Muzej na prostem Pleterje: Noetova barka v malem

23. 4. 2013 | Besedilo: Iztok Ilich | Fotografije: Iztok Ilich

kmetija, pleterje, muzej, kozolec, živali

»Pomagajo nam in z nami redno sodelujejo mama, ata, sestra, dekle … največ naredimo kar sami,« pravi Simon Udvanc, upravitelj Muzeja na prostem Pleterje, in razkriva čudežni ključ do tega, da ustanova ne životari, ampak živi, kakor da bi bilo vse v najlepšem redu.

Med muzeji na prostem, po švedskem zgledu tudi skanseni, jih je na Slovenskem manj, kot je prstov ene roke, takšnih, ki dejavno služijo svojemu namenu. Rogatec je dolg korak pred vsemi, pri Šentrupertu nastaja muzej slovenskih kozolcev, večina drugih – razen pleterskega – pa bolj ko ne sameva ali po malem propada. Uradna osebna izkaznica muzeja pod Gorjanci, ki je dobil prostor na travniku ob Vrtljanskem potoku, desno od parkirišča ob obzidju kartuzije Pleterje, našteva v identifikaciji enote naslednje podatke: evidenčna številka: 527; ime: Pleterje – Muzej na prostem; vrsta dediščine: nepremična kulturna dediščina; tip enote: profana stavbna dediščina; obseg enote: skupina objektov; lokacija enote: Apnenik, Drča 1; občina: Šentjernej.

Te skopo odmerjene besede povedo poznavalcu dovolj, da ve, kje in kaj bo našel, radovednemu popotniku pa pomenijo izziv, ki ga morda zvabi, da pri Dobruški vasi zapusti dolenjsko avtocesto, zapelje proti Šentjerneju in nato sledi kažipotom do kartuzije Pleterje. Čeprav ni namenjen tja – samostan tudi ne odpre vrat komur koli in kadar koli (za ogled so zunaj obzidja odprte gotska cerkev sv. Trojice z multivizijskim prikazom nastanka samostana in življenja menihov, kapela in trgovinica s samostanskimi pridelki) – je že na cilju. In ko se znajde pred informativno tablo pri vratcih v lesenem plotu, ki ločuje parkirišče od zemljišča z objekti muzeja na prostem, se prepriča, da se za formalno predstavitvijo skriva veliko več. Dediščina, ki živi svoje življenje. Drugačno od življenja, ki so ji ga dajali nekdanji prebivalci kmečke domačije in uporabniki okrog nje razpostavljenih gospodarskih poslopij, vendar življenje, ki drži most v minule čase.

Živa zgodovina

Za večino muzejev na prostem velja, da stavbe in predmeti, ki so na ogled, večinoma niso od tam, temveč so jih, da bi jih obvarovali pred uničenjem in hkrati ohranili njihovo pričevalnost v prostoru, prenesli iz različnih okoliških lokacij in na novo postavili tako, da je (skoraj) videti, kot da so domači ravnokar odšli na njivo ali k maši in za seboj pustili odprta vrata. Seveda ima tudi pleterski skansen kot prizorišče »žive zgodovine« svojo zgodovino oziroma zgodbo. Prva razmišljanja o prestavitvi nekaj objektov pred kartuzijo Pleterje segajo v leto 1984, ko so obnovili in za javnost odprli staro samostansko cerkev. Naraščajoče število obiskovalcev je odprlo vprašanje turistične ponudbe, ki bi kar najmanj kalila samostanski mir, hkrati pa bi gostom, kakor so menili predstavniki kartuzije in spomeniške službe iz Novega mesta, ponudila priložnost, da spoznajo značilnosti nekdan­jega življenja in gospodarjenja ter gradiv, tehnike in pravil gradnje na tem območju v 19. stoletju.

Skrb za strokovno izvedbo projekta je prevzel konservator Dušan Strgar in že spomladi 1991 je na travniku, kjer so bili svoj čas samostanski ribniki, po utrditvi načetih sestavnih delov zrasla prva stavba, iz vasi Ostrog pri Šentjerneju preseljena, po nekdanjih lastnikih imenovana Kegljevičeva hiša iz leta 1833. Naslednje leto ji je po delni rekonstrukciji sledila Baničeva hiša iz vasi Mihovo, od koder so čez štiri leta pripeljali še Dobrovoljčev pod (skedenj za mlačev in spravilo sena) iz leta 1848. Medtem sta muzej obogatila kozolec toplar z dvema paroma oken in Simoščev svinjak iz Javorovice. Nazadnje so dodali še zunanje stranišče na štrbunk, hlev, vodnjak in sušilnico za sadje in lan, ob Kegljevičevi hiši pa je zrasel pravi kmečki gartlc z zelišči, cvetjem in vsem drugim, kar so gospodinje nekoč imele pri roki. Na zahodnem robu skansena raste še večji vrt, zametek »Pleterskih vrtov«, na katerem bodo poleg zdravilnih zelišč sčasoma predstavljene tudi druge rastline, ki so jih in jih še gojijo pleterski.

Idila!

Vendar idila, na katero mečejo sence predvsem finančne stiske. S tem ko se je, po besedah Dušana Strgarja, muzej kot oblika varovanja nepremične etnološke dediščine vključil v dolgoročni projekt Mreže regionalnih muzejev na prostem, žal ni bilo zagotovljeno tudi trajno financiranje. Po različnih napovedih in obljubah se je izteklo tako, da je največji del bremen pri vzdrževanju in obnavljanju leta 1997 prevzel nase zanesenjaški upravitelj muzeja Simon Udvanc, najprej kot s. p., zadnji dve leti, odkar je kot vodja zasebnega Zavoda za kulturo in turizem Historuim pogodbeno povezan s samostanom Pleterje, z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in občino Šent­jernej, pa slednja skrbi za tekoče vzdrževanje muzeja. »Predvsem pa moramo izreči največjo zahvalo samostanu Pleterje, saj nam je že od začetka delovanja v res veliko podporo. Imamo skupno ponudbo za obiskovalce, pomagajo nam pri obnovi muzeja in poskrbijo, da se večina njihovih gostov ustavi tudi pri nas,« še pravi Samo Udvanc. Ali zgolj za ogled muzeja, pogosto pa pridejo tudi v organiziranih skupinah, zlasti šolarji, ki jih privabijo različne delavnice in druge prireditve, povezane z dediščino. V načrtu je še ustanovitev rokodelskega centra, kjer bodo lahko rokodelski mojstri svoje dejavnosti predstavljali obiskovalcem muzeja.

Le kozolec brez nove strehe

V Kegljevičevi hiši z rekonstruirano črno kuhinjo je osrednji prostor, »hiša« s krušno pečjo, namenjen sprejemu obiskovalcev, ki jim vodnik Simon z nalezljivim navdušen­jem predstavi zgodbo muzeja in ponudi vzorčne ustekleničene in tudi posušene pridelke samostanskega gospodarstva in okoliških kmetov. V Baničevi hiši, ki je pred zimo prva med muzejskimi objekti dobila novo streho, je s stalno razstavo predstavljeno lončarstvo, značilna domača obrt Šentjernejskega polja. Poleg nujnih upravnih prostorov je tukaj tudi muzejska trgovina z značilnimi lončarskimi izdelki in drugimi spominki domače obrti ter nekaj publikacijami. Predvsem tam zbrana skromna sredstva so omogočila postavitev novih slamnatih streh na vseh objektih, razen na kozolcu. »Za obnovo kozolca toplarja,« pravi Udvanc, »računamo na pomoč od zunaj, saj smo vsa druga popravila plačali iz prihodkov našega poslovanja, subvencije občine Šentjernej ter donacije Zavarovalnice Triglav. Kozolec pa naj bo v bodoče le v breme državnih inštitucij in čas je, da po petnajstih letih delovanja končno prejmemo tudi državno denarno pomoč!«

Kmetije brez živali ni

Celotno območje skansena je tudi dom več deset živali, ki mu vdihujejo pravo življenje. Koze, ovce in pritlikavi prašiči vrste minnesota in gottinger so v ogradah, kokoši, pure, gosi in druga perutnina pa se prosto sprehaja naokoli, tako, kot se je nekoč na kmečkih domačijah. Vse te živali tam niso samo zaradi vtisa, temveč so ljubljenke Simona in njegovih. Zato imajo, tako kot nadvse ljubezniva Matilda, psička pasme buldog, imena. Petelin je Janez. »Tudi ko pride njegov čas, da se mora posloviti in odleteti v petelinja nebesa, za njim pride nov Janez. Janez je šef. Bog in batina!« se priduša Simon. Odrasli pujsi so Pepe, Pepi in Katarina, kozice Rozi, Hugo, Zoki in Hilda, aljaški malamut je Lionel, kokoške Ančka, Fani in Tončka, dihurja, ki jo mahneta tudi v gozd, a se rada vrneta, sta Vinko in Alenka in tako naprej. Po tem so prebivalke seveda nekaj posebnega, namenjena pa jim je tudi drugačna usoda, kot bi jo imele na pravi kmetiji. Ne končajo na krožniku, zato ima njihov gospodar poleg vseh vogalov, ki jih drži pokonci, nemalo dodatnih težav, kadar mora za mladiče iskati nove lastnike. Pred leti se je dalo zanje še iztržiti nekaj skromnih denarjev za vedno bolj ko ne prazno skupno blagajno, vsaj za hrano, zdaj pa je Simon zadovoljen, če vidi, da živalim pri ljudeh, ki se zanimajo zanje, ne bo hudo.

Pleterski muzej na prostem je odprt leto in dan, v petek in svetek, pozimi le uro manj kot poleti. Toliko, kolikor je tam tudi njegova glava in duša, upravitelj Simon, ki gostom ponuja pristno doživetje nekdanje bivalne kulture – za ogledovanje in vživljanje v preteklost, pa tudi za dejavno sodelovanje z različnimi predstavitvami in delavnicami za obiskovalce vseh starosti.
 

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE