Otroci, hrup in življenje v bloku: kje je meja med »normalnim« in kršitvijo reda?

Življenje v večstanovanjski stavbi pomeni, da si z drugimi delimo bivalni prostor in z njim tudi zvoke vsakdanjega življenja. Slednji so pogosto jabolko spora med sosedi v večstanovanjskih zgradbah, še posebej, ko v njih živijo otroci. Tekanje, glasen smeh ali igranje so za ene popolnoma običajen del otroštva, za druge pa moteč poseg v njihov mir in življenje. 

Zakaj v novem zakonu ne najdemo »otrok in njihove igre«?

Če bi v novem zakonu iskali član, ki bi posebej urejal otroško igro ali hrup otrok, bi iskali zaman. V zakonih namreč ne obstaja člen, ki bi izrecno govoril o teku, skakanju ali kričanju otrok v stanovanju. To ni pomanjkljivost, temveč zavestna odločitev zakonodajalca, saj zakon ne presoja o starosti povzročitelja hrupa, temveč o učinku njihovega ravnanja na druge ljudi.

Hrup v bloku se zato presoja v okviru splošnih pravil o varstvu javnega reda in miru, ki so enaka za vse. Ključno vprašanje torej ni, ali gre za otroka ali odraslega, temveč ali je ravnanje takšno, da objektivno in čezmerno moti mir ali počitek drugih stanovalcev.

Igra otrok sama po sebi ne predstavlja kršitev reda in miru. Foto Fizkes/Shutterstock

Kdaj otroška igra praviloma ni težava?

Pomembno je poudariti, da normalna otroška igra v stanovanju praviloma ne krši zakona. Stanovanja niso prostori popolne tišine, temveč bivalna okolja, kjer so zvoki nekaj običajnega.

Za običajno in dopustno rabo stanovanja se štejejo tekanje otrok po stanovanju, glasen smeh ali navdušenje med igro, glasno igranje čez dan, občasni izbruhi hrupa in tudi jok dojenčka ali malčka. Takšni zvoki sodijo v normalen vsakdan in sami po sebi ne pomenijo motenja javnega reda in miru, tudi če komu niso všeč. Zakon stanovalcev torej ne ščiti pred vsakim hrupom, temveč pred tistim, ki presega razumno mero.

VIDEO: Zakaj je sobivanje v blokih vse težje in potrpežljivosti vse manj? (Darja Verbič in Boštjan Rus)

Kdaj lahko hrup otrok postane kršitev?

Do pravno relevantne kršitve lahko pride, ko hrup preseže običajno mejo znotraj stanovanja. Ključni kriterij ni posamezen dogodek, temveč celota okoliščin.

Posebej pomemben je časovni vidik. Med 22.00 in 6.00 velja nočni mir, ko je prag tolerance bistveno nižji. V tem času lahko tudi glasnejša igra, kričanje ali tekanje otrok pomeni kršitev, če moti spanec ali počitek drugih stanovalcev.

Čez dan zakon sicer dopušča več hrupa, vendar tudi takrat obstaja meja. Če je hrup izjemno intenziven in dolgotrajen ter drugim onemogoča normalen mir, se lahko smatra kot motenje javnega reda.

Med 22.00 in 6.00 je zakon bistveno strožji kot preko dneva. Foto Gorgev/Shutterstock

Kako se takšni primeri obravnavajo v praksi?

Ko pride do pritožbe, se najprej presoja, ali bi povprečna oseba tak hrup doživljala kot moteč, ali gre za ponavljajoče se ravnanje in ali je bil mir dejansko moten.

Prvi korak je praviloma pogovor med sosedi ali opozorilo. Če se težave nadaljujejo in so resne, lahko sosed pokliče policijo. Policija na kraju oceni okoliščine in presodi, ali gre za kršitev javnega reda in miru. Pomembno je vedeti, da policija ne ukrepa avtomatično ob vsaki prijavi. Če oceni, da gre za običajno otroško igro ali kratkotrajni hrup, ukrepanja ne bo. Če pa policija ugotovi, da je šlo za motenje javnega reda in miru, lahko izreče globo. Po veljavnem zakonu se globe za posameznike gibljejo okoli nekaj sto evrov, odvisno od okoliščin kršitve.