

Ko profesionalno jadralko, popotnico, učiteljico in pisateljico Jasno Tuta vprašamo, ali se ji jadrnica ne zdi premajhna za življenje, ima pripravljen odgovor: »Moje stene so obzorje.« Zanjo jadrnica pomeni predvsem svobodo – možnost, da dvigne sidro in se premakne drugam, ko si tega zaželi.
Dolga leta je tako živela daleč od življenja, kot ga poznamo na kopnem. Na Pacifiku je bila vajena varčevanja z vodo, zbirala je deževnico in se naučila, da za dobro življenje pravzaprav ne potrebuje veliko. Njena jadrnica ji omogoča precejšnjo samozadostnost, saj ima sončne celice in vse, kar potrebuje za vsakdan - celo ledomat.

Zato je bil njen povratek v hišo po približno desetih letih na Pacifiku toliko bolj nenavaden. Ena stvar jo je povsem prevzela.
»Jaz sem bila non-stop v banji,« se spominja. Po letih, ko moraš biti z vodo izjemno varčen, se ji je zdelo razkošje že to, da je ima nenadoma na voljo v izobilju. Ob prvem kopanju pa se je zalotila celo pri misli: »Kje so pa ribe?«
Toda niti velika kopalnica, ogromna kuhinja, hladilnik in zamrzovalnik zanjo ne odtehtajo življenja na morju. Ko je poskusila znova živeti v hiši, je ugotovila, da takšno življenje preprosto ni zanjo.
Jasna Tuta
Nama se je enkrat na Merkezih pokvaril hladilnik. Kompresorja sama nisva znala popraviti, zato sva bila šest mesecev brez hladilnika. Ampak se preživi. Naučila sem se preživeti brez hladilnika.
V novem podkastu Deloindom, v katerem je Jasna gostovala skupaj z Majo Kovač, pripoveduje tudi, kako je videti njen 12-metrski plavajoči dom, zakaj se ne boji spati na sidru, kako se pripravi na nevihte in zakaj je na jadrnici pomembno znati popraviti stvari, brez katerih ne moreš živeti. Govori pa tudi o tisti plati življenja na morju, zaradi katere se vedno znova vrača: tišini, minimalizmu in občutku, da si sam sebi dovolj.
Prisluhnite pogovoru in odkrijte, zakaj Jasna pravi, da je jadranje pravzaprav »dopust za ušesa, oči in za celo telo«.
PRISLUHNITE CELOTNEMU PODKASTU