Prenova za starejše: varno, lepo in udobno bivanje doma

»V starosti se fizični življenjski prostor krči, prav tako se oži tudi socialni prostor. Manj se selimo, manj potujemo, zato pa se, nasprotno, bogati naš notranji svet. Zato je toliko pomembnejša estetika nam bližnjih predmetov in prostorov, potreba po umetnosti in lepem dizajnu se namreč s starostjo krepi,« pravi arhitektka Meta Kutin iz biroja mKutin arhitektura, ki že 14. leto razvija in izvaja arhitekturni program na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje ter sodeluje v javni kampanji za gradnjo odnosa do starejših in razumevanja njihovih prostorskih kompetenc oz. spremenjenih zmožnosti.

Zaradi visokega stropa in premišljenega tlorisa prostor deluje odprto in sveže. Foto Janez Marolt

Kot poudarja, imajo starejši po zaključku poklicnega obdobja življenjske potrebe, ki so lahko individualne, posebne ali skupne vsem starejšim. »Povsem zmotno je misliti, da so starejši homogena skupina posameznikov in da imajo vsi enake potrebe. Različnih potreb in aspiracij v starosti je v resnici vsaj toliko, kot je starajočih se posameznikov,« dodaja.

Pri prenovi in prilagoditvah stanovanj za starejše morajo arhitekti po njenem mnenju paziti, da projektov za starejše naročnike ne sprejmejo zato, da bi ti zgolj potrdili njihove profesionalne in osebne bivalne predstave. Zlasti tisti arhitekti, ki še nimajo izkušnje lastne starosti, morajo po njenih besedah naročnika spoznavati skozi dialog in s pomočjo različnih virov, ki jih pripeljejo do temeljitejšega poznavanja naročnika in hkrati presežejo ideologijo krhke nemočne starosti.

Arhitektka Meta Kutin, mKutin arhitektura Foto Voranc Vogel

O katerih ključnih vprašanjih je treba razmišljati, ko prilagajamo prostor za bivanje v starosti?

Prilagoditve so lahko obče in posebne. Obči sta potreba po varnosti in funkcionalni dostopnosti prostora. Denimo, tudi če ne gre za težave z mobilnostjo, pride s starostjo neizogibno do upada nekaterih telesnih funkcij. Starejše pesti slabše ravnotežje, kar zahteva premislek o tlakih in talnih oblogah ter razporeditvi opreme. Razmisliti velja o nevarnosti preprog. Ko so Loki Schmidt, ženo nekdanjega nemškega kanclerja Schmidta, vprašali, kdaj se je začela počutiti staro, je dejala, da tistega dne, ko se je spotaknila ob preprogo in si zlomila kolk. Zaradi pogostejših motenj spanja je morda smiselno razmišljati o zasnovi spalnice, o udobnem naslanjaču, v katerem je mogoče tudi spati in laže dihati, pa tudi delati s prenosnikom v naročju. Skeletno mišične težave narekujejo razmislek o tem, kako se bodo okna, vrata in omare odpirali lahkotno, brez potrebe po fizični moči in po nekem pretiranem stegovanju v višino. S smiselno umestitvijo oken ali vsaj z izborom zaves poskušamo preprečiti bleščanje, kar lahko pomaga pri nekaterih težavah z vidom. Lahko si pomagamo z različnimi teksturami, barvami, s katerimi označimo funkcionalne cone stanovanja ali posameznega prostora. Zasnovati varno in funkcionalno stanovanje za starejše je sicer relativno natančno opredeljeno v različnih pravilnikih in standardih s posameznih področij projektiranja, govorimo tudi o t. i. univerzalni dostopnosti. To naj bodo šele osnove. Potem pa je tu še interpretacija naročnikovih kulturnih, prostorskih vrednot itd.

PREBERITE ŠE: Takšen družabni prostor imajo starejši v oskrbovanih stanovanjih

Kaj še lahko obsega prenova stanovanja starejših, kar ni povezano z varnostjo in dostopnostjo?

Sama v projektih za starejše namenjam posebno pozornost evoluciji starosti in potreb ter naslednjim trem stvarem. Najprej je tu vprašanje naročnikove identitete, ki se pri starejših najdlje oblikuje in jo moramo interpretirati ter zanj najti osebne prostorske rešitve. Morda nekomu občutek domačnosti pričara prav določena svetloba, prav določen tip zaves, konkreten kos pohištva ..., vloge in simbolne vrednosti nekaterih pohištvenih elementov ali posameznih prostorov so lahko zares različne. Ko stopimo v nek prostor, pomislimo: To je pa stanovanje intelektualca, družinskega človeka, družabnega človeka, tistega, ki dela od doma, nekoga, ki ceni zasebnost ... Če je prenova dobro opravljena, nikoli ne bomo dejali: »To pa je stanovanje starega človeka«, preprosto zato, ker starost nekoga ni relevantna, četudi vse drugo je.

Hrastova polica pod oknom se je pokazala kot odličen nadomestek jedilne mize. Ob njej naročnica rada zajtrkuje med opazovanjem dogajanja v Argentinskem parku. Foto Janez Marolt

Potem nikoli ne pozabim na estetske vidike, na pristnost in taktilnost materialov, na usklajenost barv, na estetiko svetlobe. V starosti se fizični življenjski prostor krči, a tudi socialni prostor se oži. Manj se selimo, manj potujemo, zato pa se, nasprotno, bogati naš notranji svet. Zato je, po mojih izkušnjah, toliko pomembnejša estetika nam bližnjih predmetov in prostorov, potreba po umetnosti in lepem (dizajnu) se namreč s starostjo krepi. Londonski muzej oblikovanja denimo verjame, da je dober dizajn empatija, medsebojno počutje in da je radost v starosti moč podpreti. Zato mi je zares nerazumljivo, da so različni pripomočki za uporabo v starosti ali v stanju invalidnosti brez domišljije in resnično brez vsakršne estetske in senzorne dodane vrednosti. Ne razumem, zakaj morajo, denimo, domovi starejših dišati po bolnišnični plastiki in nasploh spominjati na bolnišnico, medtem ko gre za bivalne prostore in domovanje.

In nenazadnje, interier naj bo do neke mere izčiščen, kar je seveda daleč od tega, da deluje hladno. Gre za to, da ambient daje občutek preprostosti, da ima jasno berljivo zasnovo, da ne vzbuja vizualne zmede. Ponavadi so taki prostori tudi hitreje pospravljeni, preprostejši so za dnevno rutinsko uporabo. »Veseli me, da lahko z eno potezo očistim stanovanje,« je po prenovi dejala ena od mojih naročnic in da »stanovanje diši po novem in svežem.«

Kako temeljita naj bi bila takšna prenova? Kdaj je treba začeti o njej začeti razmišljati?

Vedno je mogoče do neke mere, tudi brez večjih posegov v zidove, odprtine in tlake, s primerno zasnovano in razporejeno vgradno in premično pohištveno opremo izboljšati kakovost bivanja. Naloga pa je enostavnejša, kadar že izhodiščna zasnova stanovanja ali stavbe podpira poznejše prilagoditve. Včasih moramo že zelo zgodaj začeti premišljevati o teh stvareh, morda že takrat, ko se osamosvojimo, si zgradimo svojo hišo, v kateri se želimo tudi postarati. Vse je odvisno od naročnikove življenjske situacije. Zlasti mora biti razmislek pravočasen, ko je nekdo še v časovni, kondicijski, tudi finančni situaciji, ki mu omogoča vstopiti v projekt in opraviti razmislek, ki je s tem povezan. Projekt zahteva svoj čas in neko količino naročnikove zavzetosti, še posebej, če želimo iskati čim bolj edinstvene rešitve.

 Potreba po umetnosti in lepem (dizajnu) se s starostjo krepi. Foto Janez Marolt

Kako se pripravi načrt za takšno prenovo?

Pri takih projektih naj iskanje rešitev poteka skupaj z naročnikom. Hitrost in način sodelovanja prilagodimo naročniku. Treba si je vzeti čas za pogovore, tudi če ti niso neposredno povezani s projektom, kajti vsi so vredni in arhitektom pomagajo pri vživljanju v naročnika ter razumevanju njegovih potreb. To ni arhitektura na kvadratni meter, kjer je v mislih le dobiček. Bolj tehnični vidiki take prenove pa so odvisni od obsega sprememb, ali gre za posege v nosilno konstrukcijo, v finalne obdelave tal in sten ali le v pohištvene elemente, podobno kot pri vsakem projektu.

Potreba po umetnosti in lepem (dizajnu) se s starostjo krepi. Foto Janez Marolt

Ali v starosti potrebujemo več prostora ali morda manj? Nekateri se, na primer, iz hiš selijo v stanovanja.

Razmislek o velikosti domovanja je navzoč v vseh starostnih obdobjih, morda pa je v starosti še pomembnejši kot sicer. V katerem koli obdobju življenja, ko smo zaradi različnih okoliščin več doma, premajhni prostori lahko delujejo utesnjeno. V kopalnico je, na primer, smiselno umestiti stolček, kar je precej težje, če je ta že v izhodišču majhna. Preveliki prostori so po drugi strani lahko neobvladljivi in jih težje vzdržujemo. V njih se lahko počutimo izgubljeni, ko se gnezdo izprazni. Podobno se zgodi v prevelikih družinskih hišah, kadar ostane ogromno število sob, ki jih ne potrebujemo več. Če si arhitekt vzame čas za spoznavanje naročnikovih vzorcev bivalnih navad, lahko išče tudi inovativne rešitve, prilagodljive različnim situacijam, do katerih nujno pride v daljšem časovnem obdobju.

Bi lahko katerega od svojih projektov navedli kot dober primer oblikovanja interierja za starejše?

Prenova majhnega, le 26 kvadratnih metrov velikega stanovanja v Nebotičniku. Po medvojnih meritvah, kjer so upoštevali tudi prostornino, pa je stanovanje bilo prostorno zaradi visokega stropa. To še danes pomaga. To prenovljeno stanovanje razbija stereotipe o staranju, ker preseže varovalne vidike takega projekta, čeprav ustreza tudi tem. Nastalo je skozi dolge in poglobljene pogovore z naročnico o starosti danes in v prihodnosti. Skozi njih je nastal interier, ki kljub majhnosti prostora deluje odprto, sveže. Iskali sva dolge linije, ki ne utesnjujejo. Izluščili sva tudi zelo konkretne dnevne bivalne vzorce, poiskali sva pravo mesto za posamezne vsakodnevne predmete, ki jih je bilo treba v tako majhnem stanovanju pač nujno nekam pospraviti (sesalec, likalna deska). Identiteto naročnice izražajo zlasti knjižne police, ki dajejo interierju glavni poudarek. Pogosto pri projektih domovanj za starejše spalnica postane funkcionalen bivalni prostor, ki so mu ostali prostori podrejeni. To je eden od stereotipov, ki ga tudi arhitekti s svojimi rešitvami pomagajo utrjevati. V primeru prenove v Nebotičniku je postelja ob najdaljši steni, sredi prostora zato, ker zanjo ni primernejšega mesta, in zato, ker nadomešča zofo. Je prostor sprostitve in naročnici pomeni 'biti doma'. Naročnica je svojo kulturo bivanja prinesla iz primarne družine in Pariza, kjer je študirala in živela. V postelji zajtrkuje, prebira knjige, kosi pa v okoliških restavracijah. Jedilna miza bi tako le zapolnila v garsonjeri prepotreben prazen prostor. Kot odličen nadomestek mize se je pozneje izkazala hrastova polica pod oknom, kjer sedaj naročnica rada zajtrkuje med opazovanjem dogajanja v Argentinskem parku. Naročnica je raziskovalka in najraje dela doma, kjer ima arhivsko in drugo dokumentacijo pri roki, preko zaslona sodeluje na mednarodnih konferencah ali predava, sede ob velikem oknu, s pogledom na mesto in visoka drevesa. Omare so integrirani del prenovljenega tlorisa. Vsa nova tehnologija je vrhunske kakovosti. V njeni starosti, kot pravi, so kakovost in neobremenjenost prostora ter komunikacijska povezljivost pomembni.

PREBERITE ŠE: Prenova kopalnice za starostnike - nasveti za varnost in funkcionalnost

Ambient, namenjen starejšim, naj bi imel jasno berljivo zasnovo, da ne vzbuja vizualne zmede. Taki prostori so običajno tudi hitreje pospravljeni in preprostejši za dnevno rutinsko uporabo. Foto Janez Marolt

Čemu bi morali po vašem mnenju pri oblikovanju prostorov za starejše nameniti posebno pozornost?

O bivanju v starosti ne smemo razmišljati le v okviru štirih sten in danega trenutka. Opisani primer prenove kaže na to, kako lahko hrastova polica postane miza z razgledom, oziroma vez z zunanjim dogajanjem. Kakovost bivanja je odvisna od vpetosti posameznika v javni prostor in v lokalno skupnost. Bivališče je samo del mreže zasebnih, pol javnih in javnih prostorov, ki vsi pripomorejo h kakovosti staranja doma. Pomembno je, če starejši človek živi sam ali v paru ali morda v družini. Pa tudi na kakšen način so vsi prostori med seboj povezani: ali okna gledajo na mestno dogajanje ali v neko prazno dvorišče. Pomembno je, kako strmo je ali ni stopnišče, ali ima stanovanje balkon ali teraso, ali ima stavba dvigalo, ali se stavba razsvetli, ko vstopimo, ali je pred stavbo kakšen trg ali park, kjer nekdo lahko brez obveznosti sedi in je le opazovalec dogajanja drugih generacij. Z eno besedo, pomembni so t. i. teritorialni viri in ne le notranjost stanovanja. Oddaljenost od avtobusne postaje ali najbližje kavarne, morda restavracije, kjer so možnosti tudi za naključna srečanja, ni zanemarljiva, pa tudi, koliko različnih javnih programov je dosegljivih v bližini in podobno. Starejšim velja omogočiti, da so lahko urbani, aktivni in potrebni, pri tem pa jim je treba dopuščati tudi, da se lahko brez slabe vesti umaknejo v mir in opazovanje. Tudi opazovanje je oblika participacije.

Kaj je na tem področju oblikovanja prostorov še treba narediti? Kako lahko po vašem mnenju arhitektura prispeva h kakovostnemu staranju doma?

Cilj stroke je, da se starejšim omogoči kakovostno (tudi funkcionalno, estetsko, povezljivo, radostno) staranje doma, v soseski, na katero so čustveno navezani. To je laže doseči, če so projektanti senzibilni do teh vprašanj in kadar starejši tudi sami prepoznajo svoja prostorska vprašanja ter potrebe in so pripravljeni skupaj s strokovnjaki iskati načine reševanja.

Tudi zato se mi zdi pomembno, da se arhitekti vključujemo v projekte, povezane s staranjem in potrebami starejših, ki niso nujno na področju projektiranja stavb in urbanih prostorov. V razna tematska izobraževanja, delavnice, posamezna predavanja. Arhitekti s svojim načinom dela in s svojimi stvaritvami bodisi razbijamo starizme bodisi jih utrjujemo v nekakšno ideologijo krhkosti in nemoči, ki je daleč od resnice. Le stalen, empatičnem ali sočuten stik s starejšimi, nam pomaga, da gremo dlje od zgolj telesnih in funkcionalnih potreb starejših.