Če želiš kupiti “varne” tablete za pomivalni stroj, potrebuješ dve uri in doktorat

Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je opozorila na potencialno škodljive sestavine v tabletah za strojno pomivanje posode – od linearnih alkilbenzensulfonatov (LAS) do benzil salicilata, BHT in borovih spojin. Po njihovih navedbah so nekatere med njimi povezane z draženjem kože, hormonskimi motnjami ter onesnaževanjem vodnih ekosistemov. Potrošnikom zato svetujejo izbiro izdelkov s čim krajšim seznamom sestavin, brez dišav in barvil ter z okoljskimi certifikati.

A razprava, ki jo je sprožila novica, sega precej dlje od vprašanja, katere tablete kupiti.

Nekdanja novinarka in medijska ustvarjalka Nataša Briški je v odzivu na družbenih omrežjih opozorila predvsem na problem prelaganja odgovornosti na posameznika. Po njenem mnenju je postalo skoraj samoumevno, da mora potrošnik sam raziskovati sestavine, brati drobni tisk in med trgovinskimi policami opravljati delo regulatorjev, toksikologov in inšpektorjev.

»Če se na naših policah prodaja blago, ki vsebuje preveč škodljivih snovi, potem to ni detektivska naloga za ljudi med službo, otroki, kosilom in iskanjem parkirnega listka,« je zapisala. Dodala je, da ljudje v vsakdanji naglici preprosto nimajo časa niti znanja za preverjanje kemijskih spojin, zapisanih v mikroskopski pisavi na embalaži.

Njena kritika meri predvsem na institucije – državo, evropske regulatorje in nadzorne organe. Če so določene snovi problematične, meni Briški, potem bi morale biti strožje regulirane ali jasno in razumljivo označene. Pričakovanje, da bo povprečen kupec v trgovino hodil z listom spornih kemikalij in preverjal vsebnost LAS, BHT ali benzil salicilata, po njenem kaže na širši družbeni problem: vedno več odgovornosti za varnost izdelkov se prenaša na posameznika.

Prav v tem je širši kontekst opozorila ZPS. Organizacije za varstvo potrošnikov v zadnjih letih pogosto opozarjajo na t. i. “koktajl učinek” vsakodnevne izpostavljenosti kemikalijam – ne gre zgolj za eno snov v enem izdelku, temveč za kombinacijo detergentov, kozmetike, embalaže in čistil, ki jih ljudje uporabljajo vsak dan. Regulativa sicer določa mejne vrednosti posameznih sestavin, manj pa odgovarja na vprašanje dolgoročne kumulativne izpostavljenosti.

Hkrati se odpira tudi dilema sodobnega potrošništva: koliko informacij je človek sploh še sposoben predelati. Trgovinske police so polne izdelkov z oznakami “eko”, “bio”, “power clean”, “fresh scent” in podobnimi marketinškimi obljubami, medtem ko so opozorila o potencialno spornih sestavinah pogosto skrita v drobnem tisku in zapletenem kemijskem izrazoslovju.

Odziv Nataše Briški je tako naletel na precejšen odmev tudi zato, ker je artikuliral občutek utrujenosti sodobnega potrošnika: da mora biti danes vsak posameznik hkrati še prehranski strokovnjak, okoljevarstvenik, toksikolog in pravnik, če želi varno napolniti nakupovalno košarico.