A kdo še kaj pere na 90?

Sinoči so v Sarajevu premierno prikazali slovenski film, posnet po eni od največjih knjižnih uspešnic pri nas – Belo se pere na devetdeset. Po sedmih letih branja in več deset tisoč bralcih je čas, da si zastavimo vprašanje: A kdo sploh še pere belo na devetdeset? Za katerimkoli gospodinjskim omizjem so odgovori bolj ali manj isti: »Ne. Sploh ne. Redko. Nikoli.« Vsi pa se dobro spomnimo, kako je bilo včasih. Da je mama ob nedeljah rekla, danes bomo »kuhali perilo«, kar je pomenilo, da je vrgla plenice, prte, rjuhe, kuhinjske krpe, spodnje perilo, bele majice, robce in brisače na program 90 stopinj.

A kako je danes? Na koga naj se človek obrne za tako informacijo: serviser pralnih strojev ni razumel, kaj hočem, učiteljice gospodinjstva so še na počitnicah, s tovarno pralnih praškov pa nisem navezala stikov. Sem pa našla večletno raziskavo znanega evropskega proizvajalca bele tehnike, ki je ugotovil, da lahko izbira nižjih temperatur in krajših ciklov podaljša življenjsko dobo oblačil za več kot 50 odstotkov in zmanjša porabo energije in okoljski odtis. Ampak v tej raziskavi je pranje pri višjih temperaturah že pranje pri 40 stopinjah, tako pere menda večina evropskih gospodinjstev, čeprav se po stari celini plazi še bolj eko trend – »ostanite hladni in ostanite čisti« –, ki naznanja prehod na pranje pri 30 stopinjah. Skratka, težko se kjerkoli najde napotek za 90 stopinj, čeprav je jasno, da so višje temperature bolj učinkovite za veliko umazanijo. Če bi se vrnili desetletja nazaj, je bilo standardno pranje v pralnem stroju 60 stopinj, še pred tem so oblačila kuhali v vodi nad ognjem, dokler seveda niso prišli električni pralni stroji, z njimi pa močni pralni praški.

Ko slavnostno ugotovim, da je 90 stopinj očitno samo še relikt pralne preteklosti, mi prijateljica reče, da mora oprati sinovo zdravniško uniformo (pripravnik je, služba ne poskrbi zanje). Napotek, ki ga je dobila: peri na 95 stopinj.