bosta z otroki živela v leseni montažni hiši. O zidani nista niti razmišljala, saj sta bila že prej zadovoljna z montažno gradnjo in bivalnim ugodjem v njej. Ker pa sta vedela, da bo njun novi dom v marsičem drugačen od prvega, sta izbrala drugega izvajalca,« še pojasnjuje sogovornica.

Prejšnja hiša ni imela kleti, a so jo pogrešali. Imeli so zgolj lopo, vendar je bila premajhna za smuči, kolesa, drsalke, supe in drugo športno opremo. Vedeli so, da potrebujejo velik prostor za shranjevanje športne opreme, zato so se odločili, da bo nova hiša v celoti podkletena.

Na strmi parceli

Objekt, ki so ga postavili na razmeroma majhni in strmi parceli, po besedah arhitekta Alek­sandra Lužnika iz biroja Nava arhitekti izkorišča danosti lokacije, tako da ima uvoz v garažo iz spodnjega nivoja na zahodu in glavni vhod na nivoju pritličja na vzhodni strani. »Garažni del je napol vkopan, v njem so vsi servisni deli in deluje kot podstavek, temelj leseni montažni hiši, ki stoji na njem. Tlorisna zasnova je zelo racionalna. Prostori niso veliki, so pa primerno razporejeni in funkcionalni. Ta racionalni del projekta dopolnjujejo velike okenske odprtine, ki so usmerjene proti najlepšim pogledom v okolico,« pojasnjuje arhitekt.

Tloris hiše mora biti po njegovih besedah zmeraj prilagojen ljudem, ki bodo bivali v njej. To je osnova. V tem primeru gre, kot rečeno, za skrajno racionalen tloris, ki omogoča udobno življenje petčlanski družini, kar je bilo tudi izhodišče. »Vsak kvadratni meter stane določeno vsoto denarja, da se zgradi, ogreva, vzdržuje, tukaj je še plačilo komunalnega prispevka, ki je vezan na kvad­raturo objekta ... Zato je pametna zasnova objekta ključna, da se na manjši kvadraturi zagotovi potrebno udobje, denar, ki ga s tem prihranimo, pa se raje vloži v kakovostne materiale in izvedbo, ki dolgoročno pomenijo prihranek, manj skrbi, zlasti pa lep izdelek,« poudarja Lužnik.

Hiša tako obsega klet, pritličje in nadstropje. V kleti je poleg garaže in prostora za shranjevanje tudi utiliti. V pritličju so v odprtem bivalnem delu združene kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Zraven so še spalnica za starša, garderobna soba, kopalnica in dodatna terasa.

Nadstropje višje je namenjeno otrokom, ki imajo pod ravno streho tri otroške sobe, dve kopalnici in skupno igralnico. »Omislili so si jo zato, da imajo otroci svoj kvartir in da se lahko takrat, ko pridejo obiski, s svojimi vrstniki odpravijo v zgornje nadstropje, odrasli pa se lahko v miru pogovarjajo v pritličju,« pravi Bizjakova.

Interier, ki ga zapolnijo življenje in spomini

»Zasnova interierja je bila nadaljevanje zasnove tlorisa, kjer je bila osnovna oprema že razporejena tako, da je bila usklajena z arhitekturo objekta, zasnovo osvetlitve ... Enako kot tlorisi je zasnova vgradnih elementov zelo osnovna, dopolnjujejo pa jo izbrani prostostoječi kosi pohištva. Tak princip omogoča postopno spreminjanje in prilagajanje interierja glede na potrebe in finančne zmožnosti. Interier doma mora upoštevati preprosto dejstvo, da ga bodo uporabniki napolnili s svojim življenjem in spomini,« pojasnjuje arhitekt Aleksander Lužnik in dodaja, da konstrukcijska zasnova hiše v tem primeru ni vplivala na zasnovo interierja, saj v njej ni izrazitih vidnih lesenih elementov. Poudarjeni so samo napušči in stene vhoda ter lože, ki ustvarjajo dodatno mero topline. Glavni poudarek pa je v hiši na svetlobi in pogledih v lepo okolico.

!!galerija!!

Zgrajena v petih mesecih

Gradnja je trajala slabih pet mesecev. Družini se je namreč mudilo, saj je imela kupca za staro hišo. Prav tako so si želeli biti v novem domu še pred božičem. Klet so izvajalci začeli zidati v začetku avgusta 2018, slabih pet mesecev pozneje, 20. decembra, se je družina že vselila.

Hiša je skoraj ničenergijska s porabo energije pod 20 kWh/m²a. Kot vir energije za ogrevanje je vgrajena toplotna črpalka zrak/voda Kronoterm, povezana s talnim ogrevanjem. Za zdaj hiša še ni opremljena s sončno elektrarno ali polnilno postajo za električni avtomobil.

»Lesena gradnja je enakovredna zidani z vidika trajnosti, ima pa veliko prednosti. Izvedba je natančna in hitra, občutka življenja v lesenem objektu pa se ne da opisati. Človek to začuti v trenutku, ko vstopi. Tudi tehnologija gradnje je z leti bistveno napredovala. Sistem gradnje iz križno lepljenih ali križno mozničenih lesenih gradbenih elementov je masiven v nasprotju s skeletno montažno gradnjo,« pojasnjuje arhitekt prednosti tovrstne gradnje.

Kot pravi Petra Bizjak iz Arhitekturnega biroja Lumar, ima lesena gradnja bistvene prednosti, če govorimo o energetsko učinkovitih, potresno varnih in z vidika obremenitev okolja prijaznih objektih. »Les kot material že sam po sebi zagotavlja ugodne bivalne razmere, njegov ogljični odtis je vsaj nevtralen, po koncu pa ga je mogoče reciklirati in porabiti,« poudarja sogovornica in dodaja, da danes dom ni le hiša, v kateri preživljamo čas z družino in prijatelji, temveč postaja stičišče tehnologij v konceptu trajnostnega razvoja.