Med tradicijo in drznostjo: dva obraza sodobnega interierja v Goriških Brdih

V osrčju Goriških Brd sta nastali počitniški vili, ki se zavestno odmikata od pričakovane rustikalne podobe tega okolja. Notranja oblikovalka Eva Nedeljko iz EVAVOI studia je njuna interierja zasnovala kot dve različni prostorski zgodbi, povezani s skupno materialno osnovo, odnosom do pokrajine in sodobnim oblikovalskim jezikom.

Arhitekturni biser na grškem otoku: počitniška hiša s sanjskim razgledom na Egejsko morje

Notranja oblikovalka je bila v projekt vključena že med gradnjo, zato se njeno delo ni omejilo zgolj na izbiro pohištva in materialov, ampak je lahko sooblikovala v notranjo razporeditev, prostorske volumne in nekatere ključne arhitekturne elemente. Prav zgodnja vključitev v projekt ji je omogočila, da je interier obravnavala kot sestavni del arhitekture, ne kot plast, ki bi jo naknadno dodala že dokončani stavbi.

V zunanjosti navdušujejo razgledi na pokrajino. Foto Edi Solari

Interier, povezan z Goriškimi Brdi

»Izhodišče projekta je bila želja ustvariti ambient, ki bi bil tesno povezan z lokacijo, a da pri tem ne bi posegali po pričakovani rustikalni interpretaciji Goriških Brd oz. tradicionalne briške hiše. Pokrajine nismo želeli dobesedno prenesti v notranjost, temveč ujeti njen občutek – toplino, plastenje, teksturo in umirjen ritem – ter ga izraziti skozi sodobnejši, bolj avtorski jezik,« pojasnjuje sogovornica izhodišče oblikovanja interierja.

Tradicija kot plast, ne kot tema

Ob tem dodaja, da so v arhitekturno osnovo vključili elemente z bolj tradicionalnim značajem, na primer rustikalen parket, keramiko, vidne lesene tramove in opeko na notranji strani strehe. »Ti prostoru dajejo toplino in določeno taktilnost, ne da bi interier zaradi tega postal izrazito rustikalen,« še pravi notranja oblikovalka.

Detajli po meri, razsvetljava in premišljen izbor materialov pomembno soustvarjajo končni značaj prostora. Foto Edi Solari

Druga, zelo pomembna povezava z Brdi pa so po njenih besedah pogledi. »Želeli smo jih vključiti v samo uporabo prostora, ne samo kot kuliso skozi okna. Zato se interier na različnih mestih zavestno odpira proti zunanjosti, od kadi pred oknom v glavni spalnici do teras, strešnega wellnessa in jacuzzijev,« še pravi sogovornica in dodaja, da so se želeli izogniti preveč dobesedni interpretaciji mediteransko-rustikalnega interierja, kjer bi lokacija narekovala celoten slog. »Rustikalnosti se nismo želeli izogniti, ampak smo se želeli izogniti temu, da bi postala tema celotnega interierja. Zato tradicionalnejše elemente uporabljamo kot eno od plasti prostora, ob njih pa se pojavijo izrazito sodobni kosi, materiali in detajli. Ne gre za poustvarjanje preteklosti, ampak za to, da jo postavimo v nov kontekst. Prav ta napetost med tradicionalnim in sodobnim se nam zdi veliko bolj zanimiva kot popolnoma slogovno usklajen rustikalen interier.« še pojasnjuje notranja oblikovalka.

Obe hiši povezuje enaka materialna lupina. Parket, keramika, stenske obdelave, vidni leseni tramovi in opeka na notranji strani strehe se ponovijo v obeh hišah in ustvarjajo prepoznaven skupni okvir. Ta kontinuiteta je bila zavestna, pravi sogovornica, saj so želeli, da obiskovalec ob prehodu iz ene hiše v drugo še vedno čuti, da sta del istega projekta.

Les, keramika, opeka in vidni tramovi v interier vnašajo toplino, sodobni kosi pa prostoru dajejo izrazitejši značaj. Foto Edi Solari

Dve zgodbi, dva značaja

Znotraj tega okvirja pa se interierja razvijata bolj svobodno. Identiteto posamezne hiše gradijo pohištvo, barvni poudarki, tapete, tekstil, umetniški in dekorativni elementi ter način, kako so posamezni kosi postavljeni v prostor. Tako hiši nista zasnovani kot kopiji druga druge, temveč kot dve interpretaciji istega oblikovalskega jezika. Vsaka ima svojo zgodbo in svoj značaj, poudarja sogovornica.

»Nismo želeli ustvariti serije enakih sob, temveč zbirko različnih atmosfer znotraj istega oblikovalskega sveta. S tem se izkušnja interierja spreminja z vsakim obiskom – gost, ki se vrne in izbere drugo sobo, isti prostor doživi na nov način, skozi drugačno barvno paleto, kompozicijo, teksture in detajle. Interier tako ne deluje kot enkratna vizualna kulisa, ampak kot prostor, ki ga je mogoče vedno znova odkrivati,« še pravi sogovornica in dodaja, da jih je zanimala zlasti izkušnja prostora. »Ne posamezen kos pohištva ali material sam zase, temveč način, kako vse plasti delujejo skupaj – hlad kamna ob toplini lesa, sijaj kovine ob mehkem tekstilu, izrazita grafika ob mirnejših površinah ter spreminjanje materialov in svetlobe skozi dan.«

Motiv iz Dantejeve Božanske komedije je notranja oblikovalka prevedla v idejo potovanja skozi različne ambiente. Foto Edi Solari

Veliko pozornosti so namenili tudi elementom po meri, kopalnicam, kuhinjam in razsvetljavi. Ti niso obravnavani kot ločene funkcionalne enote, temveč kot sestavni del arhitekture interierja. Detajli, stiki materialov in razmerja med posameznimi volumni so bili za končni občutek prostora enako pomembni kot večje oblikovalske poteze.

Različna tlorisa, različna načina bivanja

Čeprav pripadata istemu kompleksu, sta vili zasnovani precej različno. Vila Dante deluje kot zaokrožena, samostojna počitniška hiša. V pritličju se kuhinja, jedilnica in dnevna soba povezujejo v odprt bivalni prostor, ki se nadaljuje na veliko zasebno teraso z zunanjo kuhinjo in vgrajenim jacuzzijem.

Tradicionalni materiali so uporabljeni kot subtilna plast, ki sodobnemu interierju dodaja toplino in teksturo. Foto Edi Solari

V nadstropju sta dve spalnici, vsaka s svojo kopalnico. Še posebej izstopa glavna spalnica, kjer je meja med spalnim in kopalniškim delom namenoma zabrisana. Prostostoječa kad v oranžni barvi je umeščena v spalnico pred veliko okno, zato postane pogled na briško pokrajino del doživetja prostora.

Vila de Papel je večja in programsko kompleksnejša. Razdeljena je na dva sklopa. V pritličju sta dve spalnici s skupnim prostorom in wellnessom s turško savno, v zgornjem delu pa še tri spalnice, skupni bivalni prostor in kuhinja. Nad njimi je dodatna wellness etaža s finsko savno ter strešno teraso z jacuzzijem in panoramskim pogledom na Goriška Brda.

De Papel drznejša, Dante bolj slojevita

Notranja oblikovalka je želela, da je že na prvi pogled jasno, da vili pripadata istemu projektu, vendar brez občutka ponavljanja. Zato izhajata iz podobnega materialnega jezika, njuna značaja pa sta različna.

V Vili de Papel je ena najizrazitejših potez rdeč stopniščni volumen, ki v prostoru deluje skoraj kot skulptura. Foto Edi Solari

Vila de Papel je bolj grafična, arhitekturna in neposredna. Njeno identiteto gradijo velike in samozavestne poteze, med katerimi najbolj izstopa rdeč stopniščni volumen. Ta v prostoru učinkuje skoraj kot skulptura, v dialogu z njim pa je kamin iz nerjavnega jekla, ki zaradi reflektivne površine v ambient vnese povsem drugačno vizualno kakovost.

Vila Dante je mehkejša, bolj čutna in slojevita. Eden njenih osrednjih elementov je stopniščni kubus, oblečen v po meri rezana ogledala, v katerem je skrit dnevni wc z unikatnim steklenim stojalom za umivalnik. Zrcalne površine se nadaljujejo proti izčiščenemu stopnišču iz mikrocementa, vertikalo med pritličjem in nadstropjem pa povezuje lesena stena.

Dodatno pripovedno plast je po besedah notranje oblikovalke narekovalo investitorjevo navdušenje nad Dantejem Alighierijem in Božansko komedijo. Namesto dobesednih citatov so motiv prevedli v idejo potovanja skozi različne ambiente in atmosfere. Tudi izrazitejši oranžni in rdeči poudarki se na Dantejevo ikonografijo navezujejo posredno, denimo z oranžno samostoječo kadjo in umivalnikom.

Vsaka vila ima svoj značaj, vendar ju povezuje skupna materialna in oblikovalska osnova. Foto Edi Solari

Barve in materiali v dialogu

Pomembna je po besedah notranje oblikovalke tudi barvna povezava. Naravni in zemeljski odtenki ostajajo v ozadju obeh hiš, pred njimi pa se pojavljajo bolj nasičeni poudarki. Rdeče-oranžni spekter je prisoten v obeh vilah, vendar na različna načina: v Vili de Papel kot izrazit arhitekturni element rdečega stopnišča, v Vili Dante pa bolj predmetno in zadržano, denimo skozi oranžno kad in umivalnik.

»Skupni imenovalec obeh interierjev zato ni ena sama barva ali material, temveč način kombiniranja nasprotij: toplega in hladnega, naravnega in reflektivnega, matiranega in sijočega,« še pravi sogovornica.

Pri tako izraziti materialnosti je bilo ključno ohranjati hierarhijo. »Če je v prostoru ena močna gesta, morajo drugi elementi stopiti nekoliko v ozadje. Tako rdečemu stopnišču ne konkurirajo druge dominante, podobno velja za oranžno kad ali zrcalni kubus v Vili Dante,« še dodaja.

Interierja sta zasnovana kot dve različni interpretaciji istega sodobnega oblikovalskega jezika. Foto Edi Solari

Pomemben del oblikovanja je bilo po njenem mnenju tudi opazovanje, kako materiali učinkujejo drug ob drugem. »Topel les poudari hladnost kovine, matirana površina še bolj izpostavi reflektivnost ogledala, groba tekstura pa gladkost stekla. K drznejšim rešitvam je pripomogla tudi odprtost investitorja, ki je omogočila uporabo močnejših barv in manj konvencionalnih oblikovalskih potez.«

Med estetiko in praktičnostjo

Ker gre za turistični nastanitvi, je bilo treba vizualni učinek uskladiti tudi z vzdržljivostjo in praktičnostjo. Najbolj obremenjene površine so izbirali z mislijo na čiščenje in intenzivno uporabo, občutek domačnosti pa ustvarjali z lesom, tekstilom, ambientalno svetlobo in udobnim pohištvom.

Počitniško zatočišče na priljubljenem otoku