Zaključni gradbeni materiali v interierju: Obstojni, funkcionalni in usklajeni

Zaključna dela predstavljajo tisti del gradnje hiše, ki se ga marsikateri investitor najbolj veseli, saj z izbiro notranjih talnih in stenskih oblog, zunanjih tlakov, ometov, okenskih polic, ograj in drugih vgrajenih materialov da domu pečat. Poleg obstojnosti in funkcionalnosti je pomembna tudi njihova medsebojna usklajenost.

Zaključni materiali v notranjosti, o katerih bomo govorili v nadaljevanju, bodo predstavljali okvir za pohištveno in drugo stanovanjsko opremo, zato moramo o izbiri, ko gre za novogradnjo ali prenovo doma, razmišljati celovito, pri čemer je skoraj nepogrešljivo sodelovanje arhitekta.

Pomen načrtovanja

V Sloveniji je tudi pri velikih projektih, kakršni so gradnja ali obnova družinske hiše ter obnova stanovanja, izbiranje vgradnih materialov za interier pogosto izključno v lastni režiji, zaradi česar njihov končni učinek in funkcionalne lastnosti marsikdaj niso takšni, kot so si investitorji želeli. Tudi kadar ti vedo, kakšni materiali so jim všeč, težko predvidijo učinke, ki jih bodo imeli v prostoru glede na njegovo kvadraturo, osvetlitev ter kombinacije odtenkov in tekstur.

Če se sodelovanje arhitekta pri notranji zasnovi stanovanja začne že z načrtovanjem zaključnih gradbenih del in izbiro vidnih materialov, bodo poleg skladnega videza rezultat tudi kakovostni elementi v okviru razpoložljivega proračuna. Izbira na trgu je namreč za laika pogosto neobvladljiva, poleg tega lahko arhitekt angažira zanesljive izvajalce in prevzame nadzor nad njihovim delom.

Notranji materiali niso pomembni le kot dekorativni za­ključni elementi, izpolnjevati morajo določene tehnične lastnosti. Pri talnih oblogah so denimo bistvene odpornost proti obrabi, vlagi, primernost za vgradnjo talnega ogrevanja ter možnost obnove, za različne tipe je treba pripraviti različno podlago, laiki marsikdaj ne razlikujejo njihovih akustičnih značilnostih (masivne lesene talne obloge v primerjavi z laminati in nekaterimi vrstami vinilnih plošč) …

Smernice

Vzporedno z naraščajočo trajnostno naravnanostjo pri gradnji družinskih hiš, pri kateri je v ospredju konstrukcija iz regionalno dostopnih naravnih materialov, se uveljavlja tudi izbira zaključnih materialov za notranjost, katerih predelava in izdelava imata čim manjši ogljični odtis (les, naravni kamen, ilovnati ometi). Tisti, ki se odločajo zanje, cenijo predvsem njihove senzorične lastnosti in občutek povezanosti z naravnim okoljem.

Po drugi strani smo priča čedalje večjemu naboru umetno ustvarjenih materialov, ki jim človek z novimi tehnološkimi postopki izboljšuje lastnosti (različne vrste keramike; kompozitni materiali, pri katerih so naravnim agregatom dodana sintetična veziva; vinil z večjim ali manjšim deležem PVC; epoksidne smole za talne obloge). Pri njih je v ospredju tudi to, da so industrijsko pripravljeni tako, da omogočajo čim bolj preprosto vgradnjo.

Čeprav že star, je uveljavljen tudi trend repliciranja drugih materialov. Medtem ko je bil v preteklosti opazen predvsem pri linolejih in laminatih, zdaj prevladuje pri keramičnih ploščicah, ki spominjajo na kamen, les, kovino, celo tekstilne obloge, pri čemer jim posnemanje teksture teh materialov omogoča digitaliziran tehnološki proces. Imitiranje lesa je značilno tudi za vinilne oz. PVC-talne plošče. Še tako dobra imitacija pa ne more nadomestiti naravnega materiala, na kar morajo pomisliti tisti, ki pričakujejo njegove lastnosti pri oblogah, vgrajenih v interier, saj jih je veliko teže zamenjati kot zgrešeno izbrano pohištvo.

!!galerija!!


Stenske obloge

Nekdaj so imele v interierju družinskih hiš in celo blokovskih stanovanj v Sloveniji opazno mesto lesene stenske obloge, s katerimi so stanovalci želeli doseči domačnost, pozneje pa so jih zaradi vizualne utesnjenosti prostorov opuščali. Pred desetletji je bil leseni opaž v mansardnih stanovanjih skoraj edina razpoložljiva obloga za prekritje poševnin in vgrajene izolacije, pozneje pa so njegovo vlogo prevzele mavčnokartonske plošče, ki so ustvarile videz klasično ometanih sten. Danes se lesene stenske obloge uporabljajo predvsem kot dekorativni poudarek na posamičnih stenah in zaradi velikih zastekljenih površin prostorom ne jemljejo svetlobe.

V osrednjem bivalnem prostoru marsikdo želi ustvariti podoben učinek s steno, ki jo prekriva dekorativni kamen. Od tega materiala večinoma pričakujemo pridih rustikalnosti, tudi prestižnosti, vendar moramo upoštevati, da s tankoslojnimi kamnitimi oblogami iz majhnih, pravilno odrezanih kosov pisanega kamna ne bomo poustvarili prvinskosti starega kamnitega zidu. Če si želite tak vtis, je steno bolje obložiti z lomljencem ali z velikoformatnimi ploščami poliranega kamna.

V sodobnih interierjih lahko za obdelavo sten uporabimo tudi dekorativni beton, tankoslojni brezšivni cementni premaz, pri katerem mojstri dosežejo unikaten videz z različnimi tehnikami nanosa in široko paleto barv.

Priljubljen poudarek posamičnih sten so tudi sodobne tapete, ki se preprosto položijo in odstranijo, zato so primerne tudi za ljubitelje pogostih sprememb. Odločimo se lahko za tridimenzionalne teksture, ki vzbujajo vtis razkošnih tkanin, velike cvetlične potiske, abstraktne ali geometrijske vzorce, za stripovsko zgodbo ali si damo izdelati fototapeto z lastnim motivom. Novost so vodoodporne tapete za kopalnice.

Obloge za mokre prostore

V mokrih prostorih, predvsem kopalnicah, ne zadostuje, da so talne in večina stenskih oblog vodoodporne, temveč morajo biti tudi položene tako, da onemogočijo prodor vode do podlage. Izvajalci morajo poskrbeti za hidroizolacijo površin, na katere bo nameščena obloga, pri tej pa zagotoviti tesnjenje stikov.

Pri nas predstavlja talni in stenski zaključni sloj v kopalnicah večinoma keramika; alternative so kompozitne plošče, brušeni teraco, dekorativni cement in pralne barve, katerih prednost je med drugim to, da je površina enovita, brez stikov ali fug. Uveljavljajo se tudi masiven les in vodoodporne tapete.

Sodobne kompozite (najprej smo poznali kerrock), v katerih so agregatu iz mineralnih sestavin kot vezivo dodani sintetični polimeri, je mogoče obdelovati v različne oblike, po drugi strani pa so trd in na kemikalije odporen material. Na voljo so v široki paleti barv, pa tudi v videzu klasičnega brušenega teraca. Ta stari kompozitni material se od njih razlikuje po vezivnem sredstvu: pri njem delce kamna in kamninsko moko povezuje cement.

Za lesene obloge v kopalnicah se najpogosteje uporablja tikovina, poleg nje pa še masivni ipe, cumaru, mahagonij in nekatere druge tropske vrste lesa. Lesena talna obloga v kopalnici je večinoma lakirana ali oljena, vzdrževanje je podobno kot v drugih prostorih.

Vsi omenjeni materiali so primerni tudi za kuhinjo, v kateri omenimo še priljubljene steklene obloge med spodnjim in zgornjim nizom omaric, ki lahko ta pas stene poživijo z dekorativnimi motivi. Za ta namen se uporablja varnostno kaljeno steklo, odporno proti visokim temperaturam in udarcem.

Talne obloge

Keramične ploščice se zaradi velike odpornosti največkrat uporabljajo za tla v pohodno najbolj obremenjenih delih stanovanja, zaradi posnemanja drugih materialov, predvsem lesa in prestižnih kamnov, pa so primerne tudi za druge prostore.

Sodobna tehnologija omogoča skoraj ne­omejeno paleto površinskih videzov, čedalje večje mere in v nekaterih primerih debelino vsega nekaj milimetrov. Na voljo so plošče do dimenzije 300 x 150 cm, nekdaj običajni format 20 x 20 cm je postal redkost. Za doseganje minimalističnega videza se pogosto uporabljajo keramične obloge zelo velikih mer, ki poleg tega vizualno povečajo prostor. Po drugi strani se vračajo šesterokotne ploš­čice, ki oživljajo sloge iz preteklosti, in razkoš­ni mozaiki.

Najbolj obremenjene so talne ploščice v delovnem trikotniku pomivalno korito–štedilnik–hladilnik v kuhinji, zato morajo biti najvzdržljivejše, medtem ko sta v kopalnici pomembni odpornost proti kemičnim snovem in protizdrsnost. Na slednjo moramo biti pozorni tudi v kuhinji in prostorih, v katere vstopamo z mokro obutvijo.

Pri keramiki si zapomnimo nekaj tehničnih oznak in izrazov. Oznaka PEI, pri kateri segajo vrednosti od 1 do 6, pomeni odpornost proti obrabi površine, najodpornejšo površino imajo tiste z najvišjo številko. Za kopalniška tla zadostuje manjša trdota, za kuhinjska je priporočljiva večja, v splošnem pa za stanovanjske prostore zadostujejo srednje vred­nosti. Vrednost MOHS (od 1 do 9) pomeni odpornost proti krušenju, kakovostnejše so višje vrednosti, oznaka R pa pomeni odpornost proti zdrsu. Večje ko je število R, manj na ploščici drsi.

In še razlikovanje med klasičnimi in porcelaniziranimi (tudi gres, granitogres) ploščicami. Nekdaj so slednje izdelovali le za zunanjo uporabo, ker so zaradi najmanjše poroznosti najbolj odporne proti zmrzali, danes pa je tudi večina notranjih talnih ploščic te vrste. Poleg najkakovostnejše bele gline (kaolina), ki ima vlogo veziva, vsebujejo drobno zrnate peske ali velik delež zmletih kamnin, včasih tudi pigmente. Vsa ploščica v prerezu je enake strukture in videza, nima glazure, njena površina pa je lahko zelo različna: od spolirane, hrapave do različno zrnate. Oznaka PEI je pri teh ploščicah najmanj 5.

Talne obloge iz naravnega kamna v slovenskih domovih niso pogosta izbira. Investitorji se za polirane kamnite plošče manjših mer večinoma odločajo v bolj obremenjenih prostorih, kjer z njimi »nadomeščajo« keramiko.

Razdelitev kamnin po nastanku na mag­matske, sedimentne in metamorfne ima pri odločanju za talno oblogo tudi praktično vrednost, saj materiale znotraj skupin družijo podobne lastnosti. Magmatske (npr. granit in pohorski tonalit) so primerne za bolj obremenjene površine, ker so najmanj občutljive na obrabo in kemijske spojine. Bolj občutljive so metamorfne (različne vrste marmorja) in sedimentne kamnine (apnenci in peščen­jaki). Površina kamnitih plošč iz druge in tretje skupine se hitreje obrabi, poleg tega je kamnina poroznejša in občutljiva na vlago. Kljub temu pa je zanimivo, da so skrilavci, peščenjaki in apnenci najbolj priljubljeni naravni kamni za talne obloge. Najboljša izbira za zelo pohodna območja sta granit in apnenec.

Vse kamnine lahko nerezane, oblikovane in površinsko obdelane naročimo pri kamnoseku, na voljo pa so tudi v ploščah. Površina je grobo obdelana ali spolirana (pozor, na mokri zglajeni podlagi nam zelo drsi).

Les se v naših domovih največkrat uporablja za talne obloge v bivalnih in spalnih prostorih. Prednosti lesenih talnih oblog je veliko: so iz naravnega materiala, zagotavljajo toplotno in zvočno izolacijo, so preproste za vzdrževanje, imajo dolgo življenjsko dobo in se dajo obnavljati. V osnovi jih delimo na masivne in večslojne, zadnje pa na dvo- in trislojne. Vse so lahko surove ali že lakirane oziroma oljene, v zad­njem primeru so to gotovi podi oziroma parketi.

Večina parketov je primerna tudi za polaganje na tla s talnim ogrevanjem. Za ta namen so med evropskimi vrstami lesa primerni hrast, oreh in češnja, neprimerni pa bukev, akacija in javor. Izberemo lahko tudi kakšno afriško vrsto (izjema je venge), medtem ko med manj primerne uvrščamo nekatere komercialne južnoameriške lesne vrste.

Med masivnimi parketi ima primat cenovno najugodnejši lamelni. Večinoma se polaga neobdelan. Po brušenju na objektu se polakira ali premaže z naravnimi olji. Danes ga delno nadomeščajo zelo trpežni industrijski ali tehno parketi, pri katerih so ozke bočno postavljene deščice vezane vzporedno. Različni načini obdelave so v navadi tudi pri masivnih parketih v obliki deščic, ki jih parketarji na objektu položijo v enem od vzorcev ribje kosti, vzdolžno kot ladijski pod ali v drugačnem vzorcu. V najvišji raz­red masivnih parketov pa sodi t. i. danski parket, ki zaradi svojih dimenzij in načina polaganja ustvarja zelo minimalističen vtis. Posamezne deske so široke od 30 do 50 centimetrov, debele od 28 do 30 milimetrov, dolge pa tudi do pet metrov.

Večslojne parkete običajno delimo po številu slojev. Plasti so glede na potek lesnih vlaken lepljene prečno, kar jim povečuje dimenzijsko stabilnost. Ločimo dvo- in trislojne, oboji so, če so iz prave drevesne vrste, primerni za talno ogrevanje.

Laminati so od vseh lesenih podov najmanj trajni. Jedro laminatnega parketa je trda vlaknena plošča, vrhnji dekorativni sloj pa predstavlja tanka vinilna plast.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE