Odprta vrata: Intimno gnezdo za bodočo družino

Neizkoriščeno stanovanje v zgornjem delu družinske hiše je čakalo na mlajšo generacijo. Projekt je obsegal 95 kvadratnih met­rov, nekaj drugih prostorov pa bo dobilo vsebino pozneje. Investitorja sta si že pred sodelovan­jem z arhitekti predstavljala, kakšna naj bi bila razporeditev prostorov. Njuna zamisel je bila zelo smiselna, pravi arhitektka Janja Štibernik, s preizkušanjem različnih idej pa so potem definirali intimni in dnevni del stanovanja v kompozicijo, kot je zdaj izvedena. Pomembni vidiki umeš­čanja posameznih prostorov so bili po besedah arhitektke orientacija oz. pot sonca, pogledi in odpiranje.

Belina v stanovanju deluje kot nevtralna kulisa, ki omogoča, da posamezni pohišt­veni kosi in materialni poudarki pridejo bolj do veljave. Foto Ana Skobe

»Prostorska zasnova stanovanja je z vidika volumna ponujala izjemno širino za oblikovalsko interpretacijo, hkrati pa je bila ambicija naročnikov zelo jasna: ustvariti udoben prostor, ki ga v dnevnem delu opredeljujejo trije ključni nosilci bivanja – jedilna miza, zofa in kuhinjski otok. Ti elementi niso zgolj funkcionalni, temveč predstavljajo središče vsakdana, zato je bilo snovanje interierja usmerjeno v iskanje uravnoteženega in prefinjenega dialoga med njimi,« pojasni sogovornica.

Skupna površina dnevnega bivalnega dela je velika in je zato omogočala različne postavitve. Pomembno vlogo pri tem je po besedah arhitektke odigrala želja po velikem otoku, veliki zofi in dolgi mizi. Mizo so umestili ob okna, dnevno sobo v notran­jost prostora, kuhinja pa je postavljena pravokot­no na okna in hkrati povezana s panoramsko zasteklitvijo, ki vodi do terase in odpre pogled na naravo.

Nad jedilno mizo visijo pletena svetila, ki dodajo sodoben boho pridih in mehčajo celotno podobo prostora. Foto Ana Skobe

Središče dogajanja – kuhinjski otok

Investitorja zelo rada kuhata in gostita. To je tudi razlog za izbiro velikih elementov v dnevnem delu. »Želela sta si udobja za svojo in širšo družino – za intimne družinske trenutke, načrtovana druženja, praznovanja ali spontana skupna obedovanja. S svojo srčnostjo in preprostostjo sta hitro nakazala, da ne oblikujemo balastno, temveč premišljeno, dopolnjujočo se celoto,« pripoveduje arhitektka.

Kuhinjski otok je po merah najbolj dominanten element opreme. Za optimalno funkcionalnost je bila potrebna dolžina, ki omogoča umestitev korita in kuhališča. Ker je v tem primeru prostor presegal osnovne potrebe, je lahko v njem nastala razkošna, a smiselna kuhinja. Delovna površina in stranica otoka sta oblečeni v tehnični kamen, izjemno svetel material z izrazito oranžno žilo, ki subtilno poživlja sicer umirjeno paleto.

Foto Ana Skobe

Udobje, svežina, brezčasnost

Osnovna vodila pri snovanju interierja so bila udobje, svežina, brezčasnost, nevtralnost, odprtost in zlasti občutek domačno­sti. Ta načela se kažejo tako v kompozicijski zasnovi kot pri barvno-materialni paleti. Kontrasti in natančno premišljena svetloba elemente umeščajo v jasen medsebojni odnos ter prostoru dajejo globino in ritem, še pravi sogovornica.

Izbira materialov temelji na naravnem odtenku hrasta, iz katerega je izdelana talna obloga. »Čeprav je šlo sprva za dokaj zadržano odločitev naročnikov, smo les zavestno vpeljali na različne načine. Na eni strani deluje umirjeno in podrejeno, na primer v kuhinjski niši in niši kuhinjskega otoka. Na drugi pa prevzame vlogo izrazitega protagonista: masivna jedilna miza s štirimi robust­nimi nogami je vse prej kot diskretna, a se kljub svoji monumentalnosti zlije s prostorom kot nepogrešljiv člen celote,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da se enak material pojavi tudi v spalnici, ki je v celoti oblečena v les. To subtilno nakazujejo že lesena vrata, ki vodijo iz dnevnega prostora v intimnejšo suito za bodoča starša.

Foto Ana Skobe

Nevtralna kulisa s poudarkom zelene

Belina v stanovanju deluje kot nevtralna kulisa, ki po mnenju arhitektke omogoča, da posamezni pohištveni kosi in materialni poudarki pridejo bolj do veljave. »Med močnejše poudarke spadata popolnoma črna kaminska vertikala, obdelana v dekorativni tehniki nepravilnih vertikalnih brazd, ki prostoru vdihne surov, skoraj arhetipski značaj, in velika temno zelena zofa, izdelana po meri,« še razloži sogovornica. Ob tem doda, da kljub nežni in mogoče za slovenski interier precej predvidljivi barvni paleti niso želeli celote, ki bi bila le nevtralna. »Želeli smo, da se en material umakne drugemu (belina lesu), spet tretji malo preseneti (zofa), četrti ustvari bazo (črn kamin). Zelena zofa je bila želja naročnikov, za nas oblikovalce pa je pravi blagoslov, saj smo z močno barvo dosegli zanimivo in uravnoteženo barvno razmerje,« dodaja arhitektka.

Interier zaokrožijo skrbno izbrani tekstilni in svetlobni poudarki: perzijska preproga, svetel oblazinjen kotiček s klopjo pri panoramskem oknu, nežne prosojne zavese in večplastna osvetlitev. Svetila, namenjena splošni osvetlitvi, so zadržano bela, le tista v dnevnem prostoru izstopajo z obliko. Nad jedilno mizo visijo pletena svetila, ki dodajo sodoben boho pridih in mehčajo celotno podobo.

Kot še pravi sogovornica, so ob koncu del našli tudi ime projekta – Gnezdo. »Vedno si želimo, da ime sporoča vsebino. S sodelavko Emo Valand, soavtorico projekta, sva sedeli in razmišljali o imenu. In tako zelo dobro je rekla: To je stanovanje za začetek novega življenja, gnezdo. Ne bi se mogla bolj strinjati. Res je gnezdo. Očitna simbolika je v visečih svetilih, tista druga, ki je bolj intimna, pa je udobje, ki vzbuja željo po 'biti doma',« pojasnjuje arhitektka. Tako ime Gnezdo po njenih besedah deluje kot konceptualni in simbolni okvir projekta. Ni zgolj metafora doma, temveč se nanaša na zatočišče, ki sta ga investitorja načrtno oblikovala za svojo družino – svoj novi dom in hkrati prvi prostor, ki mu bo pripadal prihajajoči družinski član.