27. 1. 2017 | Besedilo: Julijana Bavčar
Ognjemet cvetov ob koncu zime
27. 1. 2017 | Besedilo: Julijana Bavčar
Pozimi cvetoče grmovnice so posebno darilo. Najbrž ga ni med nami, ki bi ostal ravnodušen ob graciozni barvitosti cvetov na omrtvelem lesu. A medtem ko lahko znamenja vitalnosti, s katerimi nas razveseljujejo nepozebniki, brogovite, zgodnji zimski cvet ali leskovec, gledamo v snežnem objemu ali na sneženem ozadju, lahko "snežene kepe" edžvortije ob koncu zime občudujemo samo v primorskem delu naše domovine. Grmovnica, ki v naravi raste od Nepala do Japonske, začara z elegantno obliko krošnje, z omamno dišečimi socvetji, na Japonskem pa iz nje izdelujejo eno najbolj cenjenih tradicionalnih vrst papirja.
V angleško govorečih deželah zato tej grmovnici pravijo tudi paper bush, papirni grm, katerega mlajši poganjki so najpripravnejši za ročno pridobivanje papirja prav takrat, ko rastlina cveti. Takrat so precej prožni, tako da jih je mogoče, ne da bi se pri tem zlomili, uviti v zanko. Edžvortije (Edgeworthia chrysantha) kot okrasne grmovnice niso oprav pogosta izbira, saj težko prenesejo dolgotrajne zimske temperature pod pet stopinj Celzija. Tam, kjer z njimi eksperimentirajo v "mejnih področjih", jih zasajajo predvsem na prisojne in zavetne lege ob hiše. Socvetja, ki mene po obliki spominjajo na bodnantsko brogovito, cvetijo dolgotrajno, medeno dišijo in so sprva intenzivnejših odtenkov, pozneje zbledijo. Njihove kepe so lahko od bledo do močno rumene barve, pri nekaterih različicah imajo na vrhu prav ognjeno rdeč nadih. Grm se povsem olista šele po cvetenju, in tudi ko ozeleni, je na vrtu postaven okras s skladno krošnjo. Raste precej počasi.
Japonci imenujejo papir iz edžvortije mitsumata, pridobivajo pa ga iz bele sredice (ne lubja) ravno prav starih poganjkov (vejic), ki se med kuhanjem razpusti v vlakna.