Santorini je najjužnejši otok skupine Kikladi, zaznamujejo ga vulkanska pokrajina in značilna arhitektura z belimi hišami, ugnezdenimi v skalovje klifa, in modrimi okni ter čudovitimi razgledi. V nekdanjih hišah za revne v votlinah klifa so zdaj zanimivi domovi in namestitve za turiste s sodobnim pridihom. Tudi vila Anemolia je tradicionalna hiša z začetka 20. stoletja, ki so jo pri prenovi ohranili karseda avtohtono. V prostorih so izvedli le minimalne, najnujnejše posege. Odstranili so vso opremo, ki je bila prej v hiši, in jo nadomestili s po meri narejenimi vgrajenimi kosi.

Bele zglajene stene in siva tla sestavljajo umirjen okvir za počitniško bivanje. Načrtovanje in zasnova počitniške hiše se razlikujeta od načrtovanja doma, v katerem živimo vsak dan. V počitniškem domu potrebujemo več odlagalnih površin, predvideti je treba prostor za družabne igre, zlasti pa zasnovati notranjost in zunanjost tako, da ne zahtevata veliko vzdrževanja. V tem primeru so se arhitekti odločili le za najnujnejše kose pohištva, ki ne izstopajo po obliki ali barvi in so predvsem funkcionalni. Pri počitniški hiši sta namreč bistveni funkcio­nalnost v smislu arhitekturne zasnove ter praktičnost z vidika postavitve in pozneje uporabe notranje opreme. Zasnova naj bi bila preprosta, premišljena, oprema pa takšna, da je čim več stvari na dosegu rok.

Postelje in zofa so v vili Anemolia na lesenem oz. betonskem podestu, na katerega so dodali mehko oblazinjenje in z njim ustvarili kotičke za posedanje. Shranjevalne površine se zaradi bele barve in vgradnje zlivajo s stenami. Izbor barv je umirjen: bela, siva in naravni odtenki lesa. Tudi dodatki iz tekstila ne izstopajo, so namreč v naravnih zemeljskih odtenkih. Notranjost je urejena minimalistično in na prvi pogled deluje hladno, a s tem ustvarja nasprotje vročemu in sončnemu poletju.

Zaobljene in obokane stene, značilne za gradnjo na Santoriniju, delujejo organsko. Arhitekti so jih dopolnili s skrito osvetlitvijo po stenah in stropu, ki zvečer ustvarja posebno ozračje.

Okna so le na eni strani hiše s pogledom na dvorišče in teraso, zato so arhitekti iskali rešitve za dodatno naravno osvetlitev. Nastali so svetlobni jaški, ki prepuščajo svetlobo skozi streho.

Terasa pred hišo je prav tako izčiščeno bela, poživljajo jo le modra okna, značilna za Santorini. Na njej je dovolj prostora za večjo zidano masažno kad, klop z mehkimi blazinami za posedanje in vrtno mizo za večerje na prostem. Poleg opisane terase ima hiša še eno na strehi. Obe so na novo zasadili z grmovnicami in drugimi rastlinami ter tako med bele zidove vnesli nekaj naravne razgibanosti in pisanih barv. Večerno druženje na terasi naredita še prijetnejše osvetlitev, ki je skrita pod betonsko klopco, vzdolž celotne terase, in osvetljen masažni bazen.