V naravi je novozelandsko božično drevo, latinsko Metrosideros, večdebelno in ima na široko razvejeno krošnjo. Nekatere vrste lahko merijo tudi dvajset metrov v višino. Vednozeleno drevo prekrivajo svetleči usnjati listi, na spodnji strani prekriti z dlačicami, ki jim dajejo srebrnkast sijaj. Za najlepši okras drevo poskrbi poleti – se pravi, da si ga odene ob božiču – ko se ozaljša s puhastimi cofki, najpogosteje rdeče barve. Pravzaprav se vrste Metrosiderosov po barvi cvetov med seboj razlikujejo, lahko so tudi škrlatni, oranžni, rumeni ali beli. Kosmati cvetovi nekoliko spominjajo na kalistemon ali metličnik, grm, ki ga lahko občudujemo tudi ponekod pri nas v toplih krajih, le da so pri njem cvetovi oz. socvetja valjasti. Podobnost je razumljiva, kajti oba spadata v veliko družino mirtovk. Tudi kalistemon prihaja z južne poloble, iz Avstralije.

Pohutokawe lahko v Novi Zelandiji srečamo povsod, po vrtovih, v drevoredih, tudi v naravi, najlepši pa so v botaničnih vrtovih, kjer imajo veliko prostora za široko razrast. Znane so tudi kot obalna drevesa, saj izjemno dobro prenašajo slano vodo. Ne prenesejo pa mraza in vetra s slanim pršcem. Kot okrasna drevesa so se pohutokawe uveljavile po drugih celinah, v krajih z milo klimo: v jugovzhodni Avstraliji, v Kaliforniji, Južni Afriki, ob Sredozemlju. V španskem mestu Coruña so podobo njenega cveta vzeli celo za svoj simbol. V nekaterih delih Južne Afrike pa je drevesni vrsti tako všeč, da je postala nadležna invazivna rastlina, ki izrinja avtohtono rastje.

V Novi Zelandiji je bil v minulih stoletjih les pohutokawe skoraj nepogrešljiv pri gradnji ladij, saj so ga zaradi trdnosti uporabljali za ključne vezne člene lesenih polovil.