Pokukajte v nenavaden dom naše sodelavke, kjer je vsak prostor drugačen

Ležim na kavču in gledam skozi steklena vrata terase. Zunaj se listje na drevesih že barva rumeno. Prihaja jesen. Svetloba v mojem stanovanju je trenutno povsem drugačna kot na začetku poletja, sredi pomladi ali globoko pozimi. Tapete s skoraj 150-let starim vzorcem limon in granatnih jabolk britanskega oblikovalca Williama Morrisa v mehkih jesenskih sončnih žarkih sijejo v nekoliko drugačnih odtenkih. Kot kameleon se zdi, da odražajo letni čas, ki je pred vrati. 

Smešno, pomislim, na belih stenah preteklih stanovanj, v katerih sem bivala v študentskih letih, tega namreč nisem nikoli opazila. Bele stene … O teh bi lahko napisala marsikaj. V mojem domu ni več niti ene. Ne vem, kdaj se mi je zamerila belina zidu. Mogoče že v otroštvu, saj je tudi moja mama skoraj vse stene naše družinske hiše prebarvala z različnimi barvami. Tako ni nič čudnega, da sem si že na začetku prenove doma zadala cilj, da bo nekoč vsak prostor v njem okrašen z drugačnimi tapetami.

Morda se zdi nekoliko čudno tako čustveno pisati o arhitekturi stanovanja, a trdno sem prepričana, da je to znak, da se v svojem počutim resnično doma. Pravzaprav se zdaj, ko sem končno položila še zadnjo tapeto in inštalirala poslednji starinski lestenec, kar ne morem načuditi neizmerni sreči, ki me prežema, ko se vsako jutro po stopnišču, polnem slik in drobnih zakladov, iz spalnice spustim v spodnje prostore, kjer se v enem odprtem planu združujejo kuhinja, jedilnica, dnevna soba in pisarna. 

Prenova dvoetažnega stanovanja v starejši hiši mi je vzela dobra štiri leta, s tem, da sem se vanj vselila že po prvih šestih mesecih, takoj, ko je bil položen nov pod, v kopalnici pa inštalirana stranišče in umivalnik, in nato postopoma urejala prostor za prostorom. Bilo je ravno pred silvestrovim, ko je parketar končal z delom, jaz pa sem nemudoma v spalnici sestavila posteljo, da sem se lahko prvo januarsko jutro prebudila v novem domu. Vraža namreč pravi, da to, kar človek počne na novega leta dan, potem ponavlja vse leto. 

To je bil nedvomno dober začetek, saj je od tu naprej vse teklo kot namazano. Skoraj vse, kar sem si v svojem domu želela ustvariti, se je uresničilo. 

Uspešno sem denimo obnovila 80-letno starinsko kopalno kad Emo Celje, ki sem jo našla pod kozolcem nekega kmeta, da zdaj ne samo krasi mojo botanično obarvano kopalnico, ampak je tudi povsem funkcionalen kos, v katerem se je izredno udobno kopati.

Pretapecirala sem vzglavje obstoječe postelje, zašila kar nekaj prevlek za okrasne blazine, in prebarvala ter pozlatila staro zdelano leseno ogledalo, da je spalnica videti kot kraljevsko zatočišče. 

Z vgradno omaro sem v kuhinji premeteno skrila toplotno črpalko in bojler, na vrata pa položila tapete, ter dodala štukature, da vse skupaj deluje kot optična prevara zidu. 

Namesto težkih visečih omaric ali neuglednih polic, sem se v kuhinji odločila za medeninaste drogove, na katere obešam bakreno posodo, ki služi tako za dekoracijo kot za pripravo hrane.

Ker moje stanovanje ni veliko in mi je pomembno, da izkoristim vsak kotiček, sem kot pod stopnicami preuredila v garderobo za čevlje in plašče. Namesto vgradne omare, ki je povzročala nabiranje vlage in plesen na steni, sem pod stopnice namestila kovinske regale za čevlje, ki dopuščajo, da kot diha, zaradi kolesc pa jih je mogoče preprosto izvleči in pospraviti. Tapete so dodale piko na i in kotiček pod stopnicami spremenile v butično garderobo.

Po dolgih mesecih iskanja sem med oglasi na Facebooku naposled le našla star lestenec primerne oblike za dnevno sobo in ga iz črne prebarvala v pastelne odtenke, da se zdaj praktično zliva z vzorcem tapet v dnevni sobi.

Spopadla sem se s strahom pred višino in s tapetami polepila visoke stene ozkega stopnišča ter prebarvala strop, na katerem odslej za piko na i svetijo zlate zvezde. Tega podviga me je bila groza, a mi dolgočasna belina nikakor ni dala spati. 

To je le nekaj projektov prenove, ki sem se jih lotila sama ali s pomočjo domačih. Imela sem namreč zelo specifične ideje, kaj hočem, in milo rečeno je, če povem, da jih na začetku, dokler niso postale realnost, ni skoraj nihče razumel. Najpogostejša beseda, ki sem jo slišala od domačih strokovnjakov za opremljanja doma, je bila »ne«. »To ne gre. To se ne bo dalo izvesti. To ne bo pasalo skupaj. Takih stvari ne naročamo. To ni več moderno.« Skratka, če bi jih poslušala, bi lahko obupala že pri prvi ideji in pristala na generičnem utilitarističnem domu, ki se zadnja leta gradijo kot po tekočem traku. Nobene duše, nobenega veselja.

Ker sem večino stvari urejala/popravljala/spreminjala sama, mi je vse skupaj vzelo več časa, a nič zato. Na ta način so moje ideje o videzu doma zorele in se naposled sestavile v funkcionalno celoto, ki med seboj organsko prepleta raznolike pohištvene elemente, stile, vzorce, barve in materiale. 

Poleg tega pa je počasna prenova v pretežno domači izvedbi bila tudi prijaznejša do denarnice. Še največji strošek sta bila lastna vložena čas in energija, medtem ko sem za opremljanje uporabila ogromno pohištva in dodatkov, ki sem jih v vseh teh letih našla na sejmih in potovanjih po svetu. Tako v mojem domu ni kosa, ki ne bi imel posebne zgodbe, vsak je premišljeno izbran in postavljen na svoje mesto z namenom, da mi vsak dan izvabi nasmeh na obraz.