Najpogostejše napake pri načrtovanju kuhinje – kako se jim izogniti

Kakšna je praktična kuhinja? Temeljito načrtovana, bi bil pravilen odgovor. Bistvena je postavitev delovnih površin in razporeditev aparatov, da je vse na pravem mestu in pri roki. Sodobna kuhinja pa je povezana tudi s trendi, ki narekujejo, da je bivalni prostor odprt, združen z jedilnico in dnevno sobo. Postavitev kuhinje je zato bolj odprta, prehodna in zračna. Poiskali smo pet najpogostejših napak, ki lahko nastanejo pri prenovi in postavitvi kuhinje.

Slaba postavitev kuhinjskih elementov

Poznate delovni trikotnik? Ta je ključen za ergonomsko postavitev kuhinje. Če so hladilnik, kuhališče in pomivalno korito, ki tvorijo tako imenovani delovni trikotnik, predaleč narazen ali nerodno razporejeni, bo kuhanje naporno, prostor pa neučinkovito uporabljen.

Razporeditev kuhinjskih elementov naj bi bila vedno takšna, da z njo dosežemo optimalno funkcionalnost in da nastane prijeten ambient. Kuhinjo bi morali načrtovati po tako imenovanih delovnih centrih: shranjevanje živil, priprava živil, kuhanje in peka, shranjevanje kuhinjske posode in pripomočkov ter čiščenje posode. Ti delovni centri naj bodo organizirani v enakem zaporedju, kot teče postopek priprave hrane. Osnovno izhodišče je tako imenovani delovni trikotnik. Gre za klasično razporeditev funkcijskih elementov v kuhinji: hladilnika, korita in kuhališča, ki naj bi bili v idealnih razmerah umeščeni v trikotnik. Ta umestitev elementov omogoča najbolj učinkovito izrabo prostora in je hkrati najbolj estetska. Vsaka stranica trikotnika naj bo dolga najmanj 1,2 metra, skupni seštevek stranic trikotnika pa naj bo minimalno štiri oziroma največ osem metrov. Prehodnost med elementi trikotnika naj bo neovirana, prav tako naj je ne zmotijo visoke omarice ali glavni prehod skozi prostor. V manjših kuhinjah, kjer razporeditev v obliki trikotnika ni mogoča, lahko elementi postavijo linijsko. V tem primeru naj se zvrstijo hladilnik, nato korito in na koncu kuhališče, med njimi pa naj bo vsaj malce prostega pulta.

Razporeditev kuhinjskih elementov naj bi bila vedno takšna, da z njo dosežemo optimalno funkcionalnost. Foto Standret/Shutterstock

Razporeditev kuhinjskih elementov naj bo takšna, da omogoča optimalno funkcionalnost in hkrati ustvarja prijeten ambient. Kuhinjo je priporočljivo načrtovati po tako imenovanih delovnih centrih: shranjevanje živil, priprava živil, kuhanje in peka, shranjevanje kuhinjske posode in pripomočkov ter čiščenje posode. Ti delovni centri naj bodo razporejeni v zaporedju, ki sledi poteku priprave hrane.

Premalo delovne površine in shranjevalnega prostora

Zaradi slabo premišljenih in nefunkcionalnih zasnovanih shranjevalnih površin bo delovni pult založen z aparati in drugimi kuhinjskimi pripomočki, delovnih površin bo pa premalo.

V funkcionalno opremljeni kuhinji potrebujemo na pultu tri proste površine. Prva je tik ob hladilniku ali shrambi in je namenjena za odlaganje hrane. Če smo v stiski s prostorom, je lahko zelo majhna. Druga je glavna delovna površina, ki mora biti med koritom in kuhalno ploščo, tretja pa je servirna površina na drugi strani kuhalne plošče. Delovna površina naj bi bila v idealnih razmerah enakomerno razporejena po celotni kuhinji. Ob hladilniku naj bi bilo (na strani ročaja) približno 40 cm pulta, na katerega odložimo živila. Korito naj bi imelo na vsaki strani od 40 do 60 cm prostega pulta, prav tako kuhališče. Minimalna dimenzija prostega pulta za pripravo hrane bi bila nekako 60 cm, čeprav se vedno stremi k temu, da bi bila čim večja.

7 napak, zaradi katerih je dom videti manjši

Slaba ali nezadostna osvetlitev

Ena stropna luč v kuhinji nikakor ni dovolj. V kuhinji potrebujemo tri tipe osvetlitve: delovno, splošno in ambientalno. Osvetlitev je sestavni element opreme kuhinjskega prostora. Za delovno osvetlitev oziroma osvetlitev površin, na katerih pripravljamo hrano, poskrbimo s svetili pod visečimi omaricami, stenskimi svetili nad pultom, visečimi omaricami, ki imajo svetlobno dno, ali s svetlobnimi policami.

V kuhinji potrebujemo tri tipe osvetlitve: delovno, splošno in ambientalno. Foto Pixel-shot/Shutterstock

Za splošno osvetlitev se uporabljajo vgradne stropne luči, plafonjere in stenska svetila, usmerjena proti stropu. Kuhinjski otok se osvetli posebej s stropnimi lučmi, kuhalna plošča pa z lučmi v napi. Medtem ko je ambientalna osvetlitev namenjena za osvetlitev posameznih kuhinjskih detajlov, z razpoloženjskim učinkom, zlasti v večernih urah. Z različnimi načini osvetlitve, pripomoremo k prijetnemu bivanju in aktivnostim v posameznem prostoru. Pri kuhinji je treba tudi osvetlitev načrtovati premišljeno, da dobimo optimalno osvetljenost, ki kuharju omogoča zadovoljstvo in preprosto opravljanje dela. Prav tako pa ne smemo pozabiti dobro izkoristiti dnevno svetlobo.

Izbira materialov samo po videzu

Kuhinja mora zdržati vlago, toploto, madeže in vsakodnevno uporabo. Če se pri izbiri materialov in barv osredotočimo zgolj na estetski ali celo trendovski vidik, lahko to vodi do uporabe materialov, ki niso odporni proti vlagi, toploti in mehanskim obremenitvam, kar bo skrajšalo življenjsko dobo kuhinje.

Pri izbiri delovnega pulta je zelo pomembno, da je material, iz katerega je izdelan, odporen in trpežen, ker je to najbolj izpostavljen del kuhinjske opreme. Najpogostejša rešitev so še vedno kuhinjski pulti iz laminata, navadno debeli štiri centimetre in z zaobljenim ali ostrim robom, odvisno od ponudnika. Za izdelavo pultov se uporablja tudi kerrock, kompozitni material iz anorganskega polnila in kakovostnega akrilnega polimernega veziva. Ta pult je lahko tanjši, približno dva centimetra, njegova največja prednost pa so nevidni stiki. Zelo tanek je lahko tudi delovni pult iz coriana. Tisti, ki prisegajo na naravne materiale, pa se bodo najbrž odločali med masivnim lesenim in pultom iz kamna (navadno granita), ki je na izbiro v različnih odtenkih in je zelo trpežen in dobro odporen proti toploti, čeprav je pri zelo vroči posodi še vedno priporočljiva previdnost.

Za brezhibno delovanje nape je ključno redno čiščenje in vzdrževanje. Foto Wertinio/Shutterstock

Slabo načrtovano prezračevanje in napa

Neprimerna izbira ali napačna namestitev kuhinjske nape povzroča zadrževanje vlage in vonjav v prostoru, kar negativno vpliva na bivalno ugodje. Posledica so vlaga, maščoba po omaricah in neprijeten zrak v prostoru, še posebej v odprtih kuhinjah. Kuhinjske nape se razlikujejo po načinu prezračevanja, upravljanja in vgradnje. Obstajajo prostostoječe, vgradne in dekorativne nape. Upravljamo jih lahko mehansko ali elektronsko. Obstajata dva načina prezračevanja: obtočni in odzračevalni: pri odzračevalnem napa paro in maščobe prestreže, vonjave pa odvede na prosto skozi zračnik, obtočna napa prestreže zrak, nasičen s paro, maščobami in vonjavami, ter ga prečiščenega vrne v prostor.

Tri kuhinje, ki vas bodo očarale

Nape so opremljene z veliko elektronike, na primer s tipali, ki merijo maščobo in vonj ter temu prilagajajo moč delovanja in opozarjajo, kdaj je treba očistiti filtre. Opremljene so tudi s programsko uro, ki napo ugasne v pravem trenutku. Največ ljudi jih namreč prehitro ugasne. Zlasti nape z oglenim filtrom je treba pustiti prižgane še pet do deset minut po kuhanju, da temeljito opravijo svoje delo in posušijo filter. Pri izbiri nape je treba upoštevati tudi zmogljivost, ki je odvisna od velikosti kuhinjskega prostora.

Za brezhibno delovanje nape je ključno redno čiščenje in vzdrževanje. Med to sodi tudi redna menjava in čiščenje filtrov, ki morajo biti vedno čisti, da bodo učinkovito odstranjevali vonjave in maščobe med kuho. Oglene filtre je treba menjati na tri do šest mesecev, odvisno od tega, koliko uporabljamo napo, oziroma ko indikator zamaščenosti filtra opozori, da ga je treba očistiti. V pomivalnem stroju lahko operemo vse aluminijaste filtre, medtem ko moramo tekstilne zamenjati z novimi.

To so barve, ki so primerne za kuhinjo