

Arhitektke iz biroja LEPPA studio so se lotile prenove staromeščanske hiše za mlado družino. Pri prenovi so ohranile značaj hiše in sledi časa ter jih povezale s sodobno zasnovo doma. Orehov les, barvna keramika, vzorci in pohištvo po meri ustvarjajo topel, igriv interier, nekdanji pomožni objekt pa je postal domača pisarna in knjižnica z izhodom na vrt.
Hiša stoji v starem mestnem jedru, v nizu strnjenih staromeščanskih hiš, najstarejši del hiše pa je iz leta 1900. »Staromeščanska hiša je s svojo zgodovino, značajem in ohranjenimi elementi ponudila izhodišče za zasnovo doma mlade družine. Pri prenovi smo izhajale iz kakovosti obstoječih elementov in jih povezale z novo razporeditvijo, pohištvom po meri ter sodobnimi kosi. Nova plast s staro samozavestno sobiva, ob tem pa ohranja sledi časa, zaradi katerih je hiša posebna,« poudarjajo arhitektke.

Dom sestavljata dva objekta, ki ju povezuje atrij: glavna hiša z bivalnimi prostori in nekdanji pomožni objekt, preoblikovan v domačo pisarno in knjižnico z izhodom na razgledni vrt. Razporeditev so arhitektke prilagodile vsakdanu družine, posamezne prostore pa povezale z materialnimi in oblikovnimi poudarki, ki se skozi interier ponavljajo v različnih izvedbah.
»Pri prenovi smo v veliki meri ohranile obstoječo razporeditev prostorov, saj smo želele čim bolje izkoristiti potencial hiše brez večjih gradbenih posegov. V osrednjem bivalnem delu smo na novo organizirale kuhinjo in dnevno sobo. Kuhinjo smo prestavile na drugo stran prostora, v dnevni sobi pa zasnovale nov, večji kamin. Na novo smo načrtovale tudi razporeditev kopalnic, v preostalih prostorih pa smo se osredotočile zlasti na boljšo izrabo obstoječih površin, premišljene rešitve za shranjevanje in pohištvo po meri,« pojasnjujejo sogovornice.

Prenova je obsegala zlasti reorganizacijo in celovito oblikovanje notranjih prostorov, brez večjih posegov v obstoječo konstrukcijo. Poleg nove kuhinje in kamina so, kot pravijo, oblikovale zajtrkovalnico s keramično klopjo, spalnico z veliko shranjevalnega prostora ter domačo knjižnico z delovnim kotičkom. Zasnovale so tudi pohištvo po meri, obnovile obstoječe stopnišče in osvežile otroške sobe. Ohranile in obnovile so tudi parket v bivalnih prostorih, na stenah pa teksturo in nepravilnosti, ki dajejo hiši značaj.

»Pri prenovah se nam zdi pomembno najprej razumeti obstoječi prostor in prepoznati njegove kvalitete. Ne verjamemo, da je treba vse staro nujno ohraniti, prav tako pa ne, da mora biti vse novo oblikovano v slogu starega,« še pravijo arhitektke in dodajajo, da so pri omenjeni hiši želele ohraniti zlasti elemente, ki ji dajejo značaj, kot so obstoječe arkade, deloma vidna konstrukcija in nepravilnosti starih sten. Pri novih posegih pa so si dovolile več svobode. Pohištvo po meri, izbrana svetila, barve in vzorci so sodobni in tudi precej igrivi. Prav kontrast med starim in novim je po njihovih besedah ena od odlik tega interierja.

Toplo osnovo interierja ustvarjajo naravni materiali, zlasti orehov les, ob katerem pridejo do izraza barvna keramika, tekstil in vzorci. »Družina si je želela doma, ki ne bi deloval preveč predvidljivo, zato smo umirjeno osnovo dopolnile z drznejšimi potezami. Barve, vzorci in zaobljene forme mestoma subtilno prikličejo estetiko preteklih desetletij, vendar jo interpretirajo na svež in sodoben način. Tako nastaja ravnovesje med toplino in igrivostjo, nostalgijo in sodobnostjo. Dom, ki je izrazit, a hkrati sproščen in oseben,« razmišljajo arhitektke.
Ta preplet je najbolj izrazit v kuhinji, ki so jo prestavile na novo mesto in ji ob bok umestile zajtrkovalnico. »Njen značaj določa klop, oblečena v keramiko, in z oblazinjenim delom z izrazitim žakardnim vzorcem. Keramika se nato pojavi še na novem kaminu v dnevnem prostoru ter v bralni niši in na dimniku v spalnici. Vsakič prevzame nekoliko drugačno vlogo, s ponavljanjem pa ustvarja rdečo nit med sicer raznolikimi ambienti.«
Več fotografij si oglejte zgoraj v galeriji!
»Pri oblikovanju nas ne zanima toliko posamezen material, barva ali kos pohištva, ampak zlasti, kako vsi ti elementi delujejo skupaj,« še poudarjajo. »Za osnovo smo izbrale tople, umirjene materiale in barve, ki povezujejo posamezne prostore, ter jih dopolnile z izrazitejšimi poudarki, vzorci in nekoliko nepričakovanimi kombinacijami. Ravnovesje smo iskale v razmerju med umirjenimi površinami in bolj igrivimi elementi ter v ponavljanju posameznih materialov, barv in oblik skozi hišo. Tako ima vsak prostor nekaj svojega, hkrati pa vsi skupaj delujejo kot povezana celota,« pojasnjujejo in dodajajo, da lahko tudi drznejše oblikovalske odločitve delujejo brezčasno, če so premišljeno vključene v prostor.
Ob novih elementih so posebno pozornost namenile tudi obstoječim. »Stopnišče smo obnovile, mu dodale novo ograjo in prostor pod njim izkoristile za shranjevanje. Podoben pristop se nadaljuje v nekdanjem pomožnem objektu, kjer so izhodišče za ureditev domače pisarne in knjižnice postali obstoječi oboki. Mednje smo umestile klop in nad njo zaobljeno knjižno polico ter oblikovale prostor za delo in branje, ki se odpira proti razglednemu vrtu,« so še povedale arhitektke.

»Naš cilj ni bil ustvariti povsem nove hiše znotraj starih zidov, ampak obstoječe prostore prilagoditi družini in njihovemu vsakdanu. Pomembno nam je bilo, da hiša ohrani svoj značaj, hkrati pa postane bolj funkcionalna in prijetna za bivanje. Veliko smo se ukvarjale z organizacijo prostorov, shranjevanjem in pohištvom po meri, saj prav te stvari najbolj vplivajo na vsakodnevno uporabo prostora. Pri tem nismo želele izbrisati sledi preteklosti. Obstoječe elemente in nepravilnosti smo sprejele kot del hiše ter jih povezale s sodobnimi materiali, barvami in oblikovalskimi rešitvami,« pojasnjujejo arhitektke in dodajajo, da pri prenovi niso želele zabrisati sledi časa. »Nepravilnosti stare hiše smo razumele kot njeno kakovost, zato smo neravne površine, teksture in ohranjene elemente pustile kot del novega interierja.«
Največji izziv je bilo prilagajanje novih posegov obstoječi hiši ob želji, da se ohrani čim več že vgrajenih elementov. Stene niso bile povsem ravne, obstoječa konstrukcija pa je zahtevala precej natančnosti pri vgradnji pohištva in kamnitih elementov.
»Pri takšnih prenovah lahko tudi na videz manjši posegi hitro postanejo zahtevni in finančno obsežni, zato je bilo pomembno dobro premisliti, kje bodo spremembe prinesle največjo vrednost. Dodaten izziv sta bila ne povsem znano stanje obstoječih inštalacij in dejstvo, da je družina med prenovo živela v hiši,« pojasnjujejo arhitektke.
Končni rezultat je dom, v katerem se preteklost in sodobnost ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Stara hiša je tako ohranila svojo zgodbo, hkrati pa dobila novo poglavje, prilagojeno življenju mlade družine.