Kot bi bilo včeraj, se spomnim članka, ki smo ga na deloindom.si objavili letos poleti na temo razbijanja mita o slabih sosedskih odnosih med Slovenci. Po podatkih Statističnega urada RS so namreč ti odnosi naravnost vzorni - zadovoljstvo z medosebnimi odnosi na lestvici od 0 do 10 v povprečju ocenjujemo na 8,6. To me je, milo rečeno, presenetilo, sploh glede na to, da verjetno lahko na prste ene roke preštejem znance, ki nimajo težav z vsaj enim bližnjim sosedom. Tudi sama nimam te sreče.

V slabem letu, odkar smo se preselili v novi dom, se nam je pripetilo že toliko takih in drugačnih medsosedskih situacij, kolikor jih prej v petnajstih letih blokovskega življenja nisem doživela. Od razbitega stranskega ogledala na avtomobilu do težav s parkiranjem pred hišo, kraje zabojnika za odpadke in nešteto prigod z lastniki psov, ki se jim ne zdi sporno, če njihov štirinožni prijatelj opravi veliko potrebo kar na zelenici pred našo hišo.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA: KO GRADBENI MATERIAL IN ORODJE DOBITA NOGE

Cvetka brez primere pa je zgodba, ki se je pripetila na petek popoldne sredi letošnjega marca. Partner se je vrnil domov in na poti od avtomobila do vhoda hiše iz žepa potegnil ključe. Hkrati mu je iz žepa na zelenico pred hišo padel sveženj gotovine. Tega takrat seveda ni opazil. Manj kot tri minute za tem je mimo prišel par srednjih let, ki je sprehajal svojega psa in lizal sladoled. Gospa je brez omahovanja stopila na našo zelenico, pograbila denar in ga brez zadržkov spravila v žep, ter mirno – kot da ne bi storila ničesar narobe – odšla naprej. Niti pogledala ni okoli sebe, ali jo nemara kdo gleda, saj se je vse skupaj dogajalo sredi belega dne, kaj šele, da bi stopila do vhodnih vrat dva metra stran in pozvonila ali pa denar vrgla v poštni nabiralnik, saj je bilo kristalno jasno, čigav je. Bankovci niso ležali na cesti ali na pločniku, torej na javni površini, pač pa sredi zasebne zelenice, ki je del dovoza do hiše – torej na zasebni površini.

Spomin na neljubi dogodek je zbledel. Občutek, da te je okradel praktično sosed, žal ne ...

Kam je izginil denar, smo ugotovili šele naslednji dan po pregledu posnetkov iz videonadzornih kamer, a bolj kot to, da smo bili ob kupček gotovine, me je jezilo dejstvo, kdo je bila ženska, ki je denar pobrala. Ni šlo za lahkomiselno najstnico ali povsem naključno mimoidočo, pač pa praktično za našo sosedo oz. sokrajanko, ki se je večkrat s psom sprehajala mimo naše hiše. Gospe sicer ne poznamo in nismo vedeli, kje točno živi, a glede na to, da sta z možem večkrat hodila mimo, je bilo jasno, da stanuje v bližnji okolici. Kakšen človek moraš biti, da ti ni nerodno nečesa odtujiti, in to človeku, za katerega veš, da ga boš slej ko prej srečal na ulici ali v trgovini.

Po posvetu z dvema pravnicama in znancem policistom sva se odločila, da zadeve ne prijaviva pristojnim, saj je bila možnost, da jo odkrijejo, minimalna. Sva pa o dogodku obvestila vse okoliške znance, prostovoljno gasilsko društvo in prijatelje. Prepričana sva bila, da bova par prej ali slej srečala. A ga nisva ... čudežno nista več prihajala mimo in spomin na neljubi dogodek je zbledel. Občutek, da te je okradel praktično sosed, žal ne.

Dosegla sem svoj cilj – želela sem le, da ve, da poznamo resnico. 

Tri mesece po tem dotično gospo srečam na poti iz trgovine. Bila je v družbi sina in psa, po katerem sem jo tudi prepoznala. Več sto metrov smo hodili v isti smeri, le nekaj metrov narazen in prepričana sem bila, da se bo izognila poti mimo naše hiše, a se je ni. Tudi ko sem že zavila na naš dovoz, je še imela toliko časa, da bi – če bi imela vsaj kanček slabe vesti – lahko zavila na drugo stran ulice, a ni. V tistem trenutku sem se obrnila in jo ogovorila. Prepričana sem bila, da bo vse skupaj zanikala, a na moje presenečenje je brez omahovanja priznala, da je z naše zelenice pobrala denar, ki ni bil njen. V očeh ji je bilo razbrati, da dejanja ne obžaluje, celo več – vedla se je, kot da ni naredila ničesar narobe. Tudi opravičila se ni. Povedala sem ji svoje, ji zaželela miren spanec in pripomnila, da upam, da si je s tem denarjem kaj lepega kupila. V tistem trenutku sem bila pomirjena, saj sem dosegla svoj cilj – želela sem le, da ve, da poznamo resnico. Žal mi je bilo le zaradi njenega sina – videti lastno mater v taki situaciji najbrž ni prijetno. Sama bi se na njenem mestu od sramu pogreznila v zemljo. Naivna kot sem, sem pričakovala, da ji slaba vest ne bo dala miru in bo morda denar vrnila, ga pustila vsaj v nabiralniku. Od takrat je minilo že tri mesece in verjetno vam je zdaj že kristalno jasno, da denarja ni prinesla nazaj. Tudi na sprehod mimo naše hiše več ne pride. Čeprav komaj čakam, da jo srečam in ji pogledam v oči ...

V poduk vsem, ki bi se znašli v podobni situaciji, naj povem, da tako dejanje ni le moralno sporno, pač pa tudi kaznivo. Najdenih stvari (pa naj bo to denar ali predmet) ne smete zadržati zase, temveč jih morate izročiti policiji, kjer o najdbi sestavijo zapisnik. Če tega ne storite in najdeni denar zbašete v svoj žep ali stvari vzamete zase, vam zaradi kaznivega dejanja zatajitve grozi denarna kazen ali do eno leto zapora. Novi lastnik najdenega denarja ali stvari postanete šele po enem letu, če pravega lastnika ne najdejo.

Če sem po 35 letih blokovskega življenja mislila, da poznam že večino »radosti« medsosedskih odnosov, se v zadnjem letu, odkar bivamo v hiši, sprašujem, kako nizko še lahko gremo ... In ja, verjamem v karmo.