Napredka ni mogoče ne meriti ne razumeti, če ne vemo, kako je bilo prej. Kraji in prostori, kjer lahko pogledamo v preteklost, so zato vratca v kamrice spomina za tiste, ki za njimi prepoznajo delček sebe, za mlajše pa bolj ali manj zanimivo srečanje z nečim, česar sami niso mogli izkusiti.

Rudarske Trbovlje so s svojo geografsko lego odmaknjene od večjih prometnih tokov, vendar niso samo zato precej samosvoj konec slovenskega sveta. Odmaknjene so bile tudi pred petdesetimi, stotimi in več leti, ko so premogovniki delovali s polno paro, a so se v svoji samozadostnosti zapirale pred zunanjimi vplivi. Tako je bilo zlasti med svetovnima vojnama, ko je bilo vse v rokah Trboveljske premogokopne družbe, in se kljub popolnemu družbenopolitičnemu preobratu niti v prvih povojnih letih ni bistveno spremenilo.

Vsaj glede življenjske ravni večine Trboveljčanov ne. Kajti čeprav so v Trbovljah, središču rdečih Revirjev, na ves glas opevali delav­ski razred in njegove voditelje, se z delavci oziroma rudarji ni nihče posebej ukvarjal. Ob velikih obljubah in zanosnem pogledovanju v svetlo prihodnost se je zanimanje novih oblastnikov ter zgodovinarjev in muzealcev začelo in nehalo z odkrivanjem kipov in spominskih plošč zaslužnim revolucionarjem, partizanom in povojnim udarnikom, kaj malo pa se je govorilo o delu in življenju brezimnega proletariata.

Prvi drugačni glasovi

Pobude, da bi raziskali in primerno predstavili snovno in kulturno dediščino knapovskega življa, so dočakale odmev in razumevanje šele na začetku 80. let. Komisija za varstvo kulturne dediščine pri Kulturni skupnosti v Trbovljah se je strinjala, da bi bila v ta namen najprimernejša ureditev dela kolonije Njiva – ne nazadnje zato, ker stoji v neposredni bližini muzeja in občinskih upravnih zgradb.

Projekt revitalizacije kolonije Njiva – sedmih dvonadstropnih hiš s po 18 stanovanji, zgrajenih ob koncu 19. stoletja po načrtih mariborskega stavbenika Franca Derwuscha – je sprva velikopotezno predvideval obnovo vseh objektov, delno rušenje kleti in barak ter hkrati saniranje vodnjaka s skupnim periščem in postavitev krušne peči. Izteklo se je tako, da je bilo sprva od rudniške uprave pridobljeno eno samo stanovanje. Potrebne projekte za njegovo sanacijo sta z upoštevanjem vseh varstvenih izhodišč pripravila arhitekt Jure Kolenc in etnolog konservator Vito Hazler s celjskega zavoda za spomeniško varstvo. Kustos Miran Kalšek iz trboveljskega muzeja se je medtem lotil priprave kataloga in zbiranja avtentične stanovanjske opreme med sosedi in znanci, ki so radodarno prinašali, kar so imeli, a hkrati z začudenjem spremljali kopičenje »starega kložovja«. V nekaj mesecih je bila pridobljena vsa oprema in oktobra 1984 so to zunanjo enoto muzeja slovesno odprli za javnost. S tem je pred šestdesetimi leti ustanovljeni Muzej narodne osvoboditve, pozneje Revirski muzej ljudske revolucije, tudi uradno razširil svoj krog dela in postal splošni muzej novejše zgodovine; od leta 1998 kot javni zavod Zasavski muzej Trbovlje »pokriva« tudi občine Zagorje, Hrastnik in Litija.

Prva četrtina 20. stoletja

Trbovlje so tako dobile prvi »muzej na prostem« – zbirko, ki in situ prikazuje bivalno kulturo povprečne rudarske družine v 20. letih minulega stoletja, ko so Revirji postali rdeči. Gledano z današnjimi očmi je 25 do 27 kvadratnih metrov velik prostor zgolj skrom­no enosobno stanovanje, v katerem je bila malo številnejša družina precej na tesnem. Toda v letih po prvi svetovni vojni tudi v mestih večina stanovanj ni bila udobnejših, bivalne razmere predmestnega in kmečkega prebivalstva, iz katerega je izhajala večina rudarjev, pa so bile še slabše. K vsakemu rudarskemu stanovanju je sodilo še na stopnišču urejeno stranišče in drvarnica oziroma shramba, nekatera pa so imela tudi vrtiček. Pralnice in krušne peči so bile skupne, uporabne po določenem urniku. V bližini je bil vodnjak – štirna, stanovanje s sodobnim štedilnikom, ki je pomenil napredek glede na črno kuhinjo, pa so dobila tudi elektriko za razsvetljavo – s po dvema 40-vatnima žarnicama. Funkcionanost je imela seveda povsod prednost pred estetsko funkcijo.

Ob tem bi bilo vsemogočni Trboveljski premogokopni družbe seveda zmotno pripisovati socialno občutljivost. Vodila jo je predvsem preračunljivost po zgledu kolonij v rudarskih in industrijskih središčih drugod po zahodni Evropi: rudarji oziroma delavci v higiensko bolje urejenih stanovanjih so kljub dvanajsturnemu delovniku manj obolevali, manjša pa je bila tudi nevarnost, da bi odšli v druga evropska rudarska središča ali Ameriko. Ker so bili s svojimi družinami le najemniki in pozneje upravičenci do uporabe stanovanja, so ostali docela odvisni od dejanskih lastnikov in hkrati delodajalcev. Če so prišli z njimi v spor, so se morali v 30 dneh izseliti.

Proletarska 60. leta

Leta 2002 so muzealci tik ob prvem pridobili še drugo stanovanje. Etnologinja Jana Mlakar Adamič je razmišljala, da je bivalna kultura dinamičen proces, ki razkriva način življenja v različnih obdobjih. Ob prvem stanovanju, ki slika razmere med svetovnima vojnama, so zato uredili še drugo, iz obdobja socializma. Zbirka, ki v povezavi s starejšo tvori celoto, je bila javnosti predstavljena naslednje leto poleti ob trboveljskem občinskem prazniku.

V štirih desetletjih so se zahteve in možnosti prebivalcev rudarskih kolonij zelo povečale. Stanovanje je sicer ostalo enako veliko – ponekod so mu z verando priključili predprostor in stranišče – spremenila pa se je zlasti notranja oprema kuhinjskega dela. Litoželezni štedilnik z emajliranim ohišjem, ki je nadomestil zidanega, je ohranil ogrevalno funkcijo, pri pripravi manjših obrokov pa se je uveljavil tudi električni kuhalnik. Stanovanja so dobila tekočo vodo, nekatera gospodinjstva so si omislila radijski sprejemnik in televizor, sesalnik za prah, pralni stroj, kolo, motorno kolo in celo avtomobil. To je razširilo njihova obzorja in povečalo mobilnost. Tudi potovanja čez mejo niso bila več nedosegljiva, o čemer pričajo različni spominki in reprodukcije likovnih del, s katerimi so krasili svoja bivališča.

Kljub vsem izboljšavam in olepšavam pa se bivališča v Njivi in drugih kolonijah niso več mogla meriti s komunalno urejenostjo stanovanj v novih blokih. Postala so »slabša«, s priseljevanjem delavcev iz republik tedanje Jugoslavije se je hkrati spremenila etnična sestava njihovih prebivalcev. Prišleki so se deloma prilagodili »staroselcem«, pa tudi ti so prevzeli veliko novih navad. Prvotna avtentičnost bivališč se je naglo izgubljala, zato sta obe rudarski stanovanji edina ostanka bivalne kulture minulih časov. Njun utrip občasno oživijo peka značilne zasavske jajčne jedi »funštrc« ter priprava malice s kofetom, potico in jetrnicami.

V zadnjih letih je v središču za etnologijo pomembnih dogajanj – od založniške dejavnosti do motivacijskega dela s tistimi iz »tretjega življenjskega obdobja« – muzejska svetovalka Jana Mlakar Adamič. Za strokovno delo, ki zajema tudi usmerjanje prostovoljske dejavnosti, vodenje muzejskega kluba in ureditev Etnološke poti po trboveljskih kolonijah ter monografijo o muzejskem delu Kaj pa vi sploh delate, je lani prejela stanovsko Murkovo priznanje. Tudi prihodnji razstavni in drugi načrti z etnološko vsebino so povezani z njo. Z vodjo celjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Tanjo Hohnec – letošnjo dobitnico Steletovega priznanja za projekt ureditve Občinske kolonije v Trbovljah – pripravlja razstavo o tej edini v celoti obnovljeni delavski koloniji na Slovenskem. V bližnji prihodnosti je predvidena prenova celotne kolonije Njiva. S poudarjeno skrbjo za unikatni delavski stavbni fond Trbovlje zgledno ohranjajo ta del svoje posebne identitete.