

Otroška soba je otrokov svet v malem. Premišljena razporeditev pohištva, dovolj prostora za igro in učenje ter dobra organizacija lahko poskrbijo, da ostane funkcionalna tudi z odraščanjem otroka. Pri načrtovanju zato ni pomemben le privlačen videz, temveč zasnova, ki omogoča preproste spremembe brez večjih posegov. O njenih ključnih elementih smo povprašali arhitektko Tjašo Justin.
Sobe za najmlajše člane družine naj bi bile barvite, domiselne in prilagojene njihovim uporabnikom. Mnogi starši se znajdejo pred zagato, kako jih opremiti, da bodo ustrezale starosti otrok in da bo v njih vse, kar je potrebno za igro in učenje. Otroška soba mora z leti opravljati različne funkcije, če ni dobro organizirana oz. zamišljena, hitro postane preveč zapolnjena, otrok pa težko najde stvari in še težje vzdržuje red.
»Ključno je, da otroške sobe ne načrtujemo samo za določeno starost, ampak kot prostor, ki lahko raste skupaj z otrokom. Osnova naj bo kakovostno pohištvo, dobra razporeditev, ki omogoča različne funkcije, od igre in ustvarjanja do učenja in druženja,« poudarja arhitektka Tjaša Justin. Pri mlajšem otroku je po njenih besedah pomembna zlasti prosta površina za igro, pozneje pa naj bo več prostora namenjenega učenju, hobijem in druženju. Zato naj bodo večji in dražji elementi čim bolj nevtralni, otrokovo osebnost in trenutne želje pa raje izrazimo z barvami, tekstilom, dekoracijo in dodatki, ki jih lahko čez čas preprosto zamenjamo.
Pri otroških in mladinskih sobah obstajajo pravila, ni pa enega samega predpisa, ki bi določal točno razporeditev pohištva, odgovarja arhitektka na vprašanje, kako vanje pravilno umestimo opremo. »Pri sobah, ki jih oblikujem, se trudim, da miza nikoli ni pred oknom. Postavitev pred oknom sicer zagotavlja veliko svetlobe, vendar ta direktna svetloba povzroča bleščanje in je naporna za oči. Mizo, če se le da, postavim pravokotno na okno, na levo ali desno stran. Če prostor dopušča, upoštevam, ali je otrok desničar ali levičar, da pri pisanju z roko ne meče sence na delovno površino. To je najpomembnejše pravilo, ki pa se ga ni vedno mogoče držati,« še pojasnjuje sogovornica in dodaja, da če to ni mogoče, težavo rešujejo z umetno osvetlitvijo oz. senčili, če je miza pod oknom. Pomembno je tudi, da ima otrok, ko sedi za mizo, pregled nad vhodom v sobo in se ne dogaja, da se mu kdo približa za hrbtom.

Pri postelji je prav tako pomembno, da ima otrok iz nje dober pregled nad prostorom in vhodom, da ni na prepihu ter da ni preblizu radiatorja ali pod oknom. Visoke elemente je smiselno postaviti v najmanj osvetljen del oziroma tako, da ne jemljejo svetlobe.
Ne glede na velikost sobe moramo pri razporeditvi opreme poskrbeti, da imajo spanje, učenje, igra in druženje svoje mesto, hkrati pa ostane dovolj proste površine za gibanje. Tako kot velika otroška soba je tudi manjša razdeljena na cone, ki imajo vsaka svojo funkcijo, le vse je na manjši površini. V majhnem prostoru je pomembno, da je v celoti izkoriščen, kar zahteva dobro načrtovano pohištvo, ki ga lahko uporabimo večnamensko, na primer posteljo z dodatnim shranjevanjem, klop s predali, premični predalnik, ki je lahko dodatno sedišče ..., svetuje arhitektka.
Starši veliko pozornosti namenjajo barvam in dekoraciji otroške sobe. Kaj jim priporoča strokovnjakinja? »Pri izbiri barv prisegam na nevtralno paleto, da bo soba primerna za daljše časovno obdobje in bo rasla z otrokom. To so topla bela, peščena, topla siva v kombinaciji z lesom. Lahko se vključi tudi druge zemeljske odtenke, kot sta olivna ali žajbljevo zelena. Močne barve kombinacije so za otroke privlačne, a hitro zastarajo in je treba pohištvo kmalu zamenjati.«

Otrokove želje glede barv so pomembne, nadaljuje sogovornica, vendar nikoli ne bi pustila, da sam izbere celotno barvno shemo. »Starši naj določijo nevtralne odtenke, ki bodo prevladovali, otrok pa lahko doda barve za poudarke, na primer za oplesk stene ali tapeto, sicer pa za preprogo, posteljnino, stol, dodatke ... To so elementi, ki se jih da dokaj hitro zamenjati in spremeniti videz ter značaj sobe. Običajno vprašam otroka, katera barva mu je trenutno všeč, ali pa mu pokažem barvno lestvico in si jo izbere.«
Otroška soba potrebuje več virov osvetlitve. Najprej splošno osvetlitev, temperature 2700–3000 kelvinov (K), ki bo zagotavljala domačen občutek. Idealno je, pravi sogovornica, če kupimo svetilo, pri katerem lahko menjamo temperaturo, da je hladnejša, ko je potreben fokus za učenje, in toplejša za igranje oz. za večere. Lahko je to eno svetilo na sredini sobe ali več manjših.

»Najpomembnejše svetilo je pri mizi. To osvetljuje delovni prostor, zato mora biti dovolj močno z enakomerno osvetlitvijo. Temperatura 3000 ali 4000 kelvinov oz. še bolje, da je nastavljivo,« svetuje arhitektka. Dodatno svetilo ponavadi umesti še ob posteljo kot bralno lučko na steni ali nočni omarici. To so glavna tri svetila za otroško sobo, po želji pa je mogoče dodati tudi osvetlitev garderobne omare in nežno nočno lučko.
Najpogostejše napake pri načrtovanju otroške sobe
Katere so najpogostejše napake pri načrtovanju otroških sob in na kaj bi morali biti starši pozorni pri razporeditvi pohištva, osvetlitvi in izbiri materialov? Odgovarja arhitektka Tjaša Justin.
• »Napaka, ki jo moram najprej omeniti, je, da starši delajo sobo zase in ne za otroka. Nekaterim je bolj pomembno, da je primerna za objavo na družbenih omrežjih in je v njej vse popolno, kot pa da otrok v njej res uživa. Ni treba, da je soba popolna. Soba je otrokova in je lahko oz. naj bo malo kaotična, naj bo razmetana in ni treba, da se v njej vse ujema. Naj soba odraža značaj otroka, ne staršev.«
• »Pogosta napaka je, da želimo v otroško sobo umestiti preveč pohištva in s tem izgubimo dragoceno prosto površino. Pri razporeditvi je pomembno, da ima otrok dovolj prostora za gibanje in igro, pisalna miza pa je pravilno postavljena glede na naravno svetlobo. Če ni mogoče zagotoviti dovolj naravne svetlobe, naj bo v sobi zadostna umetna osvetlitev.«
• Pri materialih je pomembno, da so trpežni in kakovostni ter preprosti za čiščenje.