Bistveno je, da se kmet in zaključena skupina kupcev že pred sezono dogovorita o sadilnem načrtu, količinah in plačilu, dostavi pridelkov in vzajemno prevzameta tveganje, ki ga lahko povzroči izpad pridelka zaradi vremenskih razmer. O uveljavljanju te oblike kmetovanja v Sloveniji smo se pogovarjali z Borisom Frasom, predsednikom Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije (ZZEKS) in ekološkim kmetom iz Ankarana, ekološko kmetovalko Romano Rejc iz Koštabone, ki na ta način prodaja svoje pridelke že tretje leto, in Anjo Horvat Jeromel z zavoda Ekologičen, ki o tem načinu kmetovanja javnost seznanja na istoimenski spletni strani.

Kako pomembna sta zaupanje in neposreden stik, smo se tudi sami prepričali v sredinem popoldnevu kar na asfaltu pod ljubljanskim Dolgim mostom. Pravzaprav skoraj pod mostom, na velikem primestnem parkirišču, kamor Romana Rejc iz slovenske Istre vsak teden pripelje svojim 30 odjemalcem v zabojčke zloženo zelenjavo in sadje. Časa ne kupci ne gospa niso imeli veliko, a dovolj za vesel klepet, kakšno posebno naročilo za prihodnjič in izmenjavo pozitivne energije. V pogovoru s strankami smo ugotovili, da gre za ljudi, ki bi bili radi prepričani, kako in kje sta zrasla sadje in zelenjava, ki ju uživajo, večinoma pa jih je pritegnila odmaknjenost njiv v Koštaboni. Z naborom živil so bili zadovoljni, čez poletje pa so tudi razumeli, da je suša vzela svoj davek. Zadovoljni so bili tudi s ceno, v povprečju za 30 odstotkov nižjo kot na ekološki tržnici, za kmetijo Romane Rejc pa so zvedeli s spleta ali od znancev.

Pobudniki so bili kupci, ne kmetje

Boris Fras, ki se s partnerskim načinom kmetovanja že nekaj let ukvarja tudi sam, poudarja, da sta v izvorni obliki, kakršna se je razvila na različnih koncih sveta (npr. na Japonskem, v ZDA, Franciji), bistveni socialna razsežnost in neposredna komunikacija med kmetom in potrošnikom, ne pa zaslužkarstvo. Tako so se denimo v Franciji okoljsko ozaveščeni potrošniki sami organizirali in poiskali kmete, ki bi bili pripravljeni ekološko hrano pridelovati na majhnih kmetijah, ki edine lahko pripomorejo k ohranjanju kulturne krajine. Francosko kmetijstvo z vsega triodstotnim deležem državnega BDP dosega namreč kar 16 odstotkov tamkajšnjega izvoznega zaslužka, intenzivno kmetijstvo, ki ga omogoča, pa okolje degradira. Pridelava visokokakovostnih francoskih živil z mednarodno slavo, kakršna so šampan­jec, pašteta iz gosjih jeter in francoski siri, je nam­reč daleč od skrbi za okolje, pri njej gre bolj za recepturo. V tej državi so prvi zametki partnerskega kmetovanja nastali v 80. letih iz pobude za ohranitev malih kmetov, zagon pa je dobilo v začetku tega tisočletja po nekaj velikih prehranskih aferah, ki so se v Franciji zvrstile konec 90. let.

Bistvo partnerskega kmetovanja je, da lahko kmet z oskrbo od 20 do 30 potrošnikov z vrtninami in sadjem preživi na manjši, le nekaj hektarov veliki površini. Pri pridelavi namreč nima velikih stroškov, ne skrbi ga za prodajo pridelka, z njim lahko zasluži povprečno plačo, pri čemer se lahko posveti tako pridelavi kot kupcem, pravi Boris Fras. Na manjši površini je najlaže preživeti z vrt­ninarstvom, ki pa je delovno zelo intenzivna panoga, z dvema vegetacijskima sezonama, v partnerskem kmetovanju pa zahteva tudi natančen in izkušen sadilni načrt, da pridelkov sproti ne bo ne preveč ne premalo in da si bodo sledili v primernem ritmu.

V Franciji, kjer dobiva ta oblika ekološkega kmetovanja čedalje večje razsežnosti, za njeno zaledje skrbijo neformalne potrošniške organizacije: iščejo zemljo, ki bi jo bilo mogoče najeti, skrbijo za izobraževanje novih generacij v vrstah kmetov in potrošnikov in v določenih primerih kmetom celo posojajo denar za ureditev novih površin. Iz te oblike neposredne izmenjave, od katere imata korist obe strani, hočejo namreč izriniti logiko biznisa. Skupina 20 do 30 potrošnikov (nekatere imajo tudi posebne želje, npr. hrano, ki je pridelana brez živalskega gnoja; veganski nabor živil itd.) prav posvoji kmeta in se zaveže, da bo zanj skrbela v dobrem in slabem. Z ustno pogodbo pred začetkom sezone postavijo izhodišča sodelovanja, ugotovijo specifične želje potrošnikov, realne pridelovalne razmere, določijo količine in ceno pridelkov. Razširjenost te oblike kmetovanja nam lahko ponazori podatek, da je bilo pred leti samo v enem od pariških okrožij več kot 2000 skupin potrošnikov, zbranih okrog svojega kmeta, delovale pa so tudi okrog manjših mest. Za vse skupine je značilno, da poteka predaja pridelkov na javnih mestih, s čimer po svoje izzivajo oz. ozaveščajo ljudi.

Zabojčkarstvo je klasična trgovina

»V nasprotju z razmerami, ki jih opažam tudi pri takšni obliki izmenjave pri nas, kjer si počasi utira pot, so v Franciji potrošniki tisti, ki se prilagodijo kmetu, ne obratno. Ko gredo npr. na dopust, poskrbijo, da prevzame pridelke nekdo drug, kmetu plačujejo večinoma vnaprej in prevzamejo tveganje, tudi če letino uničijo ujme. S plačilom mu tako pomagajo zasnovati posevek prihodnje leto, po drugi strani pa jih kmet na vrhuncu sezone zalaga tudi s presežki. Pri nas pa bi si nekateri potrošniki radi tudi vsak teden sproti izmišljevali, česa ne potrebujejo, ali odjavljali prevzem. Seveda je mogoča tudi takšna oblika nakupa ali sodelovanja, vendar to ni več partnersko kmetijstvo, temveč 'zabojčkarstvo', pri katerem gre za klasično naročanje in dostavo pridelkov, s katerim se lahko ukvarja tudi trgovec, ne le pridelovalec in pri katerem ne gre za partnersko porazdelitev tveganj. Ugotavljam, da so k uvajanju partnerskega kmetovanja pri nas pristavili svoj lonček razni, predvsem splet­ni posredniki, zaradi česar dobiva značilnosti 'kšeftarstva',« razlaga Boris Fras.

Sam je v okviru ZZEKS namreč ekološkim kmetom v zadnjih petih letih na terenu najprej predstavljal možnosti za prodajo prek zabojčkov, pozneje pa organiziral več kot 30 terenskih posvetov, med katerimi so naše kmete obiskali francoski partnerski kmetje in potrošniki. Ocenjuje, da se je pravi part­nerski način doslej pri nas uveljavil na kakih desetih kmetijah, največ na Štajerskem, nekaj na Primorskem in v osrednji Sloveniji. Zanimivo je, doda, da so ekološki kmetje pri nas tej obliki na posvetih sprva nasprotovali, češ da gre za komunizem. Prvi so se zanjo odločili na ljubljanski kmetiji Studen, a tudi njihov način je s povečanjem površin, naraščanjem števila potrošnikov, ki jih oskrbujejo, in načinom naročanja postal bolj podoben prodaji prek zabojčkov.

Kmetija Romane Rejc je v ekološki certificirani pridelavi že od leta 2006, v partnersko kmetijstvo pa je vključena že tretje leto. Sogovornica, po izobrazbi agronomka, pravi, da se je prvo leto malo lovila, ker še ni imela pravega občutka, koliko odjemalcev lahko čez vso glavno sezono, ki pri njej poteka od junija do decembrskih praznikov, tedensko oskrbi na svojih pridelovalnih površinah.

Za partnersko kmetijstvo se je navdušila, ko so ga na Obalo in tudi na njeno kmetijo na povabilo Borisa Frasa prišli predstavljat gostje iz Francije. V času glavne sezone pripravlja za svojih 30 strank male ali velike zabojčke (po 8 in 16 evrov) vsak teden, od novega leta do junija pa vsakih 14 dni. V tem času so v njih poleg zimskih vrtnin, čebule in česna tudi vložene vrtnine in marmelada iz domače predelave, ki jo ima prijavljeno kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Sicer pa stranke v sezoni zalaga z vsemi vrstami zelenjave, od solatnic, kapusnic, zgodnjega krompirja, paradižnika, paprik, jajčevcev, stročjega fižola, bučk, buč, čebule, česna, korenja in zelišč, od sadja pa pridela slive, jabolka, hruške, maline in kaki. Letošnje suš­no leto je bilo tako zanjo kot za stranke po svoje preizkus vzajemnosti, ugotavlja. »Če so bili zabojčki kdaj skromnejši od načrtovanih ali če kaj ni uspelo, so stranke manjše količine sprejele z razumevanjem, saj sta jim očitno pomembnejša način predelave in okolje, v katerem je zrasla hrana. Mislim pa, da pri nas razmere še niso zrele, da bi bila realna takšna oblika solidarnosti kot v Franciji,« pove sogovornica.

Disciplina in veselje

Pri pridelavi se drži biodinamičnih načel, živi v hiši, zgrajeni po naravnih načelih, iz gline in kamna, v mednarodno ekološko dogajanje pa je vključena tudi s tem, da v obdelovanje zlasti v poletni polovici leta vključuje pripadnike mreže WWOOF (World Wide Opportunities on Organic Farms), mrežo prostovoljcev, ki pomagajo na ekoloških kmetijah v zameno za prenočišče in hrano, v prostem času pa spoznavajo okolico in znamenitosti. Pravi, da ji partnerski način kmetovanja in distribucije pridelkov ustreza. Skupaj s strankami pred sezono uskladi setveni načrt, za pridelane količine ima zagotovljeno prodajo, solidno ceno (ta je ugodna tudi za kupce, saj kmetje niso davčni zavezanci za DDV, ampak so obdavčeni po katastrskem dohodku) in sprotno plačilo, medtem ko bi bila prodaja na tržnici povezana z dodatnimi stroški, neprodani del zelenjave pa bi šel v nič. Pet in pol hektarov kmetije, od katerih je hektar in pol njiv za partnersko kmetovanje, in pridelava oljčnega olja ter aloje vere (na manjšem zemljišču v Sečovljah), ki ju trži posebej, ji za zdaj zagotavljajo preživetje. Poleg znanja pa seveda zahteva še veliko discipline in veselja.

S svojimi strankami večinoma komunicira po e-pošti in ob osebnem prevzemu tedenskih zabojčkov. Pove, da je imela pomembno vlogo pri posredovanju stikov s strankami v njenem primeru tudi Anja Horvat Jeromel s spletnim portalom Ekologičen.

Anja Horvat Jeromel (s predstavitvijo part­nerskega kmetijstva je sodelovala tudi pri Umanoterinem projektu Slovenija znižuje CO2 – dobre prakse), pravi, da niso želeli biti posrednik med kmetom in kupci, ampak le postaviti spletno platformo, s pomoč­jo katere bi projekt čimprej zaživel in bi se kmet­je lahko osredotočili na pridelavo, namesto da bi sami iskali odjemalce. Na portalu zdaj posredujejo informacije o šestih kmetijah, ki se ukvarjajo s partnerskim kmetovanjem. Zadnja, ki se jim je priključila to jesen, je po njenih besedah prek portala samo v dveh dneh zapolnila svoje zmogljivosti. Prispevek kmetije za urejanje spletnega portala je 30 evrov na leto.

Zanimivo je, da si je ekološko kmetijstvo v posameznih evropskih državah utiralo precej samosvoje poti do kupcev, razloži Boris Fras. Tako je Avstrija že ob vstopu v EU veljala za ekološko državo. Sosedi, ki so veliki patrioti, so v tem videli tržno prilož­nost za svoje kmetijstvo, zato jim je uspelo preseči tudi ideološke razlike. Italijanski ekološki kmetje so dobili odjemalce s tem, da je zakonodaja občinam omogočila, da same določajo, kolikšen delež hrane v javnih ustanovah mora biti ekološkega izvora, naši ekološki pridelovalci pa so od 90. let svoje kupce ustvarjali sami. Predvsem okus ekoloških pridelkov je pripomogel, da so se naključne stranke spremenile v zveste. Ekološko kmetijstvo si pot do njih utira počasi, a zanesljivo, ugotavlja Fras, najbolj smotrn pa se mu zdi partnerski način, ki kupcu zagotavlja sveža, sezonska in lokalna živila po zmerni ceni ter ščiti malega kmeta. To pa so stvari, ki se v logiki veletrgovcev pri nas, ki ekološka živila kupujejo na debelo, povsem izgubijo, povzame sogovornik.