Arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak: Zgodbe, ki jih pišejo njuni interierji

Biro AKSL arhitekti, ki ga vodita arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak, obeležuje 25 let delovanja. Njuna pot se je začela z mladostnim entuziazmom in pogumom za raziskovanje, danes vodita studio, ki deluje med Ljubljano in Dunajem ter ustvarja projekte po vsej Evropi. Njuno delo zaznamujejo premišljene, celostne prostorske rešitve, ki presegajo zgolj oblikovanje in ustvarjajo izkušnjo. V pogovoru razkrivata svoje začetke, ključne projekte, razvoj arhitekturnega izraza ter razmišljata o vlogi interierja in arhitekta v vse bolj kompleksnem in prepletenem sodobnem okolju.

Vaš biro deluje že zavidljivih 25 let: kateri je bil prvi projekt, ki ste se ga lotila?

Špela: Naš prvi projekt je bil interier Kavarne Cukrarna v središču Kranja leta 2000, ki smo ga zasnovali skupaj s kolegico arhitektko Petro Marinšek. Dela smo se lotili z nalezljivim entuziazmom – opremljeni z znanjem s fakultete, a tudi z veliko mero radovednosti in poguma za eksperimentiranje, tako pri oblikovanju pohištva kot pri snovanju celostnih prostorskih rešitev. Prav na tem projektu sva se s Petro prvič znašli tudi v vlogi ’žensk na gradbišču’, kar je – vsaj zame – pomenilo prvo soočenje z diskriminacijo na podlagi spola.

Hotel Grand, Koper, AKSL arhitekti. Foto Janez Marolt

Kateri pa vaju je najbolj zaznamoval?

Aleš: Med projekti, ki so zaznamovali našo pot, ima posebno mesto interier restavracije Cubo, zasnovan leta 2002 in odprt leto pozneje. S svojo minimalistično, premišljeno zadržano zasnovo je prostor deloval kot subtilna galerija hrane – elegantno ozadje, ki je v ospredje postavilo kulinarično ustvarjalnost takrat nove generacije ljubljanskih chefov.

Špela: Začetkov ne pozabiš, ne toliko zaradi romantike, temveč zaradi trenutka, ko se zaveš, da arhitektura presega polje idej in postane tudi prostor odgovornosti, odločitev in podjetništva. Pomemben mejnik na tej poti je bila Restavracija Rožmarin v Mariboru: kompleksen, večnivojski in večfunkcijski projekt v spomeniško zaščitenem objektu iz 60. let, ki je zahteval natančno usklajevanje različnih interesov, programov in kar šestih naročnikov.

Hotel Tribe, Budimpešta, AKSL arhitekti. Foto Tamas Pal

Posebno poglavje pa predstavlja hotelski projekt v tujini, ki smo ga, v celoti na daljavo, razvijali v času pandemije. Od prve ideje do izvedbe je proces potekal izključno digitalno, z naročnikom pa smo se prvič srečali šele ob odprtju hotela. Ta izkušnja je na novo opredelila naš način dela in potrdila, da so zaupanje, strokovnost in usklajena ekipa ključni za doseganje vrhunskih rezultatov. Projekt je kasneje postal tudi referenčni model za interier te hotelske znamke v vzhodni Evropi.

Hotel, ki je nastajal v času svetovne pandemije

Kako bi opisala vajin arhitekturni izraz?

Aleš: Najin arhitekturni izraz se oblikuje kot prepoznaven, a nikoli tog slog. Vedno znova se prilagaja prostoru, njegovi zgodbi in kontekstu. V ospredje postavlja celostno prostorsko izkušnjo, ki nagovarja uporabnika in ga vabi k doživljanju. Hkrati ostaja radoveden in raziskovalen: inovativen, unikaten, včasih tudi drzen, a vedno z mislijo na to, da ustvari zapomljiv prostor. Ključna pri tem sta občutljivost za prostorske dražljaje ter sposobnost vživljanja v človeka, ki prostor uporablja – navsezadnje prav v teh prostorih preživimo večino svojega časa.

Špela: Opisovati samega sebe je vedno nekoliko nehvaležno. Morda je to res vprašanje za druge. Sama predvsem sledim občutku – iščem odgovor, ki se v danem trenutku zdi najbolj iskren in pravilen glede na problem, ki ga rešujem. Arhitektura je zame proces razumevanja in odzivanja, bolj kot definiranja lastnega izraza.

Kako si kot tandem delita vlogi – kdo je bolj konceptualen, kdo bolj analitičen, ali se to ves čas prepleta?

Špela in Aleš: Delitve vlog si nikoli nisva zavestno postavila, niti je nisva potrebovala. Najin proces temelji na nenehnem prepletanju in izmenjavi, kjer oba hkrati prevzemava tako konceptualni kot analitični del. Prav v tem dialogu nastaja skupna vizija. V začetkih se je ta pogosto oblikovala spontano – ob kavi, na sprehodu ali v biroju, med plastmi skic in idej.

Danes je ta proces razširjen na celoten projektni tim. ’Brainstorming’ je postal kolektiven, midva pa ga usmerjava in nadgrajujeva z jasno začrtano vizijo, ki jo deliva. Prav ta kombinacija odprtega procesa in enotnega pogleda omogoča, da ideje dozorevajo v premišljene, celostne arhitekturne rešitve.

Kako bi drug drugega opisala kot arhitekta? Kje sta si najbolj različna in kje najbolj usklajena?

Špela: Aleš je arhitekt, ki zna povezati vsako idejo s prostorom in jo pripeljati do zaključene podobe. Je tista tiha stabilnost, ki v najzahtevnejših trenutkih najde pravo rešitev. Z njim delim estetski jezik, razumevanje detajlov in strast do ustvarjanja prostorov, ki dihajo.

Aleš: Špela je srce in smer najinih projektov. Njena sposobnost, da ujame bistvo prostora, in njen natančen občutek za proporce in svetlobo uravnotežujeta mojo bolj impulzivno plat. V najinem dialogu, kjer se ideje prepletajo in dopolnjujejo, nastajajo prostori, ki so hkrati premišljeni, čustveni in polni življenja.

Stanovanje Palazzo Crispi, Trst, AKSL arhitekti. Foto Giuliano Koren

Se kdaj zgodi, da se o projektu ne strinjata? Kako takrat prideta do skupne rešitve?

Aleš: Seveda, občasno imava različna mnenja. Kritičen dialog in izmenjava pogledov sta tisto, kar vodi do prave rešitve.

Špela: Najin proces je kot igra, kjer en igralec izgovori besedo, drugi jo dopolni in postopoma se oblikuje stavek. Na začetku ne veš, kam bo vodil, vse je kot surova glina, ki jo skupaj modelirava. Seveda se kdaj ne strinjava: letijo argumenti, skice, vsak drugemu skuša dokazati, zakaj je njegova pot prava. A še nikoli se ni zgodilo, da projekta ne bi dokončala skupaj. Prav v tem iskanju in prepletanju idej nastajajo prostori, ki dihajo z nama.

Sproščeno razkošje v mediteranskem ritmu

Ali se je v teh letih spremenil tudi vaš način dela?

Špela: Se je. Od dveh študentov z idejami v oblakih, ki sta začela v majhnem prostoru na Gornjem Trgu v Ljubljani, kjer so prvi projekti nastajali za prijatelje in družino – pogosto v zameno za kosilo ali prijazen trepljaj po rami – smo zrasli v arhitekturni biro z dvema sedežema, v Ljubljani in na Dunaju, ter projekti po vsej Evropi.

To je zahtevalo popolnoma drugačen nivo organizacije in razumevanja dela v različnih državah, pa tudi poglobljeno znanje notranje strukture timskega dela. Danes delujemo kot oblikovalci interierja v tesnem sodelovanju s specialisti: arhitekti, inženirji, IT-strokovnjaki, F&B svetovalci, oblikovalci svetlobe, strokovnjaki za trajnost, marketing in SPA, med drugimi. Vsak projekt je skupni produkt, kjer mora vsak člen ekipe prispevati svoje znanje, komunikacija pa je stalna in intenzivna.

V Sloveniji se arhitekti pogosto znajdemo, kot da smo odgovorni za vse, kar včasih pomeni, da stojimo pred izzivi, za katere sami ne najdemo rešitve. V tujini pa sva se naučila, da prevzemamo preveč odgovornosti, in hkrati, da lahko delo v takem multidisciplinarnem timu neznane ovire spremeni v nove priložnosti in zaloge znanja.

Bistro Magnet, Ljubljana, AKSL arhitekti. Foto Ana Skobe

Kaj pa sami interierji in odnos ljudi, vaših strank do njih – kakšne spremembe zaznavate na tem področju?

Špela: V zadnjih 25 letih je v razmišljanju o interierjih prišlo do velike spremembe. Naročniki danes pogosto arhitekturo in oblikovanje interierja zaupajo dvema različnima birojema, kar kaže na zavedanje, kako specifična in zahtevna veja je interier. Oblikovanje interierja poleg arhitekturnega in inženirskega znanja zahteva tudi občutek za detajle, razumevanje različnih rokodelskih veščin, tekstila, umetnosti in svetlobe. Pomembno je tudi znanje o barvah in njihovih kombinacijah, zgodovini umetnosti ter psihologiji uporabnika. Takšna multidisciplinarnost je skoraj nemogoča za posameznika, čeprav so izjeme – na primer prof. Jože Plečnik, ki je arhitekturo in interier znal izvesti z enako mero perfekcije.

Ali imajo interierji, ki jih snujete v vašem biroju, prepoznaven pečat?

Aleš: Verjamemo, da so naši interierji prepoznavni in jih je mogoče jasno povezati z našim delom. S Špelo sva vedno postavljala visoke standarde – povprečje ni nikoli zadostovalo. Vedno stremiva k temu, da naredimo korak dlje, da vsak prostor, ne le funkcionira, ampak tudi pripoveduje svojo zgodbo in pusti vtis.

Mint bar, Split, AKSL arhitekti. Foto Ivan Ivaniševič

Kako izbirata projekte?

Aleš: Naročniki nas običajno poiščejo sami, včasih pa tudi midva nagovoriva njih. Odkar delujemo tudi v tujini, sva se tega še bolj navadila. V mednarodnem poslovnem okolju je proaktivnost povsem običajna – skromnost in sramežljivost redko prineseta priložnosti.

Zdi se, da ste se pri svojem delu osredotočili bolj na javne prostore restavracije, bare, hotele, kaj vaju je pripeljalo do tega?

Aleš: Od samega začetka sva delala tako na javnih prostorih kot na prenovah stanovanj in hiš. Z leti sva spoznala, da so zasebni projekti izjemno osebni in intenzivni ter tesno povezani z življenjskim slogom naročnika in polni čustvene globine. Potrebujejo veliko empatije, komunikacije in prilagajanja. Po desetih letih sva se zato osredotočila na Hospitality Design, kjer en projekt združuje vse plati vsakdanjega življenja: spanje, prehranjevanje, rekreacijo, sprostitev, sestanke, nakupovanje. Sodobni hoteli gostom ponujajo celostno izkušnjo, ki presega zgolj nastanitev. Vsak hotelski projekt je orkestracija ekipe strokovnjakov – od projektnega managementa, svetovalcev za F&B in SPA programe, oblikovalcev svetlobe, do kuratorjev umetniških del in prostorskih instalacij. Skupaj ustvarjamo prostore, kjer funkcija, estetika ter doživetje združijo arhitekturo in izkušnjo bivanja v enovito celoto.

Ali greste kdaj pogledat, kako je kakšen vajin javni interier zaživel?

Aleš: Vedno svoje »dete« pospremimo v svet in ga pustimo, da raste in se razvija. Občasno se vrneva v naše prostore in s profesionalno deformiranim pogledom opazujeva, kako se starajo, kaj deluje in kaj bi morda lahko še izboljšala.

Eden najstarejših »otrok« našega biroja je Restavracija Valvas’Or v Ljubljani. Interier je bil zasnovan leta 2006 kot poklon Janezu Vajkardu Valvasorju, ki se je rodil v hiši čez cesto. Pritlični prostor hiše iz 16. stoletja sva oblikovala kot dialog med staro lupino in novo vsebino.

Nova vsebina je bila v prostor vstavljena kot jasen geometrijski volumen – enkrat mehak, v obliki usnjenega pohištva za posedanje gostov, drugič trd kot perforirana kovina, ki nosi dekorativno-funkcionalno funkcijo. Takrat je bila laserska perforacija kovine novost, ki sva jo uporabila tudi kot pripovedno sredstvo, povezano z Valvasorjem: motiv je izhajal iz grafike, upodobljene na grafitu Mestne hiše v Ljubljani. Gostejše in redkejše perforacije ponazarjajo stavbe, trge in ulice, kovinskemu ovoju pa sva dodala prostorsko globino. Na skrajnem delu – hrbtišču – je ogledalo, ki ustvari analogno interaktivno steno, ki subtilno komunicira z gibanjem gostov po prostoru.

Kako pa občutita spremembo, ko kakšen vajin projekt, kot je bila na primer restavracija Robba, zaprejo in interier odstranijo, nadomestijo z drugim?

Špela: Restavracija Robba je bila že v izhodišču zasnovana kot pop-up interier, predviden za petletno obdobje najema. Kljub časovni omejitvi je bil projekt ambiciozno zastavljen. Interier je bil sestavljen iz približno 1.500 trikotnih elementov iz OSB-plošč, oblikovanih v prepoznaven vzorec, navdihnjen z bližnjim Robbovim vodnjakom. Likovno zasnovo je pripravila Teja Kleč – Teja Ideja. Projekt je bil vsestransko uspešen in izjemno dobro sprejet med obiskovalci, prejel pa je tudi nagrado za najboljši nacionalni interier leta. Čeprav sva vedela, da je Restavracija Robba le petletni pop-up, je bilo za naju najlepše priznanje to, kako čustveno je javnost sprejela spremembo interierja, in hkrati dokaz, da prostor res živi in komunicira s svojimi uporabniki.

Restavracija Magnet, Ljubljana, AKSL arhitekti. Foto Janez Marolt

Kaj vaju pri arhitekturi, interierjih še vedno navdušuje?

Špela: Vsakič sva presrečna, ko nas povabijo k soustvarjanju nove zgodbe. Zavedava se, da je izbor arhitekta ali oblikovalca izjemno pomembna odločitev za naročnika – v našem delu vidi partnerja, ki mu pomaga uresničiti želje. Za nekatere so te želje življenjski cilji, za druge mozaiki v poslovanju, a v vsakem primeru vstopamo v odgovorno vlogo in sva hvaležna za zaupanje. Veliko časa posvetimo premišljenemu razvijanju ideje: poskušamo se vživeti v naročnikove želje, razumeti njihove cilje in poiskati najboljše rešitve. Včasih se med tem procesom razvije posebna povezanost, zato pogosto ostanemo prijatelji.

Kateri prostor (kjer koli na svetu) vaju je nazadnje res navdušil?

Špela: Mene navdušujejo mesta. Doživljam jih kot ogromne interierje, kjer se izmenjujejo barve, teksture, funkcije in svetlobni scenariji – mesta jasno prikazujejo, kako uporabniki oblikujejo in izkoriščajo prostor. Navdušujejo me izkušnje in vtisi, odzivi, ki jih sproži nepričakovana situacija, arhitektura, materiali ali igra svetlobe. Vse to se gotovo odraža tudi v mojem razmišljanju o prostoru in interierju.

Vajin biro deluje v Ljubljani in na Dunaju. Že nekaj časa živite na Dunaju. Kaj vas je spodbudilo k temu in kakšno je življenje v avstrijski prestolnici?

Aleš: Na Dunaju živiva že deset let. Premik sva začela okoli leta 2013, ko je v Sloveniji zmanjkalo gradbenih žerjavov in je stanje v naši stroki postalo alarmantno. Polna zagona nisva želela, da bi gospodarska kriza prekrižala najine načrte, zato sva začela aktivno nagovarjati podjetja po Evropi – zlasti arhitekturne biroje, ki niso imeli izrazitih kompetenc na področju interierja in bi sodelovanje z nama lahko razširilo njihove možnosti.

Prvo povabilo naju je pripeljalo v Innsbruck, leto pozneje pa sva se dokončno ustalila na Dunaju. To se je izkazalo za pametno odločitev. Dunaj je velemesto, polno prepleta kultur in neomejenih poslovnih priložnosti. Poleg bogate arhitekturne in kulturne dediščine ponuja tudi kakovostno preživljanje prostega časa, a hkrati je tempo življenja bistveno hitrejši kot v Ljubljani – delavniki so daljši, razdalje večje, dinamika pa intenzivnejša.