

Vreče za sedenje so svoj vrhunec doživele pred skoraj dvema desetletjema, ko so bile nepogrešljiv del v dnevnih sobah, mladinskih in otroških sobah, pa tudi v javnih prostorih, kot so knjižnice, in celo lokali so jih umestili v svoj zunanji interier.
Kar ni presenetljivo, saj se nudijo udobje, po meri telesa – v vrečo za sedenje se namreč zlekneš, ta pa se oblikuje po telesu. V vseh teh letih je doživela številne različice, tako cenovno dostopne kot tudi dražje dizajnerske s podpisi priznanih oblikovalcev.

Za prvo vrečo za sedenje velja zdaj že kultna vreča Sacco, ki si jo davnega leta 1968 oblikovali Piero Gatti, Cesare Paolini in Franco Teodoro. Nastala je proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so prinesla oblikovalsko obdobje s številnimi novimi zamislimi in mnogo eksperimentiranja na področju oblikovanja.
V tem obdobju je nastala tudi omenjena vreča (v izvirniku imenovana sacco), ki so jo v angleščini ljubkovalno poimenovali bean bag (fižolasta vreča). Njeni avtorji so iskali rešitve za sedenje, ob katerem bi se oblika prilagodila uporabniku. S trdnimi materiali, iz katerih so izdelovali stole, niso prišli do prave rešitve. Sprva so eksperimentirali z napihljivimi konstrukcijami in vodnimi blazinami, a so se ti pristopi izkazali za nepraktične, sledila je odločitev za polistirenske kroglice (EPS) kot polnilo v polivinilasti vreči, kar je omogočilo prilagodljivo obliko. Sestavljena je bila iz šestih enakih delov, sešitih v obliko vreče.
Avtorji so iskali podjetje, ki bi bilo vreče pripravljeno izdelovati serijsko, potencial so prepoznali pri italijanskem podjetju Zanotta. Prve prototipe naj bi izdelali v manj kot eni uri po predstavitvi, pravi legenda.

Leta 1969 je Zanotta predstavila vrečo za sedenje z imenom Sacco na Pariškem sejmu pohištva, kjer je takoj pritegnila pozornost mednarodne javnosti. Kmalu so sledila naročila iz ZDA, med drugim tudi iz znane blagovnice Macy’s, kar je utrdilo položaj izdelka na globalnem trgu.
Bile so mehke, lahke in prilagodljive telesu. To je bil revolucionarni koncept, novost v različnih pogledih in pravo nasprotje dotedanjemu statičnemu pohištvu. V nasprotju z njim je bil spremenljive oblike in zato prilagodljiv različnim postavam, bil je mnogo udobnejši in se ga je dalo zlahka prestavljati iz sobe v sobo.
Kmalu je postala priljubljena oblikovalska ikona, ki je prejela številne oblikovalske nagrade. Postala je del stalnih zbirk v najprestižnejših muzejih: v MoMi v New Yorku (kjer hranijo različico iz usnja in stiropor), v Centru Pompidou v Parizu, v Muzeju Victoria & Albert v Londonu in v Milanu v ADI Design Muzeju.
Leta 2020 so jo počastili z nagrado ADI Compasso d'Oro za življenjsko delo, kot sinonim za neformalno, vsestransko, drzno, svobodno, mehko in ergonomsko oblikovanje.
Vrečo še vedno izdelujejo pri italijanski Zanotti, v različnih barvah, materialih in velikostih. V vseh teh letih so jo v primerjavi s prvotnim modelom nekoliko izboljšali, njena podoba na prvi pogled pa ostaja enaka. Zadnje različice živahnih barv in materialov so predstavili letos aprila v Milanu na Tednu oblikovanja. Zanjo boste odšteli nekaj več 500 evrov.

Med najprepoznavnejšimi sodobnimi proizvajalci vreč za sedenje je nizozemsko podjetje Fatboy. Svoj model vreče za sedenje so predstavili leta 1998, zasnoval pa jo je finski oblikovalec Jukka Setälä, ki je želel klasično idejo vreče za sedenje prenesti v novo tisočletje – z večjim poudarkom na kakovosti, humorju in brezčasnem oblikovanju. Njihova vreča, kot navajajo, je napolnjena s 3.542.897 majhnimi plastičnimi zrni, ki se popolnoma prilegajo telesu uporabnika.
Zdi se, da se ideja udobnega, gibljivega sedenja spet vrača. Modna hiša Bottega Veneta je na modni reviji za pomlad/poletje 2025 uporabila vreče za sedenje v obliki živali iz usnja. Gostje na modni reviji so namesto na stolih sedeli na usnjenih vrečah v obliki različnih živali.
Kreativni direktor Matthieu Blazy jih je poimenoval The Ark, v kolekciji pa je bilo predstavljenih 15 različnih živalskih oblik (psi, zajci, sloni in kiti). Navdih zanje pa je belila ravno kultna vreča za sedenje Sacco, ki so jo oblikovali Gatti, Paolini in Teodoro leta 1968.
Želel je prenesti idejo udobnosti, neformalnosti in fluidnosti te ikone v oblikovalski kontekst modne predstave. Po zaključku modne revije so bile v omejeni izdaji (izdelane iz usnja in z igrivimi detajli) na prodaj.