Preden se prenaglimo, povprašajmo, katere želve so na izbiro, kako velika zraste določena vrsta in kako velik prostor potrebuje za bivanje. Prav tako moramo izvedeti, koliko let živijo, saj imajo življenjsko dobo od 40 do 60 let, medtem ko bi nam nekatere kopenske lahko delale družbo celo 80 let in več. Preverimo, ali je popolnoma zdrava, da ne bomo imeli že v prvih dneh skupnega druženja težav, ki bi vodile celo do tragičnega konca. »Da je zdrava, vidimo po njeni živahnosti, da plava in pri dotiku potegne vse okončine v oklep. Spol se vidi le pri malce večjih primerkih, pri mladičih pa je zelo težko določiti, ali gre za samčka ali samičko. Malo laže je razlikovati enako stare želve, saj imajo samci daljši rep in daljše kremplje na sprednjih nogah kakor samičke. Zanimivo, da so one običajno večje,« pojasni njihov ljubitelj Jure Felicijan.

Priprava na njen prihod

Najbolj priljubljene in poznane želvice so različne vrste okrasnic, kot so rdečevratke, več vrst rumenovratk, zemljevidarke in mošusne, čeprav se v trgovinah dobijo tudi različne vrste tropskih želv (kačjevratke, pelomeduzne želve, mehkoščitke ...), zanimive so prav tako močvirske sklednice.

Za vodno želvo potrebujemo velik akvaterarij, da ji omogočimo dovolj prostora za plavanje, sončenje in sprehajanje po kopnem. Vodne želve zrastejo od 12 do 25 cm, nekatere močvirske dosežejo okoli 35 cm. »Akvaterarij naj bo za večje vodne želve dolg od 130 do 160 centimetrov, v višino in širino naj meri vsaj približno 60 centimetrov. Od tega namenimo 25 centimetrov za vodo ter 20 centimetrov za kopno. Rastlinam se raje odrečemo, saj jih lahko želve hitro uničijo ali pojedo. Kar nekaj pozornosti moramo nameniti osvetlitvi, ki je zelo pomembna. Večina želvic potrebuje grelno žarnico z ultravijolično svetlobo, ki jo lahko kupimo v vseh trgovinah za male živali, poleg tega je treba poskrbeti za čiščenje vode s filtri, medtem ko alge, ki se pojavljajo na steklu, odstranjujemo ročno s strgalom. Akvaterarij je najbolje postaviti v večji prostor, to je lahko hodnik ali zimski vrt, če ga imamo, vanj pa lahko damo največ dve ali tri želve, da ne bi bilo prevelike gneče,« svetuje sogovornik. »Če imamo hišo in prostor na vrtu, bodo želve zelo vesele, če jim bomo uredili ograjen vrtni ribnik.« Vsekakor je to najboljša rešitev, saj je izjemno lepo videti želvico v zunanjem ribniku, kjer bo imela naravno svetlobo in prostor ter dovolj prostora za gibanje.

Hranimo jih z rakci, sušenimi ribicami, posebej briketirano hrano za posamezne vrste ali skupine želv. Za želvji oklep pa poskrbimo tako, da kupimo kapljice, s katerimi jim ga čistimo in hkrati zaščitimo pred zajedavci, ki bi ga lahko načeli.

Kadar bomo le za nekaj dni zdoma, lahko pustimo želvo brez hrane, kar se včasih celo priporoča, da si izprazni prebavila, povsem drugače pa je, če odhajamo za več kot štirinajst dni. »Takrat jo moramo dati nekomu v oskrbo in mu razložiti, kako naj zanjo odgovorno poskrbi.«