Odprta vrata: Kako iz rabljenih kosov ustvariti topel in usklajen dom

»Interier nikoli ne sme biti popolnoma končan, vedno mora biti nekaj, po čemer hrepeniš ali pa lahko spremeniš in dopolniš,« je prepričana arhitektka Danaja Jovandić, avtorica ureditve stanovanja odprtega tlorisa in z velikimi steklenimi površinami. Projekt je dozoreval počasi, glede na potrebe, finančne zmožnosti in izkušnje bivanja v prostoru. Nastal je interier, ki ni še eden v vrsti kot iz kataloga, ampak dom s svojim unikatnim značajem in zgodbami predmetov, ki ga polnijo.

Topli, živahni toni, ki se lepo dopolnjujejo s hrastovim parketom, so postali osnova prostora. Foto Miha Godec

K zasnovi interierja stanovanja, ki meri 65 kvadratnih metrov, je arhitektka Danaja Jovandić, ki deluje pod imenom Jagoda studio, pristopila že med gradnjo objekta, tako da so lahko že v tej fazi nekoliko prilagodili prvotni tloris. Odločili so se za večji dnevni prostor na račun ene od sob ter drugačen položaj kuhinje. Kopalnico in stranišče so združili v podolgovat prostor. Pozneje so odstranili še manjši del mavčnokartonske stene med hodnikom in vhodom v kopalnico, da so pridobili prostor za globoko vgrad­no omaro in utiliti v delu kopalnice. Vhod v stanovanje so namesto s steno definirali z nižjo omaro in ga vizualno zamejili z zao­kroženo zaveso, ki zastrta ustvarja občutek intime, ko pa je odstrta, ohranja občutek večjega prostora. Dodali so tudi preboj med kuhinjo in spalnico, s čimer so ustvarili krož­no pot in večjo odprtost. Spalnica sprva ni imela vrat proti dnevnemu prostoru, vendar so jih pozneje dodali zaradi spremenjenih potreb (tudi prihoda hišnega ljubljenčka).

Inštalacijsko vertikalo, ki je prvotno segala v prostor kot moteč “zob”, je arhitektka z dograditvijo volumensko preoblikovala, tako da sledi linijam okna in podesta, ter ga oblekla v belo keramiko brez fug. Foto Miha Godec

»Odločitve glede tlorisa smo morali sprejeti razmeroma hitro, vendar smo si z bolj odprto tlorisno zasnovo namenoma pustili manevrski prostor za poznejšo umestitev vgradne in premične opreme. Čas je v tem smislu postal pomemben zaveznik – omogočil je bolj personalizirane rešitve in odprl prostor za manj predvidljivo, a pogosto bolj zanimivo pohištvo,« pojasnjuje arhitektka Danaja Jovandić.

Vsak kos s svojo zgodbo

»Že prvi vtis ob vstopu v stanovanje vzbuja radostna čustva. Doživljanje prostora po­stopoma odpira nove in nove plasti, vzbuja željo po raziskovanju in odkrivanju detajlov. To ni nekaj, kar bi lahko zgradili instant­no. Potreben je čas, včasih tudi tveganje in napake, iz katerih se učimo in so vedno poprav­ljive,« poudarja sogovornica.

Interier je namreč nastajal postopoma, tudi zaradi finančnih omejitev, saj sta bila s part­nerjem v času opremljanja še študenta. »Hkrati so nama blizu trajnostne vrednote in princip krožne uporabe, mene pa zelo zanima pohištvo iz druge roke in njegova predelava, zato mi je bil tak pristop tudi osebno bližji.«

Velik del opreme je rabljen ali predelan, zato ima skoraj vsak predmet v stanovanju svojo zgodbo. Foto Miha Godec

Nekatere elemente, ki sta jih potrebovala čim prej, sta izbrala glede na hitro dostop­nost, ceno in fleksibilnost, na primer garderobno omaro v spalnici iz Ikee, ki sta jo pozneje s pomočjo mizarja nadgradila in izboljšala. Podobno se je zgodilo tudi z drugimi začasnimi rešitvami. Ko sta z uporabo bolje razumela svoje potrebe in danosti prostora, sta jih nadgradila ali nadomestila z ustreznejšimi.

»Projekt je bil zame kot mlado arhitektko pomembna učna izkušnja. Ker sem oblikovala zase, sem si lahko dovolila več eksperimentiranja in tudi napak, s katerimi sem pridobila dragoceno znanje, od razumevanja lastnosti materialov, izvedbe detajlov in vgradnje do pomena praktične zasnove bivanja. Te izkušnje so se pozneje organsko prelile v moje druge projekte. Ob tem pa se je znova potrdilo, da je – enako kot zaupanje naročnika – ključna dobra ekipa izvajalcev, ki te sprejme kot projektanta in omogoča kakovostno uresničitev idej,« poudarja arhitektka.

Izhodišče za barvno shemo stanovanja sta bili rumeni omarici iz centra ponovne uporabe. Foto Danaja Jovandić

Pohištvo iz druge roke

Velik del opreme je rabljen ali predelan. Kot pravi gostiteljica, sta izbirala intuitivno in glede na funkcionalne potrebe ter na podlagi preizkušanja proporcev in skladnosti materialov z obstoječim. Tako ima skoraj vsak predmet v stanovanju svojo zgodbo. »Z jedilniške mize, na primer, smo obrusili prvotno črno barvo, rumeni omarici iz centra ponovne uporabe je bilo treba 'vzeti iz rok' predhodnega kupca. Tudi betonska stena, ki sva jo lastnoročno olupila centimeter za centimetrom, obnovljene viseče luči, prenovljeni babičini stoli, Meblovi mizici, ki smo ju osvežili z barvo, in modularna sedežna garnitura iz druge roke, ki se popolnoma prilega prostoru, so del te zgodbe,« pripoveduje sogovornica.

In kako tako različne stare kose povezati v usklajeno celoto, ne da bi prostor deloval kaotično? »Tu ima ključno vlogo občutek za ravnovesje: zmerno ponavljanje določenih materialov, barvnih tonov ali proporcev ustvarja vizualno kontinuiteto, s čimer preprečimo vtis kaotičnosti. Stanovanje je v izrazu eklektično, vendar kljub raznolikosti posameznih elementov zaradi tega deluje povezano in uravnoteženo kot premišljena celota,« odgovarja arhitektka.

Interier 65 kvadratnih metrov velikega stanovanja je nastajal postopoma. Foto Danaja Jovandić

Zgodbe predmetov dodajo prostoru plast, ki presega zgolj estetiko, poudarja sogovornica, zato je tak interier bolj oseben, avtentičen in tudi časovno bolj odporen. »Ne gre le za vizualno skladnost, temveč za odnos do prostora – kako ga uporabljamo, kako se v njem počutimo in kako se skozi čas spreminja. Predmeti z zgodbo pogosto ustvarijo močnejšo čustveno vez s prostorom, hkrati pa spodbujajo bolj premišljeno, trajnostno rabo.«

Skladnost barv in različnega pohištva

Stanovanje deluje skladno tudi po naboru barv in odtenkov. »Izhodišče sta bili rumeni omarici iz centra ponovne uporabe. Tema so se postopoma pridružili drugi kosi – rumenkasta perzijska preproga, zelena sedežna – in začela se je vzpostavljati barvna harmonija,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da je ugotovila, da je lahko v prostoru veliko odtenkov, če jih povezuje skupno vodilo. V tem primeru so to topli, živahni toni, ki se lepo dopolnjujejo s hrastovim parketom in predstavljajo osnovo prostora. Poživljajo pa jih manjši kontrastni poudarki.

Interier je nastajal postopoma. Foto Miha Godec

Cilj je bil ustvariti dom z značajem. »Nastalo je prijetno in funkcionalno stanovanje, ki združuje premišljeno zasnovo z intuitivno izbiro kosov. Deluje odprto, a hkrati intimno, zlasti pa odraža način bivanja in osebnost uporabnika,« še pravi Danaja Jovandić. Ta projekt, dodaja, je pomembno izoblikoval njen pristop k oblikovanju interierjev, ki se zavestno oddaljuje od homogenih, kataloških interierjev, kjer je vse usklajeno, a pogosto brez značaja.

»To je interier, ki temelji na kakovostni funkcionalni osnovi in kombinaciji kosov iz različnih virov – od oblikovalskih klasik, najdb iz druge roke do predelanih elementov – ter njihovem sestavljanju v smiselno in uravnoteženo celoto. Takšna mešanica zahteva kuriran pristop in jasen občutek za proporce, materiale in odnose v prostoru, saj posamezni kosi sami po sebi niso enot­no oblikovani,« razmišlja sogovornica, ki prav v tem vidi svojo vlogo arhitektke – ni tisti, ki izbere 'slog', temveč nekdo, ki zna različne elemente povezati v konsistenten, funkcionalen prostor in hkrati vzpostaviti identiteto, ne da bi interier postal naključen ali neobvladan.