Dolga hiša za
 veliko družino

1. 6. 2011 | Besedilo: Dr. Tomaž Novljan | Fotografije: Miran Kambič

hiša, naselje, družina, arhitektura, okolje

Tokrat predstavljena hiša kljub svoji preprostosti diskretno obvladuje izrazito podolgovato stavbno zemljišče, ki je bilo pred gradnjo le del prostora brez posebnega izraza. Z arhitekturno zapolnitvijo pa je pridobilo kakovost in svojo identiteto. Hiša je na zunaj nevpadljiva in se obiskovalcu razodene šele, ko prestopi transparentno kovinsko opno, ki igra vlogo vrtne ograje in mehko ločuje javni in poljavni prostor.

Koliko je hiša odvisna od lokacije in koliko je ta nato odvisna od hiše, ki na njej zraste? Na prvi pogled je odgovor zelo preprost. Ali pač ne? Arhitekturni objekt je vselej v nekem razmerju do okolja, v katero je vsajen. Lahko si ga podredi, lahko mu je podrejen, lahko si ga prilagodi. Pomensko in fizično. Lahko ga preoblikuje in vzpostavi novo hierarhijo prostora. Druga skrajnost je arhitektura, ki želi biti iz različnih razlogov nevidna, se zliti z lokacijo. Ali ji potem še lahko rečemo arhitektura?

Seveda lahko! Obstaja tudi tretja pot, morda najprimernejša. Ko arhitektura spoštuje kraj, kamor prihaja. Prav tako, kot naj bi prišlek spoštoval okolje in njegove običaje, ko se tja priseli. Ker je kraj že bil in mu ni treba nikamor iti, človek pa se je zavestno odločil, da bo spremenil prebivališče. Kljub temu da se prišlek želi na različne načine prilagoditi novemu okolju, ga po svoje vendarle spremeni. Nehote. Ne takoj. Sčasoma. Lahko mu doda neko novo kakovost. Nov pomen. Lahko sproži neko dogajanje. Tudi nova arhitektura hiše lahko spremeni značaj kraja, v katerega je vsajena na novo. Prav zaradi tega je arhitektura/hiša neke vrste orodje, ki sooblikuje značaj okolja, to pa povratno vpliva nanjo. Temu se reče, da arhitektura sede v svoje okolje. Ob vseh dejavnikih, ki spremljajo graditev, je to včasih težko doseči. Arhitekt se najprej spopada z omejitvami, ki mu jih narekuje prostorska zakonodaja. Ta je lahko bolj toga ali bolj prilagodljiva. Pozidanost zemljišča, gradbena višina, naklon strehe, odmiki od parcelnih meja so le nekateri od omejevalnih dejavnikov. Ki morajo obstajati, da ne bo pomote. Omejitve v določeni meri pozitivno vplivajo na arhitektovo ustvarjalnost (tako naj bi vsaj bilo). Ga prisilijo, da razmišlja. Ne samo o zgradbi, temveč tudi o tem, v kakšnem odnosu bo zgradba do svoje okolice, in posledično, v kakšnem odnosu bo potem tudi okolica do zgradbe. Razmerja so vedno dvosmerna.

V stanovanjskem naselju severno od Ljubljane obstaja hiša, ki kljub svoji poudarjeno preprosti zasnovi dodaja okolju, v katero je umeščena, veliko vrednost. Ta pa še zdaleč ni zgolj številčna, temveč tudi in predvsem ambientalna, simbolna, celo malce duhovna. Zakaj? Najbolj razpoznavne značilnosti hiše, ki jih ne zaznamo že od daleč, so njena dolžina in poudarjeno horizontalne poteze zunanjosti. Življenje v njej v celoti teče v parterju, v pritličju. Kleti ni, prav tako ni nadstropja ali pri nas tako značilnega izkoriščenega podstrešja – mansarde. Prostorska zasnova izraža mir in spokojnost. To je v ­diametralnem nasprotju z otroškim živžavom, ki napolni prostor, kadar so vsi člani družine doma. Lupina in vsebina bivališča sta si v nasprotju. V vseh pogledih. In zato se tudi dopolnjujeta. Skoraj idealen bivalni ambient.

Če se sprehodimo po vrtu, ki je brez odvečne dekoracije, imamo občutek, da stavbni volumen, kljub veliki dolžini, kar nekako obvladamo. Nikakor ne dobimo občutka, da nas hoče hiša »napasti«. Ni agresivna. Ne gleda nas zviška. Dobesedno. Zgoraj ni nikogar, ni balkona, ni strešnega okna, le preprosta umirjena poteza venca ravne strehe, ki optično lebdi nad skoraj petdeset metrov dolgo stekleno fasado! Morebitno monotonost tako dolge steklene površine uspešno razbijajo vertikalne linije izhodnih vrat, ki vodijo iz posameznih prostorov na teraso. Ravna streha tvori, tako fizično kot simbolno, velik napušč, ki je nekakšna tamponska cona oziroma regulator klime med zunanjim in notranjim prostorom. Poleti, ko je sonce visoko, ustvarja na leseni terasi pred južno fasado globoko in prijetno senco. Pozimi, ko je dan kratek, dopušča sončnim žarkom mak­simalen prodor v globino stanovanjskega tlorisa. Spet ravnovesje! Ves čas imamo občutek, da smo nekje na prehodu med zunaj in notri.

Eksterier se neprestano prepleta z interierjem, zasebni prostor s poljavnim. To je mogoče opaziti že na privozu do hiše, kjer nas na krajši, zahodni fasadi »pozdravi« nadstrešek, ki je logično nadaljevanje strehe in prekriva glavni in gospodinjski vhod ter dve parkirni mesti. Levo in desno od cestne fasade je ograja. Kovinska. Iz ekspandirane pločevine. Temno sive. Taka je tudi osnovna barva fasade. Geometrijski vzorec ograje se nadaljuje tudi na ulični fasadi. Je edina ograja v pravem pomenu besede. In še ta je skoraj trans­parentna. Preostali obod parcele zaključuje živa meja, ki notranjosti hiše vse leto pošilja podobe spreminjajočih se letnih časov.

Bivalni in tehnični prostori se v tlorisu nizajo linearno, drug za drugim. Skozi glavni vhod s strani vstopimo v laboratorijski del kuhinje, ki ga dopolnjuje zaledje shramb in kurilnice. To je tudi edini stalno in dokončno definiran prostorski sklop bivališča. Kuhinjskemu delu sledi jedilni z veliko, masivno jedilno mizo in posebno osvetlitvijo, ki ob večerih lepo poudarja večpomenski fokus družinskega življenja. Dnevna »soba«, v katero preide jedilnica, je prostor srečevanja, prostor, kjer se križajo poti, pogledi in glasovi stanovalcev. Določa jo kamin, ki je hkrati nekakšna bariera med bolj odprtim in bolj intimnim delom tlorisa. Ta je zasnovan tridelno. Osrednji del, jedro, tvorita spalnica in kopalnica staršev, sledijo štiri spalnice, garderobe otrok, ki se paroma navezujejo na dve dodatni kopalnici. Vsi ti prostori v jedru tlorisa se hkrati odpirajo na dva večnamenska »hodnika«, ki potekata vzdolž južne in severne steklene fasade.

Po potrebi se lahko vsi zaprejo z zložljivimi pomičnimi stenami in drsnimi vrati. Hodnik ob južni fasadi zato izgine, saj se njegov volumen razdeli med posamezne sobe, ki imajo, mimogrede, tudi vsaka svoj izhod na teraso. V hiši je zato kljub odprti zasnovi veliko vrat! Na prvi pogled morda malce neobičajna, vendar učinkovita in odraščanju otrok prilagodljiva rešitev. V arhitekturnem ateljeju Bevk Perović so oblikovali hišo, ki je po svoji geometriji in zunanji podobi zelo stroga in racionalna, po organizaciji bivanja, ki ga omogoča, pa zelo prilagodljiva. Organska. Lahko raste in se razvija. Tako kot njeni prebivalci.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE