Druga priložnost za staro pohištvo – zgodba, ki navdihuje

»Najino zgodbo bi najlepše ponazorila jedilna miza. To je kos, ob katerem se družina srečuje, raste, se povezuje, včasih tudi sooča z izzivi, a se vedno znova vrne skupaj. V odnos sva prinesla vsak svojo življenjsko pot, svoje izkušnje, svoje rane in iz vsega tega ustvarila nekaj novega, trdnega in živega,« o svoji zgodbi pravita Alenka in Bojan Bučar, ki ustvarjata pod imenom Reunica. Kot pravita, sta partnerja tako v življenju kot pri delu, ko z ljubeznijo in strastjo starim kosom pohištva vračata dostojanstvo, lepoto in nov smisel.

V njunem ateljeju na obrobju Ljubljane ne nastajajo le prenovljene omare, mize in stoli, temveč predmeti z dušo, ki s seboj prinašajo toplino preteklosti in zanesljivost za prihodnost. V času hitre potrošnje je njuno delo tih, a zelo jasen opomnik, da imajo najbolj dragocene stvari pogosto že svojo zgodbo – treba jih je le znati znova slišati.

Bojan in Alenka pišeta svojo zgodbo obnove starega pohištva pod imenom Reunica. Foto Osebni arhiv

Poznala sta se že v srednji šoli, si takrat nista predstavljala, da bosta nekoč skupaj. »Bila sva zelo različna. Bojan je bil miren, vesten fant iz prve vrste, jaz pa bolj uporniška, samosvoja iz zadnje vrste. Življenje je poskrbelo, da sva se mnogo let pozneje ponovno srečala drugačna, zrelejša, vsak s svojo zgodbo. Ko sva se začela pogovarjati, je bilo, kot da se poznava že vse življenje. Zelo hitro sva začutila, da se ne srečujeta le dva človeka, ampak dve energiji, ki se dopolnjujeta,« pripoveduje Alenka in dodaja, da sta najprej zgradila odnos, potem pa ugotovila, da se enako dobro razumeta tudi pri ustvarjanju. »Zelo hitro so najine sanje postale skupne. In prav iz te povezanosti, medsebojne podpore in skupne ljubezni do ustvarjanja je zrasla Reunica,« pravi in dodaja, da to ni samo ime za obnovo pohištva, ampak zgodba o preobrazbi, potrpežljivosti, zaupanju in novem začetku.

»Želiva pokazati, da je mogoče iz nečesa starega, obrabljenega ali spregledanega ustvariti nekaj izjemnega. Ko združiš ljubezen do lesa, spoštovanje do dediščine in del sebe, nastane unikaten, trajnosten kos, ki pripoveduje unikatno zgodbo.«

Če gre za kos z izrazito identiteto, lepimi detajli in močnim zgodovinskim značajem, mu pogosto bolj pristaja obnova v duhu časa, v katerem je nastal. Foto Osebni arhiv

Zakaj vaju je pritegnilo prav staro pohištvo?

Bojan: Ker staro pohištvo nosi nekaj, česar novo pogosto nima več: značaj, zgodbo, težo časa in sled človeških rok. Ko primeš v roke sto let star kos, ne gledaš le predmeta, ampak delo nekoga, ki ga je ustvarjal z znanjem, potrpežljivostjo in spoštovanjem do materiala.

Alenka: Mene so les, zgodovina in svet starih predmetov privlačili že od nekdaj. Pozneje pa sva oba začutila, da naju ti kosi nagovarjajo še globlje — kot del naše dediščine, kot spomin na domove naših babic in dedkov, na čase, ko so bile stvari narejene, da trajajo. V času hitre potrošnje nama je prav to postalo še toliko pomembnejše. Staro pohištvo naju ne privlači le zaradi videza, ampak zaradi občutka, da lahko nečemu, kar bi marsikdo odpisal, vrneva dostojanstvo, funkcijo in lepoto. To ni samo prenova kosa. To je druga priložnost.

Kako poteka proces obnove starega kosa pohištva?

Bojan: Vsak kos najprej potrebuje čas, da ga zares spoznava. Nikoli ne skočiva takoj v delo. Najprej ga pregledava, oceniva njegovo stanje, konstrukcijo, materiale, poškodbe in potencial. Mehanski del je vedno prvi: kos je treba stabilizirati, popraviti, utrditi in pripraviti na nadaljnjo obdelavo. Šele ko je tehnično urejen, pride na vrsto ustvarjalni del — odločitev, ali mu bova ohranila prvotno identiteto ali mu dala novo podobo. Pri tem ni univerzalnega recepta. Nekateri kosi že sami povedo, da želijo ostati zvesti svojemu času, drugi pa skoraj kličejo po sveži interpretaciji.

Alenka: Veliko nama pomeni tudi občutek, ki ga dobiva ob posameznem kosu. Včasih vizija pride takoj, včasih je treba nekaj časa hoditi okoli kosa, ga opazovati, se z njim uglaševati. Ko oba začutiva isti ’to je to’, takrat veva, da sva našla pravo smer.

Bojan: Na koncu pride še dodelava — brušenje, zaščita, barvanje ali oljenje, včasih tudi tapeciranje ali drugi posegi. Cilj ni le lep videz, ampak to, da kos ponovno zaživi tako funkcionalno kot estetsko.

V celoti sta s prenovljenim pohištvom opremila vilo v tujini. Vsak kos je nastajal premišljeno, z mislijo na prostor, v katerega je umeščen. Tako je prav vsak izdelek unikaten in hkrati skrbno usklajen z značajem kamnite hiše, sta povedala o tem projektu. Foto Osebni arhiv

Kaj je pri obnovi najtežje, najzahtevnejše?

Alenka: Najtežje je pravzaprav dvoje. Prvi del je tehničen: ugotoviti, kako kos pravilno sanirati, ne da bi mu odvzel vrednost in značaj. Pri starem pohištvu ni prostora za površnost, saj vsaka napaka hitro pomeni poseg v nekaj, kar je preživelo desetletja ali celo več kot stoletje.

Drugi del pa je občutek odgovornosti. Ko pred seboj vidiš kos, ki ga je pred mnogimi leti izdelal mojster z veliko manj orodja, kot ga imamo danes, začutiš spoštovanje. Takrat si ne želiš narediti le ’lepe prenove’, ampak takšno obnovo, ki bo kosu omogočila še eno dolgo življenje.

Bojan: Izziv je tudi v tem, da ni vsak kos preprost za obnovo Pri nekaterih gre delo skoraj samo od sebe, pri drugih pridejo trenutki, ko se trudiš in trudiš, pa ne gre tako, kot si zamisliš. Prav ti kosi pa največ naučijo — o obrti, potrpežljivosti in tudi o sebi.

Kako se odločite, ali kos obnoviti v prvotnem videzu ali mu dati sodoben pridih?

Alenka: Odločitev je vedno kombinacija spoštovanja do kosa, njegove zgodbe, konstrukcije in občutka, ki ga dobiva ob njem. Če gre za kos z izrazito identiteto, lepimi detajli in močnim zgodovinskim značajem, mu pogosto bolj pristaja obnova v duhu njegovega časa. Takrat je pomembno, da ohraniva njegovo bistvo. Po drugi strani pa nekateri kosi ponujajo čudovito osnovo za sodobnejšo interpretacijo. Prav pri klasičnih kosih iz domov naših babic in dedkov se pogosto pokaže, kako lepo lahko zaživijo v bolj sveži, sodobni podobi. Tako ljudje lažje začutijo, da staro pohištvo ni rezervirano le za muzejske ali zelo velike prostore, ampak lahko postane izrazit, eleganten del sodobnega doma.

Bojan: Če kos prenavljava za stranko, je pomembna tudi njena želja in način življenja. Vedno pa iščeva rešitev, pri kateri kos ne izgubi duše.

Kje dobita stare kose, ki jih prenavljata?

Bojan: Stare kose iščeva na različnih mestih: na spletnih marketih, prek družabnih omrežij, včasih pa naju ljudje kontaktirajo tudi neposredno. Z leti sva se naučila dobro presoditi, kateri kos ima resničen potencial in kateri je zgolj predmet, ki se ga nekdo želi hitro znebiti. Alenki veliko pomeni, da gre zlasti za stare slovenske kose pohištva, saj v tem vidi tudi ohranjanje domače kulturne dediščine. Zato zelo nerada kupuje v tujini in ji je pomembno, da prenovljeni kosi ostajajo v Sloveniji.

Alenka: Veliko kosov pride do naju tudi skozi zaupanje ljudi — ko nama prepustijo del svojega doma, dediščine ali spomina. In prav to nama pomeni največ.

Pred in po prenovi: iz nečesa starega, obrabljenega ali spregledanega je moč ustvariti nekaj izjemnega. Foto Osebni arhiv

Ali se vam je kakšen kos pohištva še posebej vtisnil v spomin?

Alenka: O ja, kar nekaj jih je. Vedno so to kosi, pri katerih sva začutila, da bi jih najraje kar obdržala doma. Ko enkrat s kosom preživiš toliko časa, ga rešuješ, obnavljaš, iščeš pravo podobo in potem na koncu zares zaživi, se nanj nehote navežeš. A ravno to je lep del tega dela: da ga na koncu spustiš naprej, podobno kot odraslega otroka, ki zapusti gnezdo. To pomeni, da sva delala s srcem in da je kos pripravljen na novo poglavje nekje drugje.

Bojan: Posebej se v spomin vtisnejo tudi kosi, ki so bili zelo zahtevni, saj te prav ti najbolj oblikujejo. Ko na koncu uspejo, je zadovoljstvo še toliko večje.

Ali se za starimi kosi, ki jih obnavljate, skrivajo kakšne zanimive zgodbe?

Alenka: Zelo pogosto. Včasih jih povedo že stranke same, drugič jih odkrijeva med delom. Posebni trenutki so, ko v omarah najdeva stare časopise, rokopise, napise, drobne predmete ali sledi nekega prejšnjega življenja. Takšni detajli človeka nehote popeljejo v čas, iz katerega kos prihaja. Takrat se še bolj zaveš, da ne obnavljaš le predmeta, ampak del nečesa večjega — doma, družine, navad, časa. Ravno zato imajo prenovljeni kosi za marsikoga veliko čustveno vrednost. Ne kupiš le pohištva, ampak del zgodbe, ki se nadaljuje pri tebi doma.

Vsak kos je nastajal premišljeno, z mislijo na prostor, v katerega je umeščen. Foto Osebni arhiv

V kakšnih prostorih si želita videti svoje prenovljeno pohištvo?

Alenka: V prostorih, ki bodo živeli. Ne v prostorih, kjer so samo postavljeni, ampak tam, kjer bodo uporabljeni, cenjeni in vključeni v vsakdan. Lepo nama je, ko star kos zaživi v domu, kjer ga nekdo res začuti — naj bo to sodoben interier, družinski dom, podeželska hiša ali bolj mestno stanovanje.

Bojan: Verjameva, da ima staro pohištvo danes mesto skoraj povsod. Prav v sodobnih prostorih pogosto pride še posebej do izraza, ker vanje prinese toplino, značaj in tisto neponovljivo noto, ki je z novimi kosi pogosto ni mogoče ustvariti.

Alenka: Najlepše je, ko kos postane del prostora tako naravno, kot da je bil tam od nekdaj.

Zakaj je po vajinem mnenju pomembno ohranjati staro pohištvo?

Alenka: Ker s tem ohranjamo več kot le predmet. Ohranjamo znanje, dediščino, rokodelstvo, spomin in odnos do materiala. Stari kosi so nastajali v času, ko so bile stvari narejene, da trajajo, ne da jih po nekaj letih zamenjamo. Danes živimo v času, ko je veliko pohištva cenovno dostopnega, a pogosto brez prave kakovosti in brez značaja. Prav zato se nama zdi pomembno, da ljudje znova prepoznajo vrednost masivnega, dobro izdelanega starega pohištva. Ne kot nečesa zastarelega, ampak kot nečesa dragocenega.

Bojan: To je tudi vprašanje odnosa do okolja. Če ohranimo in obnovimo dober kos, zmanjšujemo potrošnjo in hkrati ohranjamo nekaj, kar ima dušo.

Kako ljudi, glede na današnjo kulturo hitre potrošnje, prepričati v obnovo pohištva namesto nakupa novega?

Alenka: Najbolj jih prepriča izkušnja. Ko vidijo, kaj je mogoče ustvariti iz kosa, ki bi ga prej odpisali, začnejo na staro pohištvo gledati drugače. Tudi midva sva z leti ugotovila, da ljudje pogosto nimajo težave s starim pohištvom kot takim, ampak si ga predstavljajo kot nekaj težkega, temnega, muzejskega in neuporabnega za sodoben dom. Ko pa vidijo, kako se lahko tak kos preoblikuje, osveži in postane izrazit, moderen, funkcionalen del prostora, se perspektiva spremeni. Veliko pomeni tudi nostalgija — spomini na domove babic, na toplino, vonje, občutek domačnosti. Staro pohištvo v človeku pogosto prebudi nekaj zelo osebnega.

Bojan: Prepriča pa tudi kakovost. Ko ljudje primerjajo masiven, kakovostno izdelan star kos s sodobnim serijskim pohištvom nižjega cenovnega razreda, hitro začutijo razliko — ne samo v videzu, ampak tudi v trdnosti, trajnosti in značaju.