Podjetje iz Ljubljane, ki se je osredotočilo na potrebe neprofesionalnih pridelovalcev, je kot finalist tekmovanja Start up Slovenia 2013 dobilo nepovratno finančno pomoč Podjetniškega sklada Slovenije za razvoj inventivnih homeopatskih pripravkov za rastline.

V čem je glavna razlika med homeopatskimi izdelki za varovanje rastlin, pesticidi in naravnimi sredstvi, ki se uporabljajo za enak namen?

Naj grem po vrsti. Delovanje pesticidov temelji na neposredni kemični reakciji na rastlinsko bolezen ali škodljivca, pri čemer škodi okolju s človekom vred. Vzemimo insekticide, ki na škodljivca učinkujejo z živčnim strupom – ta je nevaren tudi za druge živali, človeka, ki škropivo nanaša, in tistega, ki pridelek uživa, saj se sicer minimalni ostanki učinkovine v organizmu seštevajo. Obstajajo tudi naravni pripravki, ki prav tako delujejo s kemično reakcijo neposredno na povzročitelja bolezni ali škodljivca, le da niso narejeni sintetično, temveč so pridobljeni iz rastlin. Pri nekaterih mehanizem delovanja ni povsem raziskan, obstajajo pa tudi strupeni. Naravni insekticid piretrin je denimo pridobljen iz rastline dalmatinski bolhač in na podlagi njegove sestave so učinkovino, ki jo vsebuje, ustvarili sintetično. Razlika med njima je le, da naravni na svetlobi razpade v dveh dneh, sintetični pa deluje precej dlje. V nasprot­ju z njima je glavna lastnost in prednost homeopatskega pripravka, da ne deluje neposredno na povzročitelja bolezni ali škod­ljivca, temveč krepi rastlino. Pravimo, da deluje celostno. Nanjo ne deluje s kemično učinkovino kot prva dva, temveč z energijo. Aktivna snov oziroma učinkovina (nekatere so tudi nevarne) je pri njem tako razredčena, da je skoraj nemerljiva, zato ne vpliva na okolje in ne ruši ekosistema. Rastlino, ki smo jo zalili s homeopatskim pripravkom, bo okrepil njegov energijski naboj. V naravi namreč povzročitelji bolezni in škodljivci napadejo manj odporne rastline.

Kakšna je učinkovitost agrohomeopatskih izdelkov v primerjavi s fitofarmacevtskimi sredstvi (pesticidi)?

Poskusi so pokazali, da lahko z njimi odpravimo povprečno od 70 do 80 odstotkov težav, kar je primerljivo s klasičnimi fitofarmacevtskimi sredstvi. Insekticidi, ki imajo najnevarnejše stranske učinke, če so uporabljeni po navodilu, pa pokončajo od 95 do 100 odstotkov škodljivcev. Vedeti moramo, da se lahko posamezne rastline različno odzovejo na homeopatske pripravke, odvisno, v kakšni kondiciji so. V splošnem so zanje najbolj dovzetne mlade rastline.

So mehanizmi delovanja homeopatskih »zdravil« pri rastlinah primerljivi z delovanjem pri človeku?

So. Razlika pri uporabi je v tem, da homeopat pri človeku postavi anamnezo, o težavah se z njim pogovarja, medtem ko moraš pri rastlini poznati agronomske zakonitosti. Pri njih se težave z veliko verjetnostjo pojavijo v določenih razmerah. Tako denimo v deževnem in mokrem poletju paradižnik skoraj gotovo ne bo ušel napadu paradižnikove plesni ... Pripravki, ki smo jih razvili, upoštevaje te zakonitosti, temeljijo večinoma na uporabi kombinacije aktivnih snovi, mi jim pravimo matične tinkture. Pri večini homeopatskih pripravkov smo tako zajeli spekter podobnih težav, da bi jih vrtičkarji, ki jih marsikdaj ne razlikujejo med seboj, laže uporabili.

Kako bi človeku, ki bi rad racionalno dojel, kako delujejo homeopatski pripravki, to razložili?

Omenil sem že, da je ključno delovanje energijskega naboja. Pri izdelavi preparata s postopkom potenciranja se energija poveča po zakonih kvantne fizike. Z njegovo razlago se je denimo ukvarjal tudi priznani celični biolog dr. Bruce Lipton, avtor del Biologija prepričanja in Spontana evolucija. Če zelo poenostavim: pri homeopatskih pripravkih je masa (nam predstavljivi del) snovi, ki bo delovala, izredno majhna. Njen energijski del predstavlja kroženje elektronov po orbitali okrog jeder atomov – ko ti prehajajo med različnimi energijskimi stanji ali orbitalami, nastane foton, delec brez mase, energijski naboj pa se pri tem poveča. Pri potenciranju homeopatskega pripravka (tj. redčenju in določenem načinu pretresanja) se masa matične tinkture, to je snovi, za katero je značilno določeno delovanje, manjša, povečuje pa se njena energija. Zaradi čedalje manjše mase ta ne more biti več nevarna, ostaja samo energijski naboj, ki ga z zalivanjem prenesemo v rastlino. Seveda ima tudi pesticid, pri katerem deluje kemična reakcija, energijski naboj, vendar je kemična reakcija tako močna, da ga izniči.

Kaj pomenijo črkovne in številčne oznake pri homeopatskih pripravkih?

Energija se meri s potencami D, C in M. D pomeni najmanjšo razredčitev matične tinkture v pripravku (1 : 10), C razredčitev v razmerju 1 : 100, M pa v razmerju 1 : 1000. C1 denimo pomeni, da smo gram matične tinkture zmešali z 99 grami vode in na prepisan način pretresali; za C2 smo od 100 gramov C1 vzeli samo gram in ga dodali 99 gramov vode in tako naprej ... Višji ko sta potenca in razredčitev, manj je v pripravku matične tinkture in večja je energija. Pri homeopatskih pripravkih za rastline se praviloma uporabljajo nižje potence (od D4 do C30), kajti v njih le mora ostati nekaj esence.

Kako se energija prenese v rastline?

S homeopatskimi pripravki jih praviloma zalivamo, le izjemoma škropimo. Edini pravi rastlinski organ, ki lahko z vodno raztopino pripravka sprejme energijo in tisti neznatni del mase, so korenine. Nanašanje s škropivom po listih bi lahko primerjali z infuzijo pri človeku, ki nadomesti normalno hranjenje. Ne glede na vrsto pripravka je za rastlino že samo škropljenje šok. Pri homeo­patskih pripravkih smo boljšo učinkovitost zalivanja v primerjavi s škropljenjem dokazali tudi s poskusi. Rastlina vgradi energijo v svoje organe v nekaj dneh.

Koliko časa se energija ohrani v pripravku in kako dolgo deluje na rastline?

V pripravku se ohrani trajno. Energija se, dokler pripravka ne uporabimo, ne izgubi nikamor, se sicer umiri, a jo aktiviramo tako, da embalažo (steklenico) po navodilih pretresemo. Določeno količino razredčimo z vodo in to pomešamo. Čas delovanja na rastline, ki smo jih zalili z razredčenim homeopatskim sredstvom, pa je odvisen od potence. Obstajajo pripravki zelo nizke potence, ki naj bi se uporabljali tedensko; za naše, ki so višje, priporočamo, da se uporabijo v začetku rastne dobe, znova čez 14 dni, potem pa samo še enkrat v rastni dobi. Dež njihovega učinkovanja ne more preprečiti. Energijski naboj se po uporabi ohrani od dva do tri mesece.

Iz česa so narejeni homeopatski pripravki za rastline?

Iz ene ali več aktivnih snovi, tj. matičnih tinktur, in tekočine za redčenje, pri rastlinah je to praviloma voda. Za matično tinkturo iz rastlinskih delov moramo te najprej ekstrahirati. S preostalimi uporabljenimi snovmi se le stabilizira tekočina. Homeopatski pripravki za rastline so v tekoči obliki. Večinoma gre za komplekse matičnih esenc, s katerimi želimo zajeti spekter bolezni in različne razvojne faze rastlin. Esence oziroma tinkture so navadno izvlečki rastlin, naravni minerali, kovine in mikrohranila, pri škodljivcih pa deli njihovih sovražnikov.

Se mehanizmi delovanja homeopatskih sredstev proti boleznim in škodljivcem razlikujejo?

Na splošno se razlikuje le čas uporabe: pripravke proti boleznim uporabljamo preventivno, saj se pojavijo hitro, včasih jih na začetku še opazimo ne; medtem ko je na škodljivce bolje počakati. Uporaba pripravka brez potrebe bi utegnila povzročiti tudi to, da bi učinek izzvenel. Naši homeopatski pripravki se delijo na tiste za splošno krepitev rastlin, na pripravke proti škodljivcem in boleznim, tretji segment pa je namen­jen ukrepanju ob posebnih okoliščinah in težavah ob presajanju, ob mehanskih poškodbah in za izboljševanje kislosti. Kot zanimivost naj povem, da z njim ne spremin­jamo pH-vrednosti vseh zalitih tal, temveč koreninskim laskom omogočimo, da v času vsrkavanja hranil spremenijo le pH tal v svoji bližnji okolici. Prva faza zdrav­ljenja je uporaba splošnih krepilcev rastlin, če ta ne pomaga ali če predvidevamo, da se bosta pojavila običajna bolezen ali škodljivec, uporabimo pripravke iz druge skupine.

Kako naj ravna vrtičkar, naj pride obolelo rastlino pokazat strokovnjaku ali naj sam sklepa o bolezni?

Za tipične bolezni naj le uporabi namenski pripravek, v drugih primerih pa je priporoč­ljiv posvet s strokovnjakom.

Kako preskušate agrohomeopatske pripravke?

Ker energije, ki pri njih deluje, še ne znamo meriti, koncentracija aktivne snovi pa je tudi skoraj nemerljiva, je pri njih ključna lastnost ponovljivost – njihovo delovanje naj bi bilo v povprečju enako. Testiramo učinkovitost pripravkov na rastlinah; s preizkusi pa izberemo tudi najučinkovitejši način pretresanja in potenco. Pri preizkusih sodelujemo z biotehniško fakulteto v Ljubljani.

Za ilustracijo povzemam preskus homeo­patskega pripravka, ki odganja polže lazarje. Izvedli smo ga z mladimi sadikami solate. V zaprtem prostoru smo od dveh gred solate eno zalili s homeopatskim pripravkom proti polžem, druge pa ne. Dva dni po zalivanju smo polže zaprli v prostor, iz katerega ni bilo izhoda. V prvih dveh dneh so pojedli nezalito solato, zalite s homeopatskim pripravkom se niso dotaknili, tretji dan pa so pojedli še polovico te (znano je, da polž, ki ne je, zelo hitro pogine). Pri različici poskusa, pri katerem so polži iz prostora z gredama imeli izhod, pa so pojed­li nezalito solato, ko je te zmanjkalo, pa so odšli drugam. Grede, zalite s pripravkom, se niso dotaknili.

Kako dolgo se že uporabljajo homeopatski pripravki za rastline in ali so ti, ki so dostopni na trgu, med seboj primerljivi?

Zanimivo je, da so bili začetniki homeo­patije za rastline homeopati zdravniki. Tovrstne pripravke je pred približno četrt stoletja prvo začelo izdelovati podjetje Biplantol; usmerjeno je večinoma v pripravke, ki so primernejši za profesionalce, saj zahtevajo natančnejše poznavanje rastlin in opredeljevanje težav. Na tem področju je znano tudi nemško podjetje Neudorf.

Ko smo se pred leti s homeopatijo za rastline začeli ukvarjati mi, smo se povezali z vodilnima svetovnima homeopatoma, Avstralcem Vaikunthanathom Das Kavirajem in Nemko dr. Christiane Maute, zdravnikoma, a tudi začetnikoma agrohomeopatije. Njune izkušnje in izkušnje prvih agrohomeopatskih šol v Švici smo želeli presaditi v agronomijo, upoštevaje agronomske zakonitosti. V nasprotju z drugimi smo se zato usmerili v izdelavo kombiniranih pripravkov, medtem ko večina proizvajalcev izdeluje po tipih rastlin ali pa ima zelo širok nabor natančnih pripravkov, namenjenih profesionalcem. V Sloveniji je tako usmerjeno tudi agrohomeopatsko delo Majde Ortan.

Del svojega razvoja smo tudi mi usmerili v iskanje rešitev za profesionalne gojitelje zelja in solate, ki se v določenih fazah rasti spopadajo s specifičnimi težavami. Kot finalist tekmovanja Start up Slovenia 2013 smo za to prejeli nepovratna sredstva Podjetniškega sklada Slovenije.

Kje je uporaba agrohomeopatije najbolj razširjena?

Zelo je razširjena med ekološkimi pridelovalci v Švici, Nemčiji in Avstriji, krepi se v Skandinaviji, daleč pa so na tem področju tudi v Avstraliji in Južni Ameriki.

Tudi biodinamiki poudarjajo pomen potenciranja oziroma mešanja svojih pripravkov in govorijo o homeopatskih načelih. So današ­nji agrohomeopatski pripravki primerljivi z biodinamičnimi?

Rudolf Steiner, začetnik in utemeljitelj bio­dinamike, je izhajal iz načel homeopatije. Razlika je v tem, da biodinamiki uporabljajo le del homeopatije, ki jo je pred več kot dvesto leti utemeljil nemški zdravnik Samuel Hahnemann na načelu podobno se zdravi s podobnim. Homeopatija za rastline dela z veliko širšim naborom esenc.

Kakšen postopek registracije je predpisan za agrohomeopatske pripravke?

Predpisi v EU jih uvrščajo med izdelke za splošno uporabo oziroma v skupino izdelkov za krepitev rastlin. Ker nimajo merljive aktivne snovi, jih namreč ni mogoče uvrstiti drugam.