Na pohodu so prevarantski dimnikarji! Na kaj morate biti pozorni, ko vam na vrata potrka “dimnikar”?

Neznanci se predstavijo kot dimnikarji, podarijo koledar, nato pa pričakujejo, da zanj nekaj prispevate. Ker mnogi takšne obiske smatrajo kot poskus prevare, smo preverili, kaj je res in kaj ni - ter kako se pred prevaranti najbolje zaščitite.

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), pod okriljem katere deluje tudi dimnikarska sekcija, je bila v preteklosti glede glede takšnih situacij zelo jasna: sekcija ne organizira in ne sodeluje pri nobenem zbiranju prostovoljnih prispevkov.

To pomeni, da deljenje koledarjev od vrat do vrat ni uradna praksa dimnikarske dejavnosti, je pa lahko del navad ali šeg, ki so se, predvsem v Prekmurju in drugih vaških okoljih, ohranile iz preteklosti. 

Kako torej vedeti, ali gre za prevaro ali ne?

Če niste prepričani, ali je nekdo, ki trdi, da je dimnikar, legitimen, se lahko o tem prepričate na precej preprost način. Po veljavni zakonodaji morajo dimnikarske družbe in dimnikarji biti vpisani na Seznam dimnikarskih družb, ki je objavljen na spletni strani Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE). To lahko preverite na tej povezavi. 

Če izvajalec, ki se vam je predstavil kot uradni dimnikar, ni na seznamu, ga prosite, naj vam pokaže izkaznico ali potrdilo o vpisu. Če tega nima, ga nikar ne spuščajte v svoj dom in mu ne dajajte denarja.

V preteklosti se je namreč že zgodilo, da je ena od dimnikarskih združb, ki je delovala na Primorskem, uporabnikom izdajala zapisnike in račune o opravljenih dimnikarskih storitvah, ki niso bili veljavni, storitve pa niso bile vpisane v uradno evidenco opravljanja dimnikarskih storitev (EviDim), v katero morajo vse pooblaščene dimnikarske družbe vpisovati opravljene storitve in podatke o malih kurilnih napravah.

Previdnost zato v času, ko se dimnikarji radi oglasijo pred našimi vhodnimi vrati, nikar ni odveč.

Prodaja koledarjev je lahko prevara ali pa del nedolžne šege. Foto Minerva Studio/Shutterstock

Ali dimnikarji sploh lahko zbirajo prostovoljne prispevke?

Zbiranje prostovoljnih prispevkov je določeno v Zakonu o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Po 5. členu tega zakona prostovoljne prispevke smejo zbirati le nepridobitne pravne ali fizične osebe, in to le ob predhodnem dovoljenju upravne enote. Dovoljenje se običajno izda v primerih, ko se zbirajo sredstva za pomoč poškodovanim zaradi nesreče, za humanitarne namene ali druge splošno koristne projekte. 

Ker dimnikarska dejavnost — opravljanje čiščenja dimnikov in pregledov kurilnih naprav — spada med pridobitne dejavnosti, zbiranje prostovoljnih prispevkov kot takšno ni v skladu z zakonom. Še posebej, če se za to ni vnaprej pridobilo dovoljenja. 

Številni zapisi na spletnih forumih in družabnih omrežjih so se v preteklosti spotaknili prav ob to dejstvo -  zakaj bi dimnikarji zbirali prostovoljne prispevke, če ne opravljajo prostovoljnega dela, ampak registrirano in regulirano dejavnost? Za razliko od gasilcev, ki v predprazničnem času s koledarji prav tako radi zbirajo prostovoljne prispevke, se dimnikarske storitve namreč obračunavajo po ceniku oziroma vnaprej dogovorjeni ceni.

Kot so v preteklosti pojasnili na tržni inšpekciji, prijav o zbiranju prostovoljnih prispevkov dimnikarjev še niso prejeli. Se pa s področjem prodaje od vrat do vrat ukvarja finančna uprava, kjer so pojasnili, da dimnikar sicer lahko zbira prostovoljne prispevke, vendar le v primeru, da cena koledarja ni vnaprej določena.

V primeru, da dimnikar na primer postavi ali zahteva minimalen ali maksimalen znesek za koledar, to potem ni več prostovoljni prispevek. Ali še več - če dimnikar koledar izroči samo tistim, ki zanj plačajo, se to šteje kot plačilo, kar pomeni, da mora dimnikar za to izdati račun, in ga, če je plačan z gotovino, tudi davčno potrditi.