Setveni koledar

Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Domovi

Stanovanje kot tiramisu: plasti umetnosti, drznosti in gostoljubja

Sto kvadratnih metrov veliko stanovanje v okolici Ljubljane preseneča z drzno kombinacijo umetnosti, barv in osebnih zgodb. Posebna je tudi zgodba za njegovim imenom.
Temna kuhinja ustvarja izrazit kontrast s svetlejšo jedilnico. Črno obarvan hrastov furnir in vertikalne zareze na omaricah ji dajejo poseben značaj. Foto Ana Skobe
Temna kuhinja ustvarja izrazit kontrast s svetlejšo jedilnico. Črno obarvan hrastov furnir in vertikalne zareze na omaricah ji dajejo poseben značaj. Foto Ana Skobe
21. 10. 2026 | 07:00
21. 10. 2026 | 11:57
8:07

Janja Štibernik in Ema Valand iz studia Alter arhitektura & design sta zasnovali interier sto kvadratnih metrov velikega novega dvonadstropnega stanovanja v okolici Ljubljane. »Dom je namenjen ljudem, ki radi živijo polno – zbirajo, gostijo, potujejo, obdajajo se s stvarmi, ki jih imajo radi, in jih z veseljem delijo z drugimi. Zato interier ni nevtralen okvir, v katerega bi oblikovalci postavili življenje naročnikov. Njihovo življenje je eden njegovih najpomembnejših materialov,« pravi arhitektka Janja Štibernik.

image_alt
Odprta vrata: Intimno gnezdo za bodočo družino

V pritličju stanovanja so vhod z garderobo, dnevne sanitarije, utiliti ter dnevno-bivalni del (kuhinja, jedilnica in dnevna soba). V nadstropju pa so hodnik z garderobo, spalnica s kopalnico, dve otroški sobi in kopalnica. Etaži povezujejo enoramne stopnice. Dnevno-bivalni del je umeščen v pritličje, kjer se življenje družine najbolj intenzivno odvija – tudi druženje in gostoljubje, ki sta bila po besedah arhitektke pomembni izhodišči pri zasnovi interierja.

Jedilnica je srce stanovanja. Raztegljiva miza in oblazinjena klop omogočata tako intimne družinske obroke kot večja druženja s prijatelji. Foto Ana Skobe
Jedilnica je srce stanovanja. Raztegljiva miza in oblazinjena klop omogočata tako intimne družinske obroke kot večja druženja s prijatelji. Foto Ana Skobe

»Projekt je nastajal v duhu prehodnega oz. začasnega bivanjskega prostora, saj naročniki vzporedno načrtujejo tudi hišo. Želeli smo, da prostor z barvami in materiali na eni strani ustvarja občutek zavetja (temne barve), na drugi strani pa kljub kompaktnemu tlorisu poskrbi za zračnost in odprtost. Oba scenarija spremlja motiv galerije. In najpomembneje, da ponudi prijeten občutek ob vrnitvi s še tako zanimivega potovanja,« odgovarja arhitektka na vprašanje, kako je navade, gostoljubje, potovanja in zbirateljsko strast naročnikov prevedla v konkretne prostorske rešitve.

Jedilnica kot srce doma

Jedilnica je prostor, ki so mu po besedah sogovornice namenili največ časa. Njena zasnova se je razvijala od prvih idej organske mize s stoli do okrogle in pravokotne mize ter nazadnje do končne rešitve – mize s klopjo.

»Prostor obedovanja je lahko zelo intimen, lahko pa tudi zelo odprt in gostoljuben. Prav zaradi obojega je jedilna miza s klopjo najbolje odgovorila na potrebe naročnikov. Po eni strani se oprema umakne in tako ponudi več prostega prostora za prehod ter intimnejši občutek sedenja ob steni, ki smo jo skupaj z okensko špaleto obleki v enotno oblogo. Po drugi strani pa raztegljiva miza omogoča podaljšanje mizne površine. Zato je tudi razdalja med mizo in otokom večja. Morda bodo sčasoma ob otoku svoje mesto dobili tudi barski stoli. Jedilnica se barvno in materialno odpira, kuhinja pa je temna in ustvarja jedro interierja,« še pojasnjuje arhitektka.

Tapeta z motivi Ljubljane ni zgolj dekoracija, temveč subtilna povezava med interierjem in mestom, v katerem je stanovanje. Foto Ana Skobe
Tapeta z motivi Ljubljane ni zgolj dekoracija, temveč subtilna povezava med interierjem in mestom, v katerem je stanovanje. Foto Ana Skobe

Dnevni del, ki je zasnovan v obliki črke L, omogoča prijetno ločitev kuhinje od dnevne sobe, hkrati pa se zofa ves čas spogleduje z jedilnico.

»Umestitev klopi namesto stolov ter celotna obloga stene za klopjo v topli bež barvi za klopjo ustvarjata občutek zaključenosti, saj ni motečih robov, ki bi bili le pobeljeni. Stena vabi, da se uporabnik nanjo nasloni. V dnevni sobi pa tapeta vizualno ustavi prostor in ga zaključi,« je še povedala sogovornica in dodaja, da za akustiko skrbi dolga linija zaves ob obeh panoramskih zasteklitvah vzdolž jedilnice in dnevne sobe.

»Poseben oblikovni in posledično akustični značaj ustvarja tudi vertikalni vzorec zarez na frontah visečih omaric v kuhinji. Njegov akustični učinek je verjetno minimalen, vendar prostoru doda tudi motiv lesa – temni deli pohištva niso zgolj črno pobarvani, temveč gre za hrastov furnir, obarvan v črno,« še pojasnjuje.

Med umetnostjo, spomini in igrivostjo

Umetniška dela so pomemben del prostorske zgodbe. Kot pravi arhitektka, so se o njih večkrat pogovarjali, prav tako so že vnaprej vedeli, katera dela bodo imela svoje mesto v interierju.

»Na stenah tako sobivajo umetniška dela in osebne zgodbe. Ob vstopu v stanovanje najprej opazimo motiv balerine – Vladimir Goussev: Ballerine au Petit Martin, nato pa se pri naključno odprtih vratih dnevne toalete, v ogledalu, nepričakovano pojavi odsev gole figure – Vladislav Nagornov: Douce Matinee. Jedilnico izrazno definira delo Antonia Nunzianteja: Canto d’amore in un mattino di primavera, kar v prevodu pomeni: Ljubezenski spev nekega pomladnega jutra,« pripoveduje arhitektka.

Umetniške slike niso bile izbrane le kot okras. Vsaka ima svojo zgodbo, njihova umestitev pa spreminja stanovanje v svojevrstno zasebno galerijo.  Foto Ana Skobe
Umetniške slike niso bile izbrane le kot okras. Vsaka ima svojo zgodbo, njihova umestitev pa spreminja stanovanje v svojevrstno zasebno galerijo.  Foto Ana Skobe

Kot dopolnitev klasičnemu motivu se v prostoru pojavijo še črna viseča svetila, močan kontrast in povsem drugačno zgodbo pa ustvarja črno-zlat leopardji vzorec, ki objema klop in naslon. »In prav v takšnih trenutkih se pokaže bistvo prostora: eleganca, ki si dovoli nepričakovanost. Dnevno sobo zaznamuje motiv, ki se razprostira čez celotno steno in prostor barvno umirja, hkrati pa jasno razkriva lokacijo stanovanja: tapeta z motivi Ljubljane. V nadaljevanju zgodba motivov postane bolj osebna: uokvirjeni košarkarski dresi na stopnišču, police, ki jih naselijo arhitekturni modeli Lego kock, v otroški sobi pa igriv ton ustvarjata grafična podoba Pink Panterja, izdelana s sprejem, in vijoličasto-bela tapeta z vzorcem šahovnice.«

Po besedah sogovornice sta pri umeščanju umetniških slik veliko delo opravila investitorja, saj sta »z izjemnim občutkom uokvirila posamezna dela in jih sama tudi umestila«. Za motiv gole figure so, na primer, načrtovali umestitev na steno v dnevni toaleti, vendar se je ob postavitvi ogledala v diagonalni smeri pokazala druga, primernejša možnost. Tako lahko umetniško sliko zagledamo že ob vstopu v stanovanje, če so vrata dnevne toalete slučajno odprta.

V otroški sobi prevladuje igrivost. Foto Ana Skobe
V otroški sobi prevladuje igrivost. Foto Ana Skobe

Zakaj se stanovanje imenuje Tiramisu?

»To je stanovanje, ki si dovoli humor, drznost in celo kanček ekscentričnosti. Prav v tem prepletanju navidezno različnih svetov pa nastane nekaj zelo osebnega: tiramisu. Ime se sprva zdi nekoliko nepričakovano. A morda prav zato tako dobro povzema bistvo stanovanja. Tiramisu je sladica, ki jo investitorka pripravlja svojim gostom. Njena različica velja za legendarno. Tudi naju z Emo, soavtorico projekta, je navdušil in že ob prvi žlici presegel vse tiramisuje, ki sva jih kdaj jedli,« pripoveduje arhitektka in dodaja, da se za imenom skriva nekaj več kot zgolj najljubša sladica. »Tiramisu je postal nekakšen sinonim za njuno gostoljubje. Za odprta vrata, pripravljeno mizo in iskreno veselje, ko se okoli nje zberejo ljudje. Dom zato ni zasnovan zgolj za družino, ki v njem živi. Zasnovan je tudi za vse tiste, ki vanj prihajajo.«

Ime Tiramisu pa po besedah arhitektke skriva še eno, nekoliko bolj arhitekturno povezavo. »Njegova bistvena značilnost je plastenje – piškot, kava, krema, kakav. Različne teksture, okusi in kontrasti se nalagajo drug na drugega in šele skupaj ustvarijo celoto. Tudi ta interier je sestavljen iz plasti. Eleganca se sreča z umetnostjo, humor z drznostjo, zbirateljstvo s spomini, Ljubljana s športom, prefinjenost z igrivostjo. Elementi niso vedno iz istega sveta in prav zato niso generični. Vsak pripada nekomu,« razmišlja sogovornica in pravi, da ta dom ni interier enega sloga. »Je plastenje osebnosti. In če je dom prostor, v katerem se najbolj iskreno pokaže, kdo smo, je ta dom tudi prostor, v katerem se vidi, kaj želimo dati drugim. Tukaj je odgovor preprost. Mizo. Čas. Zgodbe. In še en kos tiramisuja.«

Sorodni članki

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine