Prenova s ponovno uporabo pohištva iz skladišča muzeja

Prenova skupnostnega prostora v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na gradu Fužine je potekala drugače, kot je to običajno za prenove. Ker zanjo ni bilo posebej namenjenih sredstev, so prostor uredili izključno s ponovno uporabo – z materiali, ki so bili na voljo v muzejskem skladišču, materiali in predmeti, ki so jih podarile druge institucije, na primer vreče za sedenje, ki jih je podarila Drama, in sobne rastline, ki so jih prinesli obiskovalci muzeja.

Barvna paleta je nastala naravno iz samih predmetov, s katerimi so opremili prostor. Foto Luka Karlin

Prenovo prostorov Muzeja v skupnosti sta zasnovala arhitekta Manca Košir in Jan Kozinc. Posebna omejitev pri tem je bila, da sta arhitekta projektirala na podlagi razpoložljivih materialov, in ne obratno. »V praksi to pomeni, da je načrt nastajal vzporedno z razpoložljivostjo kosov, kar je zahtevalo visoko mero improvizacije, prisotnosti na lokaciji in stalne komunikacije med vsemi sodelujočimi,« so pojasnili v MAO.

Vreče za sedenje je podarila SNG Drama. Foto Luka Karlin

Odstiranje plasti časa

Zasnova interierja je bila odprt, zelo materialen proces, pravita arhitekta. »Izhodišče je bil neobnovljeni del gradu, ki je že prestal več ciklov osvežitev in nosil plasti preteklih posegov. Ta surovi, neobnovljeni prostor je imel močan značaj: odprti zidovi, vidni materiali in pristnost stoletij uporabe so dali prostoru izrazito identiteto. Hkrati je bilo treba konceptualni nered, ki je nastal skozi čas, združiti v jasno, funkcionalno in estetsko celoto. Velik del odločitev se je zgodil v prostoru, ob prestavljanju, kombiniranju in preizkušanju elementov. Pri tem je bilo ključno, da sva bila, zlasti Jan, ves čas prisotna pri izvedbi in pri njej tudi sodelovala, kar je omogočilo sprotno prilagajanje, optimizacijo in takojšnje reševanje izzivov,« pojasnjujeta sogovornika.

Proces je bil po njunih besedah zato izrazito skupnosten, saj sta sodelovala tudi z ekipami, ki prostor uporabljajo. »Želeli smo, da interier odraža živost muzeja kot odprtega, vključujočega prostora, ki raste skupaj s svojo skupnostjo,« sta poudarila.

Celoten ambient so popestrili z velikimi sobnimi rastlinami, ki so jih podarili obiskovalci muzeja. Foto Luka Karlin

Izhodišče zasnove prostorov je bilo dvojno. Najprej so morali vzpostaviti funkcionalen, odprt in topel skupnostni prostor, ki podpira delavnice, druženja in sodelovanje v skladu z vizijami programa Muzeja v skupnosti. In drugič, kot pravita arhitekta, pokazati, da lahko muzej svojo infrastrukturo gradi iz lastnih virov, z rabo obstoječih predmetov, prototipov in materialov iz skladišča.

»Namesto da bi v prostor s predvideno začasno rabo dodajali novo, sva želela izpostaviti inteligenco obstoječega: muzejski prostor kot organizem, ki zna skrbeti za svoje vire in svojo skupnost. To izhodišče je močno vplivalo na vse odločitve, od tipologije pohištva do samega ambienta,« sta še povedala arhitekta.

Prostore so popestrili z velikimi sobnimi rastlinami, ki so jih podarili obiskovalci muzeja. Foto Luka Karlin

Največji izziv je bil prav to, kar je bila hkrati tudi največja prednost: delati z nepredvidljivo zbirko obstoječega materiala in predmetov. Ni bilo mogoče vnaprej predvideti, kateri kosi materiala se bodo izkazali kot uporabni, ki bodo potrebovali popravilo, in ki jih ne bo mogoče umestiti.

»Poleg tega smo celoten proces vodili in situ, kar pomeni, da so se rešitve porajale sproti, od oblikovanja do stabilnosti posameznih elementov. Tu je bila ključna Janova stalna prisotnost v izvedbeni fazi, saj je omogočila takojšnje prilagajanje in zanesljivo koordinacijo med muzejsko ekipo, izvajalci in prostorskimi potrebami,« še odgovarja arhitekta.

Ponovno uporabljeni predmeti

In kako so določili, kateri kosi in predmeti so uporabni in primerni za interier? Uporabnost posameznega kosa so po besedah arhitektov preverjali skozi tri glavna merila:

– Funkcionalnost in vzdržljivost: ali je predmet dovolj trden in uporaben za vsakodnevno rabo ter ali ga je mogoče popraviti ali prilagoditi.

– Prostorski potencial: ali njegova oblika in velikost prispevata k odprtemu, lahkemu in fleksibilnemu interierju ter se harmonično vklapljata v arhitekturni koncept prostora.

– Zgodovinska in estetska vrednost: ker vsak predmet nosi svojo zgodbo, so želeli, da subtilno obogati prostor, hkrati pa ustvarja povezave z muzejsko zbirko in njeno zgodovino.

Stari zidovi razkrivajo plasti časa. Foto Luka Karlin

Prostor tako danes tvorijo fragmenti preteklih razstav in odsluženih postavitev, kot so Universum Plečnik, BIO 26, Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja, deli scenografij z gledališke predstave v Drami ter celo pleksi steklo, ki je v času epidemije služilo kot zaščitna pregrada v recepciji muzeja, ob prenovi pa je bilo uporabljeno za izdelavo okna.

Les, tekstil, kovina, opeka

Barvna paleta je nastala naravno iz samih predmetov. »Namesto dodajanja novih dominant smo sledili že prisotnim odtenkom lesa, tekstila, kovine in opeke, kar prostoru daje organsko in usklajeno celoto brez prisilne enotnosti. Pomemben navdih je bil tudi barvno zelo živahen paviljon oblikovalke Matali Crasset iz BIO28, ki je v prostoru ostal kot izraz dialoga med zgodovino in sodobno obliko,« pravita sogovornika.

Prenovljeni prostori so zaživeli letos junija. Foto Luka Karlin

Prostor so po njunih besedah konceptualno povezali z belo: strop so obnovili in mu dodali bel oplesk, obstoječo talno konstrukcijo pa dokončali in pobelili z lužilom. »Obe dominantni površini, tla in strop, smo subtilno povezali z belim tekstilom, ki omogoča prehod svetlobe, ustvarja transparentnost in nežno razkriva plasti vseh uporabljenih materialov in oblikovalskih intervencij. Premikanje teh zaves omogoča še večjo prilagodljivost prostora za različne scenarije uporabe,« sta še povedala arhitekta.

Celoten ambient so popestrili z velikimi sobnimi rastlinami, ki so jih podarili obiskovalci muzeja. Ti so se odzvali na poziv k donaciji rastlin, ki so prerasle njihove bivalne prostore. Ob straneh prostora se ohranja pristno gosto rastlinje: proti dvorišču so okna prepletena z bujnimi plezalkami, proti zunanjosti pa ta del gradu spremljajo stare, velike krošnje dreves.

Stanovanje, opremljeno z recikliranim pohištvom in svetili