

Če bi po zgodbi kdaj posneli film, se uvodni prizor ponuja sam od sebe. Je leto 1968 in smo v Festivalni dvorani, kamor sta med številnimi drugimi mladimi na plese hodila zaljubljenca Katja in Bojan Roš. Ona čedna novinarka, on postaven medicinec. Ko sta se vrtela, sta nekoč mimogrede ujela pogovor: v hrvaškem delu Istre da je veliko hiš, ki so ostale prazne po odhodu ezulov – beguncev, ki so se po priključitvi k Jugoslaviji preselili v Italijo. Če skrbiš za hišo, lahko tam živiš zastonj, sta vlekla na ušesa.
Avta še nista imela, posodil ga je Bojanov oče, in tako sta se začela voziti po Istri in iskati svojo zapuščeno hišo. Našla sta jo v vasici ... Preberite več na Odprti kuhinji.
Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice družbe Delo mediji d. o. o. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.