Urejamo okolico: Les za več desetletij

19. 3. 2013 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: arhiv podjetij

vrtno pohištvo, tik, urejanje okolice, les, ležalniki

Materiali, ki jih uporabimo na terasi, vrtu in okolici, bi morali biti usklajeni z arhitekturo hiše. Pogosta izbira je les, s katerim obložimo teraso, na kateri je urejen bivalni del vrta. Lesena je lahko tudi vrtna uta, pergola ali vrtna garnitura, pa še kakšen kotiček je lahko iz lesa. Toda katero vrsto izbrati, kako se znajti v široki ponudbi različnih bolj ali manj eksotičnih vrst? Odgovore smo poiskali pri dveh strokovnjakih, Antonu Jenku iz studia Prehod in Stanetu Voglarju iz podjetja Vogart, ki se s tem ukvarjata že vrsto let.

Les pogosto izberemo za talno oblogo terase, ki je lahko ob hiši ali na vrtu in je na njej urejen zunanji bivalni prostor. Terasa ob stanovanju ali hiši povezuje notranje prostore z zunanjimi. Ker je to vmesni prostor, vsebuje elemente notranje in zunanje opreme. Izbor materialov je vedno odvisen od arhitekture hiše in že uporabljenih materialov na vrtu. Upoštevati je treba tudi lego; na severni strani se recimo odsvetuje uporaba lesa, saj se po poletnih nevihtah ne posuši dovolj hitro. Primeren je zlasti za terase, na katere je izhod iz dnevne sobe ali spalnice, saj naj bi bila tam tla obložena s toplim naravnim materia­lom, hkrati pa se lepo poveže z notranjim bivalnim prostorom.

Najbolj cenjen tikov les

Za zunanje terase se uporablja kar precej različnih vrst lesa z zelo različnimi lastnostmi. Kakor pravi Anton Jenko iz studia Prehod, je tikov les najboljša izbira, ki jo lahko po dolgoletnih izkušnjah priporoča. Vendar mora biti to burmanska tikovina naravnega izvora, ki mora biti tudi pravilno žagana, da res lahko pričakujemo največ od nje. »Pri nas imamo vrste lesa razporejene v tri kategorije, in sicer v kategorijo zelo dober sodijo burmanski tik, padouk in pogojno tudi merbau. V naslednjo, ki jo označujemo z dober, sodijo afrormosija, plantažni tik, ipe, cumaru in ameriška rdeča cedra, sledi kategorija slabših vrst lesa, v katero sodijo masaranduba, bangkirai in drugi,« pojasnjuje Jenko in dodaja, da se v zadnjem času veliko uporabljajo tudi sibirski macesen in celo kompozitni materiali (mešanice reciklirane plastike in lesenih odpadkov), ki pa imajo po njegovih besedah vrsto zelo neugodnih lastnosti.

Sogovornik opomni, da je pri izbiri najpomembnejša njegova uporabna trajnost, to pomeni uporabnost brez neugodnih sprememb lesa, kot so krivljenje, cepljenje, pokanje, trstičenje. Zaradi teh pojavov je po določenem času večkrat potrebna zamenjava obloge, kar se ne bi zgodilo, če bi se takoj odločili za kakovosten les in tudi izvedbo, potem bi bili s teraso zadovoljni več desetletij. Pred nakupom je zato treba dobro pretehtati, kaj bomo izbrali in kateremu dobavitelju bomo zaupali izvedbo.

Po besedah Staneta Voglarja iz podjetja Vog­art se za uporabo na zunanjih terasah priporočajo tiste vrste lesa, ki so odporne proti klimatskim spremembam in škodljivcem, kar jim zagotavlja dolgo življenjsko dobo oz. trajnost, hkrati morajo imeti visoko dimenzijsko stabilnost.

Najbolj cenjen je tik z botaničnim imenom Tectona grandis. Tik uspeva od nižinskih gozdov južne Azije, Indije, prek Burme do Vietnama. Zaradi plantažnega gojenja se je po besedah Voglarja njegovo rastišče zelo razširilo, in sicer ga najdemo na indonezijskih otokih, v ekvatorialnem predelu Afrike, v Srednji Ameriki, zlasti pa v Ekvadorju. Najbolj zaželen je naravni burmanski tik. Drevo v idealnih razmerah zraste tudi do 45 metrov visoko, deblo pa ima lahko premer do 1,5 metra. Svež tikov les je zelenkasto rumene barve, po sušenju postane rumeno- do temno rjav. Burmanska in tajska tikovina je temnejša, indonezijska pa svetlejša.

»Tikovina z naravnih rastišč je najboljša, ker je stara in vsebuje veliko količino olja. Tudi izbor lesa naravnega izvora je večji, zlasti kar zadeva njegove dimenzije. Najboljši profili lesa morajo biti četrtinsko rezani, tako da je struktura čim bolj enakomerna in potek letnic pravilen,« pojasnjuje Jenko. Plantažni tik po njegovih besedah raste hitreje, njegova gostota je za približno 30 odstotkov manjša, prav tako vsebnost olja, zlasti zaradi sečnje mlajših dreves. »Praviloma mora tikovo drevo doseči starost vsaj 60 let, da je njegov les primeren za zunanjo uporabo,« še dodaja sogovornik.

Tikov les po Voglarjevih besedah odlikuje visoka dimenzijska stabilnost in spada med zelo trajne ter obstojne vrste. V mizarstvu je zelo cenjen za izdelovanje pohištva, uporab­lja pa se tudi za talne notranje in zunanje obloge, zunanje pohištvo, okna, vrata, nepogrešljiv je v ladjedelništvu.

Tudi za kakovostno vrtno pohištvo se uporablja tikovina. Nekateri proizvajalci ga izdelujejo iz drugih vrst lesa, kot sta mahagonij ali akacija, vendar je po Jenkovih besedah takšne izdelke treba dodatno obdelati z zaščit­nimi premazi in laki.

Padouk in merbau

Padouk (botanično ime Pterocarpus soyau­xii), ki izvira iz Kameruna, je zelo trajen in trd les ter odporen proti obrabi. Ima značilno rdečo barvo, ki zaradi UV-žarkov postane rjava, če je izpostavljen padavinam, pa posivi. Drevo zraste do višine 30 metrov, s premerom do enega metra. »Zaradi svojih dobrih lastnosti je primeren za najbolj obremenjene prostore in zunanje tlake. Les padouk je sicer nekoliko bolj dinamičen, vendar je zaradi velike vsebnosti olj zelo odporen proti drsenju,« pojasnjuje Jenko. Uporablja se tudi za zunanje konstrukcije.

Merbau (botanično ime Intsia bijuga, družina Fabaceae sapotaceae) je trd les, po izvoru iz jugovzhodne Azije. Njegova barva se lahko zelo razlikuje, od rjave do intenzivno rdeče in skoraj črne. V naših podnebnih razmerah se dobro obnaša, pravi Stane Voglar, njegova edina slaba lastnost je to, da pušča rdečo barvo, zato ni primeren za polaganje tik ob fasadah ali bazenih, saj bi lahko povzročil nezaželeno obarvanje. »Da bi se izognili temu, ga zdaj že večina dobaviteljev prej intenzivno opere, ostane pa nekaj odstotkov barvila, da se ne spremenijo fizične lastnosti lesa. Takega brez težav uporabimo na vseh zunanjih površinah,« še pravi Voglar.

Afrormosija in ipe

Afrormosija (botanično ime Pericopsis elata) je trajen in trd les, ki prihaja iz srednje Afrike, natančneje iz Kameruna. Les afrormosije je po besedah Jenka stabilen, enakomerne strukture, s svojimi lastnostmi se najbolj približa tikovini. Ima značilno rjavooranž­no do rjavordečo barvo. Ob izpostavljenosti padavinam postane svetlo siv. Pravijo mu tudi afriški tik, ker je po barvi zelo podoben tikovini.

Ipe je po besedah Voglarja zelo cenjen les iz Srednje in Južne Amerike. Je nekoliko tem­nejše barve, zelo trd, odporen proti obrabi in trajen. Primeren je tudi za javne objekte in najbolj obremenjene javne zunanje prostore. »Ker je nekoliko občutljiv za spremembe vlage in temperature, je zelo pomembna pravilna izdelava podkonstrukcije in izbira načina pritrjevanja. Na zelo osončenih legah se na njem lahko pojavi množica mikrorazpok,« pojasnjuje sogovornik.

Cumaru in ameriška rdeča cedra

Cumaru, ki mu pravijo tudi brazilski tik, je trd in odporen proti obrabi, ima zelo podobne lastnosti kot ipe. Obstajata dve vrsti, svetlejša in temnejša, druga ima bolj gladko strukturo. Gre za trd les, vendar občutljiv za spremembe vlage in temperature. Bolje se obnaša na senčnih terasah.

Ameriška rdeča cedra je zlasti v Severni Ameriki široko uporabljan les za terase in lesene zunanje obloge. Cedrovina je po Jenkovih besedah zelo lahek in nekoliko mehkejši les, zato se največ uporablja za obloge fasad, ograje, pergole in skodle za pokrivanje streh ter drugo leseno galanterijo.

Masaranduba in bangkirai

Masaranduba je gost trd les brazilskega izvora. Ima značilno barvo med temno rjavo in temno rdečo. Je precej nestabilen, a zelo odporen proti obrabi. Potrebuje dobro zračenje in stabilno pritrjevanje. Masaranduba se lahko močno deformira in razpoka, če konstrukcija terase ni pravilno izvedena.

Bangkirai, ki izhaja iz jugovzhodne Azije, je precej nestabilen les. Zato Voglar opozori, da sta pomembni dobra izvedba podkonstrukcije in stabilna pritrditev. Pri njegovi uporabi se po sogovornikovih besedah lahko pričakujejo manjše in tudi večje deformacije (na primer krivljenje, pokanje, cepljenje), še zlasti na bolj obremenjenih legah.

Sibirski macesen in garapa

Sibirski macesen raste na območju celotne zahodne Sibirije. Drevo doseže do 50 metrov višine in je po besedah Voglarja zelo odporno proti ekstremno nizkim temperaturam (tudi do minus 50 stopinj Celzija). »Po videzu je zelo podoben evropskemu macesnu. Bistvena razlika med njima je v rastiščnih in podnebnih razmerah, kar vpliva na trdoto lesa, sibirski macesen je namreč zaradi počasnejše rasti trši in gostejši ter zaradi več­je vsebnosti ekstraktivnih snovi trajnejši,« pojasnjuje Voglar. Običajno imajo podnice precej grč.

Garapa, ki izvira iz Južne Amerike, je svetle barve, zelo podobne tiku. Voglar pojasni, da ta les odlikuje odlična tekstura, je ena najkakovostnejših eksotičnih vrst trdega lesa, odpornih proti insektom in z dolgo življenjsko dobo.

Polaganje lesa

Pri polaganju lesa, poudari Voglar, sta pomembna dobro načrtovanje terase in priprava terena, na katerem bo ta stala. »Postavimo jo lahko na betonsko ali kamnito podlago ali na zemljino. Betonska podlaga mora biti gladka in ravna, imeti mora ustrezen padec za odtekanje vode. Na površini ne sme biti jamic, v katerih bi lahko zastajala voda. Kam­nita podlaga mora biti prav tako ravna in z dobro drenažo za vodo. Pri postavljanju terase na zemljino je treba zagotoviti drenažo in ustrezno debelino peščenega tampona, in sicer najmanj 20 cm,« pojasni.

Najprej moramo po sogovornikovih besedah poskrbeti za dobro odvajanje vode s terena, kjer bomo postavili teraso z leseno oblogo, saj je to pomemben dejavnik za dolgotrajno kakovost terase. »Če odvajanje vode ni ustrezno izvedeno in voda zastaja pod lesom, lahko nastane velika razlika med vlažnostjo lesa na površini, ki je izpostavljena soncu, in na spodnji plasti, ki ostaja vlažna. Posledica tega so deformacije, cepljenje, razpoke, razvoj plesni na spodnji strani in drugi neželeni pojavi na lesu,« opozarja Voglar.

Na primerno pripravljeno podlago se pritrdi podkonstrukcija, sestavljena iz lesenih letev, na katere se pritrdijo podnice. »Letvice podkonstrukcije naj bi bile prav tako iz kakovostnega trajnega lesa, ki naj ne bi imel krajše življenjske dobe kot podnice lesene terase. Zato navadno izberemo enak les tudi za podkonstrukcijo,« poudarja Voglar. Podnice se pritrjujejo na podkonstrukcijo z vijačenjem z zgornje strani ali s tako imenovano skrito montažo, za katero mora imeti les utore, v katere se vstavijo sponke, ki se nato privijačijo v podkonstrukcijo. Po Voglarjevih izkušnjah se dolgoročno bolje obnese vijačenje z zgornje strani.

Čiščenje in vzdrževanje

Dober les po besedah Antona Jenka ne potrebuje nobene zaščite, saj so njegove naravne lastnosti take, da mu zagotavljajo dolgotrajnost. Vsebuje namreč velik delež različnih eteričnih olj, ki so naravna zaščita pred vremenskimi in drugimi klimatskimi vplivi. Zato ne potrebuje posebnega vzdrževanja in premazov. Oljenje ne vpliva na življenjsko dobo lesa, ampak kakor pravi Jenko, pomaga samo pri manj kakovostnih vrstah, da nekoliko podaljša njihovo trajnost in zmanjša neugodne deformacije. Vse vrste lesa, ki se uporabljajo zunaj, zaradi vremenskih vplivov sčasoma posivijo. Če želimo vsaj približ­no ohraniti naravno barvo, jih lahko premažemo z oljem. A to pomeni, da bo treba premaz redno obnavljati, navadno enkrat na leto. »Paziti pa je treba, da se oljenje opravi pravilno in da se izbere tudi ustrezno olje,« poudarja Jenko.

Vzdrževanje lesenih teras je preprosto, pravi sogovornik, saj les potrebuje samo občasno čiščenje z vodo. Pogostost čiščenja je odvisna tudi od okolja, v katerem je terasa postavljena (na primer nalaganje nečistoč iz ozračja, nabiranje mahu na senčnih legah), temeljito strojno čiščenje pa je po njegovih besedah priporočajo v primerih, ko se nabere že moteča količina nečistoč.

Če se čiščenja in oljenja lotimo sami, pravi Stane Voglar, najprej les intenzivno očistimo s profesionalnim čistilom za les in z veliko vode, še bolje z visokotlačnim vodnim čistilnikom. Po čiščenju se mora les dobro osušiti, nato ga naoljimo s kakovostnim oljem, namenjenim za zunanjo uporabo in posamezno vrsto lesa. Kakor poudarja Jenko, je treba pri visokotlačnem vodnem čistilniku, ki ga sicer ne priporočajo, paziti, da se s šobo ne približamo lesu preveč (ne na manj kot pol metra), ker ga lahko močan curek vode trajno poškoduje, še zlasti mehkejše vrste. Curek vode namreč odplakne mehkejše dele lesa in površina postane groba.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE