Moramo si priznati, da smo v družbenem razvoju prišli do točke, ko različnim živalim ponujamo prostor za sobivanje, četudi od njih ne pričakujemo gospodarske in mate­rialne koristi. V preteklosti bi bilo takšno slepo ljubiteljstvo zelo čudaško in osle gojiti na pašniku, kjer bi se lahko paslo uporabnejše govedo ali drobnica, ni imelo smisla. Danes v Sloveniji redijo približno tisoč oslov. Veliko je doma vzrejenih in križanih. Na številnih kmetijah jih imajo poleg drugih živali, da si povečajo skupno število pašne živine in so upravičeni do kmetijskih subvencij.

Puščavniki pri nas

Po svetu ljudje redijo več kot 40 milijonov oslov, seveda jih velika večina opravlja tradicionalno delovno in transportno funkcijo. Zahodne države pripomorejo k skupnemu številu živali le s petimi odstotki. Največ oslov je v Aziji in Afriki, od koder tudi izvirajo. Njihova pradomovina so vroče polpuščave, zato so njihove telesne in prehranjevalne lastnosti še vedno prilagojene na prostrane travnate savane z grmičevjem. Skrivnosti »oslovske abecede« smo se odpravili spoznavat k Stanetu Sušniku v Gabrovico pri Kom­nu, ki je tudi eden od pobudnikov popisa, registracije in genske raziskave slovenskih oslov. Rejce, ki jih je približno 400, najdemo povsod po Sloveniji in zmotno je prepričanje, da jih je največ na Krasu in v Istri. Sogovornik pozdravlja dober odziv lastnikov, ki so se in se še bodo svoje živali potrudili registrirati in čipirati. Po zgledu nastanka slovenske toplokrvne pasme konj bi bila lahko rezultat tega »oslovskega« projekta tudi registracija prve slovenske pasme oslov – domovinsko pravico za istrskega osla je namreč že pred leti pridobila Hrvaška.

Zakaj reja ni oslarija?

Zakaj bi si želeli imeti na domačem pašniku osla, če imamo lahko plemenitejšega konja? Stane v odgovor ponudi nemški pregovor, ki pravi nekako takole: »Osel pogleda in nato stopi, konj pa stopi in pogleda hkrati.« Na kar opozarja ta pregovor, sta oslovska previdnost in prefinjenost, ki pa ju ljudje vse prevečkrat zamenjujemo s trmo: »Osli so pametne, prijazne in rahlo skrivnostne živali. Ne oglašajo se veliko, sporazumevajo se drugače, kot smo vajeni ljudje. Zato potrebujemo veliko časa in izkušenj, da doumemo vsaj delček tistega, kar nam želijo sporočiti. In da so naši osli nadvse prijazni, je seveda glavna posledica tega, da smo veliko z njimi. Četudi so to čredne živali, jih ne smemo pustiti samih brez rednega stika z ljudmi.« Osli so v primerjavi s konji na trgu zelo podcenjene živali in reja zagotovo ne prinaša dobička, prej bo držalo, da vzdrževanje pašnikov, priprava sena in prehranskih dodatkov prinašajo nemajhen strošek. Dandanes pri reji oslov vse bolj v ospredje stopa trženje in predelava osličjega mleka, ki pa se v Sloveniji še ni uveljavilo. Mleko oslic je od časov starega Egipta poznano kot kozmetični pripomoček, vse bolj pa stopa v ospredje uporaba mleka kot zamenjava za umetne nadomestke materinega mleka pri otrocih, ki so alergični na kravje mleko. Poleg tega je v osličjem mleku veliko manj maščob kot v kravjem, bogatejše je tudi z vitamini in beljakovinami, ki spodbujajo delovanje imunskega sistema. Sodobne raziskave potrjujejo, da je mleko oslic najboljši približek človeškemu mleku, zaradi prehranskih dodatkov pa naj bi koristno učinkovalo tudi pri dvigovanju odpornosti po kliničnem zdravljenju rakavih obolenj.

Ne jahajte me!

Velikost in barva oslov je odvisna od pasme in križanj. Višina vihra je pri pritlikavih pasmah le 80 centimetrov, medtem ko največje dosežejo zavidljivih 160 centimetrov, teža pa je v razponu do 80 do 480 kilogramov. Ob povprečni velikosti naših domačih oslov, četudi tehtajo dobrih 200 kilogramov, je treba opozoriti na dileme glede jahanja. Stane Sušnik jasno pove, da je osel sposoben prenašanja bremen, vendar naše vrste niso primerne za prenašanje teže odraslega človeka. V Angliji so ob porastu turistične ježe z osli s predpisom za varstvo živali določili zgornjo mejo 50 kilogramov teže, tako da je priljubljeno jahanje po peščenih plažah Anglije dovoljeno bolj ali manj le otrokom. Nekatere največje pasme oslov uporabljajo zgolj za križanje s kobilami in vzrejo mul. Te »dolgouhe konje« po svetu poznajo kot specialiste za transport.

Izkoreninimo neumnost

Da pa bi se znebili stereotipov o trmastih in celo neumnih oslih, bi po mnenju sogovornika potrebovali vsaj tri življenja, posvečena zgolj tej ljudski folklori. Pregovorno so karakter »zabitega« osla uporabljali že v antični Grčiji, predvsem v primerjavi s plemenitejšim konjem. Hkrati je njihov drugorazredni položaj simboliziral revnejši sloj ljudi. Zakoreninjeno mnenje je v glavah ljudi težko preseči, pa saj so morali zaradi vrtenja zemlje okrog sonca v preteklosti celo goreti na grmadah. Stanetu in somišljenikom po Sloveniji želimo veliko sreče pri projektu in uspešen preboj skozi birokracijo registracije prve pasme slovenskih oslov. Glede preboja zakoreninjenih stereotipov o oslih pa upamo, da vsaka napisana beseda prinese svoj delček k širšemu znanju, pa tudi če gre za diskriminacijo med kopitarji.