Odprta vrata: Novo življenje stare istrske hiše

Kamnita hiša, zgrajena leta 1894, je ob prvem ogledu sramežljivo kukala iz povsem zaraščene okolice, ki je spominjala na pragozd sredozemskega rastja. V poletni vročini je bilo v senci bujnih dreves prijetno hladno, hiša pa je obetala možnost ureditve sanjske počitniške hiše.

Hišo, kakršne se le redko pojavijo na trgu, je družini zgodaj poleti leta 2018 v obliki sponzoriranega nepremičninskega oglasa ponudil algoritem na družbenem omrežju. Očem je bilo kar težko verjeti: zapuščena stara istrska hiša le streljaj od morja. Malo za šalo, malo zares so si zdajšnji lastniki oglas medsebojno posredovali po aplikacijah in rezultat je bil nakup. Tako se začne zgodba o Vili Jani.

Barvna paleta se razteza od rjavih, bež do sivih in črnih odtenkov. Foto Anže Vrabl

Hiša iz leta 1894 je po besedah arhitektke Nine Štajner iz biroja NIŠA arhitektura veliko obetala, a bolj zaradi svoje lokacije in potenciala kot zaradi zgodovinsko-arhitekturne vrednosti. Tlorisni gabarit je znašal okoli 50 kvadratnih metrov in približno 20 kvadratnih metrov prizidka. Severno steno si deli s pomožnim objektom, ki je bil nekoč verjetno gospodarsko poslopje, vzhodna fasada pa meji na glavno cesto, ki pelje skozi vas. Hiši pripada tudi okoli dvesto kvadratnih metrov zunanjih površin, ki so umeščene južno in jugozahod­no od nje.

Podobo vrta ob hiši je zasnovala krajinska arhitektka Mojca Smrkolj iz Hortis biroja. Foto Anže Vrabl

»Zunanji zidovi so bili kamniti, a v slabem stanju, obdelani z odpadajočim ometom. Plošči, notranje stene in tramovi so bili leseni, okna pa obdana s kamnitimi ertami. Ozko strmo stopnišče je stavbo tlorisno prečno delilo na pol. Strop v pritličju je bil zelo nizek, prostori vlažni in plesnivi. Hiša je obsegala pritličje, nadstropje z dvema sobama in neizdelano podstrešje. Sanitarije so bile v manjšem, novejšem prizidku, a z objektom niso imele notranje povezave,« prvotno stanje opiše arhitektka. Ob tem doda, da je hiša nekoč najbrž delovala kot gostilna, saj je bilo ohranjeno podajalno okence med kuhinjo in jedilnico v pritličju.

Ohranili obstoječe gabarite

»Stavba posebne arhitekturne vrednosti ni imela, kar je dopuščalo svobodo pri načrtovanju prenove. Vseeno pa je bil iz spoštovanja do nje in njene mikrolokacije v zgodovinskem središču vasi cilj ohranitev njenih gabaritov in splošne vizualne podobe,« poudarja arhitektka. Prenovo so začeli z izmero in izrisom posnetka obstoječega stanja. Nato so se poigravali z različnimi tlorisnimi zasnovami, ki bi omogočale različne funkcionalne rabe, od ideje o treh apartmajih, povezanih z zunanjim stopniščem, ureditve ločene bivalne enote v mansardi do različice tlorisa, za katero so se na koncu tudi odločili.

Pri zasnovi interierja so se odločili za kombinacijo istrske tradicije s sodobnim pridihom. Foto Anže Vrabl

»To je bila zasnova ene bivalne enote, ki obsega celoten objekt. V pritličju so večji bivalni prostor ter sanitarije, nadstropji pa sta namenjeni spalnim prostorom s kopalnicama. Na severni, vzhodni in južni fasadi so okna ohranjena v prvotnih merah in na istih mestih, zahodno fasado pa smo si drznili odpreti ter jo z velikimi steklenimi površinami povezati z zeleno zunanjostjo. Statično smo stavbo ojačali z betonsko ploščo nad kuhinjo in injektiranjem sten s cementno suspenzijo. Nivo tlaka v pritličju smo toliko poglobili, da smo pridobili zadostno svetlo višino prostorov,« je še povedala sogovornica.

Sprva so na mestu nekdanjega prizidka predvideli pokrito teraso z letno kuhinjo, a je pozneje padla odločitev, da se tudi ta tlorisna površina zapre ter priključi notranjemu bivalnemu prostoru.

V najtemnejšem delu pritličja je dnevna soba z veliko sedežno garnituro. Foto Anže Vrabl

V najtemnejšem delu pritličja je dnevna soba z veliko sedežno garnituro, svetlejši zahodni del pa je namenjen jedilnici in prostorni kuhinji z otokom. Nadstropje obsega dve spalnici, eno večjo in eno manjšo, ter kopalnico. »V mansardi se je konstrukcija podstrešja spremenila, tako da nova pozicija leg omogoča zadostno stojno višino, zato je tudi mansarda postala funkcionalen prostor z dvema spalnicama in kopalnico,« pravi arhitektka.

Vgradno omaro krasi po meri oblikovana tapeta z motivi idrijske čipke, kot jo je klekljala lastničina babica. Foto Anže Vrabl

Istrska tradicija s sodobnim pridihom

Pri zasnovi interierja so se po njenih besedah odločili za kombinacijo istrske tradicije s sodobnim pridihom. »Novi elementi se ponašajo s povsem modernimi linijami, lesene in kamnite teksture ohranjajo vez z lokalnim okoljem in preteklostjo, ki jo še poudari starinsko pohištvo. Barvna paleta se razteza od rjavih, bež do sivih in črnih odtenkov. Za kontrast se v obliki okenskih okvirjev in dodatkov pojavljajo modri barvni toni, ki odslikavajo bližnjo morsko gladino. Želja je bila v hišo vnesti tudi sentimentalno navezavo na družinsko preteklost novih stanovalcev. Veliko vgradno omaro v mansardi tako krasi po meri oblikovana tapeta z motivi idrijske čipke, kot jo je klekljala lastničina babica. V dnevni sobi je mogoče opaziti majhen lesen stol, ročno delo lastničinega očeta, nočni omarici v večji spalnici mansarde pa sta iz dote druge babice,« pojasnjuje arhitektka.

Kotički na vrtu

Podobo vrta ob hiši je zasnovala krajinska arhitektka Mojca Smrkolj iz Hortis biroja. »Vrt je bil oblikovan z mislijo na funkcionalno premoščanje različnih višin, ustvarjanje zasebnosti, senčnih in sončnih kotičkov, zlasti pa je bil cilj ustvariti vrt, ki s hišo tvori bivalno celoto. Majhna površina združuje tako različne kotičke za druženje in počitek kot tudi servisne površine parkirišča in vrtne lope. Zasnova temelji na lahkotno vijočih se potezah teras, stopnišč in gred, ki prehajajo druga v drugo prek različnih višinskih nivojev,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da po nekaj letih tako finančno kot mentalno utrudljivih gradbenih del hiša končno živi v svojem polnem potencia­lu obmorske rezidence, kamor cela družina rada pobegne pred podivjanim ritmom vsakdana. »Vseeno pa še kako drži stara modrost, da pri hiši (posebno starejši) dela niso nikoli resnično končana. Tako se ideje in dela za izboljšave kakovosti bivanja še kar nadaljujejo,« sklene arhitektka.

Odprta vrata: Dom odraščanja je postal nov dom za mlado družino