

Ni lepšega občutka, kot ko na posteljo namestimo sveže oprano posteljnino in se zleknemo med čiste rjuhe. Blag vonj detergenta, mehka tkanina in občutek svežine poskrbijo za prijeten zaključek dneva. No, vsaj tako bi si želeli. Toda marsikdo je že doživel razočaranje, ko je iz omare vzel na videz čisto, svežo in oprano posteljnino, ki je namesto svežega vonja oddajala zatohel ali celo rahel vonj po plesni. Tudi vas zanima, zakaj se to zgodi, kljub temu, da je bila posteljnina pred shranjevanjem oprana? Vzrokov je več, najpogostejši pa se skriva v vlagi.
Ena najpogostejših napak je, da posteljnino zložimo in pospravimo v omaro, še preden je povsem suha. Čeprav se nam na otip morda ne zdi več mokra, lahko globoko v vlaknih ostane nekaj vlage, zlasti pri debelejših materialih ali tesneje tkanih bombažnih rjuhah. Ko takšno posteljnino zložimo in spravimo v omaro, vlaga nima več možnosti izhlapevanja. Ustvarijo se idealni pogoji za razvoj bakterij in plesni, ki povzročajo značilen zatohli vonj.
Če posteljnine ne peremo dovolj temeljito, lahko v vlaknih ostanejo ostanki kožnih celic, znoja in telesnih maščob. Ti ostanki se med shranjevanjem počasi razgrajujejo, pri tem procesu pa se ob pomoči bakterij ustvarjajo neprijetne vonjave. Še posebej pogosto se to zgodi pri posteljnini, ki je bila oprana z neustreznim programom ali pri prenizki temperaturi. Vonj morda ni opazen takoj po pranju, vendar pride po nekaj tednih v omari, ko vonj mehčalca zbledi, do izraza.
Veliko ljudi predpostavlja, da je omara vedno suh in primeren prostor za shranjevanje. V resnici pa temu ni vedno tako. Če se omara nahaja ob kopalnici, na zunanji steni hiše ali v nekoliko vlažnem prostoru, lahko vsebuje več vlage kot preostali deli doma. Slabo prezračevane omare so tako idealno okolje za nastanek zatohlega vonja. Težavo lahko dodatno poslabšajo tudi lesene police, ki vpijajo vlago, ali starejši materiali, v katerih se je skozi leta nabral vonj po plesni.
Neprijeten vonj pogosto ni posledica premalo, temveč preveč detergenta. Če uporabljamo več pralnega sredstva, kot je priporočeno, se njegovi ostanki nabirajo v vlaknih tkanine. Med shranjevanjem se ti ostanki začnejo razgrajevati in oksidirati, zaradi česar posteljnina dobi značilen vonj po starem perilu. Podoben učinek imajo tudi mehčalci, ki na vlaknih ustvarijo tanek sloj, v katerem se lažje zadržujeta vlaga in neprijeten vonj. Tkanine vonjave vpijajo kot goba. Če v isti omari hranimo čevlje, čistila, kartonske škatle ali sezonska oblačila, lahko posteljnina sčasoma prevzame njihov vonj. Posebej problematične so tudi kartonske škatle, ki rade vpijajo vlago in oddajajo značilen vonj, ki se hitro prenese na tkanine.