Permakulturni način obdelovanja zemlje je menda, v šali rečeno, pisan na kožo tistim, ki se na vrtu ne marajo spotiti. Zakaj? Ker je veliko pomembneje, kot da se z vilami ali motiko zapodimo na gredice, da sedemo, pogledamo okoli sebe, kje je kaj, od kod priteče voda, kako pada sonce in kaj so z zemljo počele starejše generacije ... Bistvo permakulture je namreč v posnemanju vzorcev iz narave, saj si lahko z natančnim opazovanjem dogajanja v njej prihranimo nepotrebno delo in energijo, ki bi bila usmerjena proti njenim zakonitostim. Takšno uravnoteženo, zdravorazumsko gospodarjenje z naravnimi viri je bilo značilno za mnoge stare tradicionalne kulture po svetu, v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je v Avstraliji permakultura izoblikovala kot sistem etičnih načel in priporočljivih obdelovalnih tehnik, pa jih je že davno preglasilo konvencionalno kmetijstvo, za katero je narava le vir izkoriščanja in temelji na nezmerni rabi energije, mineralnih gnojilih in pesticidih.

Teoretske osnove je permakulturi dal Avstralec Bill Mollison, čigar priročnik Uvod v permakulturo je leta 1994 izšel tudi v slovenskem prevodu. Beseda je zložena iz delov permanentna in agrikultura (pozneje je dobila še širši pomen: permanentna kultura), saj naj bi ta način gospodarjenja ustvaril ekološko okolje, ki bi lahko ekonomsko preživelo, samo pokrilo svoje potrebe, ne bi bilo izkoriščevalsko in bi bilo zaradi tega uravnoteženo na daljši rok. Med Slovenci je najbrž bolj kot njen avstralski izvor permakultura znana v povezavi z Avstrijcem Seppom Holzerjem. Temu samorastniku s Salzburškega na visokogorski kmetiji Krameterhof, ki leži na višini od 1100 do 1500 metrov, na nekdaj nerodovitni zemlji bujno uspeva 14.000 sad­nih dreves, zorijo marelice, fige, iz snega kukajo jagode. Z opazovanjem narave od otroštva naprej je spoznal, da ne obstajajo ne slaba tla, ne plevel, ne mrčes ... le ljudje se moramo v obojestranski prid naučiti sodelovanja z naravo.

Pogosti postopki

V nadaljevanju se bomo bolj kot splošnim načelom permakulture, ki veljajo za vse dele zemeljske oble, posvetili nekaterim tehnikam, ki jih je mogoče uporabiti na vrtovih. In ki jih navsezadnje že uporabljajo številni slovenski vrtičkarji, le da ne poznajo permakulture. Za tiste, ki jo, pa so najbolj prepoznavni permakulturni simboli spiralna gredica, gojenje krompirja pod slamo ali Sepp Holzer.

Poleg že omenjene zastirke so med najpomembnejšimi permakulturnimi postopki kompostiranje, kolobarjenje, varovanje rast­lin pred boleznimi in škodljivci z mešanimi posevki, pri čemer kombiniramo dobre sosede in kulture z različno globino korenin, da si ne konkurirajo za hrano. Rastline so bolj zdrave tudi z izogibanjem monokulturam in gojenjem avtohtonih vrst in sort, ki so zaradi prilagojenosti na okolje odpornejše. Zelo pogosti so sajenje v visoke grede in gomile, vertikalno vrtnarjenje, varovanje pred vet­rom z razgibavanjem terena, v katerem ne morejo nastati zračni koridorji, sajenje ob suhozide ali večje kamne, ki dolgotrajno oddajajo toploto, zaradi česar je vegetacija zgod­nejša, solarni rastlinjaki, pridelovanje na zemeljskih terasah, zadrževalniki humusa pod nagnjenim terenom ali terasami, sajenje mejnih rastlin, ki varujejo vrtnine pred prahom in izpušnimi plini, preprosto spreminjanje ledine na vrtu, gozdni vrt z uporabo slojevitosti, sodelovanje z domačimi živalmi, ki nam zemljo razrahljajo, otrebijo plevelov in škodljivcev, vzgoja lastnega semena in drugo.

Vertikalno kmetovanje

Sicer pa permakulturni učitelji radi poudarijo, da permakultura najbolj pomaga tistim, ki so v najslabšem položaju, ki imajo slabo, zbito, kontaminirano zemljo ali pa je sploh nimajo, saj se pri njih rezultati inovativnih tehnik najbolj poznajo. Tudi iz takšnih primerov izhaja, da v permakulturi zemljo zelo malo obdelujemo, zlasti pa je ne prekopavamo. Zastirka jo rahlja, grede so zaradi nje nekoliko dvignjene. Tipičen primer, ki ponazori vse našteto, je pridelovanje krompirja ali topinamburja v valjih ali zabojih, ki rastejo v višino in v katerih rastline z vrha zastiramo z organsko snovjo, tisto, ki jo pač imamo na razpolago. S takšno tehniko vertikalnega kmetovanja lahko rastlini z zasipavanjem zvišujemo raven zemlje tudi do dva metra visoko in na dani površini povečamo pridelek do desetkrat. Pri tem načinu lahko »gredico« naredimo iz avtomobilske gume ali lesenega kvadratnega okvirja, ki ga položimo na podlago, pokrito s časopisom ali kartonom in mrežo proti voluharjem. V sredo položimo gomolj, ga zasujemo s kompostom, kuhinjskimi odpadki, lesenim drobirjem, slamo ... Z rastjo zelenega dela rastline v višino nalagamo gume ali povišujemo okvir in dodajamo zastirko. Na podoben način bo krompir obrodil tudi v zgoraj odprtem zabojniku za vrtni kompost. Drugi način je, da gomolje, položene na popolnoma predelan in razpadel hlevski gnoj ali kompost, pokrijemo s slamo, ki jo potem ob pobiranju letine preprosto odgrnemo. Pri drugih tehnikah navpičnega vrtnarjenja lahko stene hiše ali balkona ozelenimo s trto, kivijem, bučami, fižolom, jagodami, pri čemer rastlinam omogočimo povešavo rast.

Kompostiranje

Kompostiranje zagotavlja notranje kroženje virov. Eno od načel permakulture je, da nobenega dela rastline ne zavržemo. Užitni del pojemo, neužitnega pa odnesemo na kompostni kup, v katerega bo prispeval hranljive snovi, ali ga uporabimo za zastirko. Vrtni kompost velja za najboljše organsko gnojilo, vendar je uravnoteženo le, če poleg rastlinskih vsebuje tudi živalske snovi, na primer hlevski gnoj. Zgolj iz rastlinskih odpadkov je lahko le dopolnilno gnojilo. Organska masa bo na kompostnem kupu najhitreje razpad­la, poleg tega se bo v njem razvila dovolj visoka temperatura, ki bo uničila vse škodljive organizme in večino semena plevelov, če ga bomo jeseni zložili naenkrat. V ta namen čez poletje zbiramo rastlinske in kuhinjske odpadke na enem kupu, jeseni pa jih na novi kup zložimo v pravilnem zaporedju. Na podlago najprej naložimo nekaj plasti šibja in vej, da bodo zagotavljale zračenje. Nanje naložimo plast starega komposta, nato hlevskega gnoja, potem plast organskih odpadkov in tako naprej. Med plasti lahko potresemo lesni pepel. Druga možnost je, da tega čez poletje potresamo na zbrano organsko maso. Plasti naj bodo debele od 20 do 30 cm. Kup naj ne bo višji kot meter in pol.

Visoke grede in gomile

Ker se permakulturno vrtnarjenje uveljavlja zlasti tam, kjer ni kakovostne zemlje, so pogoste visoke grede in gomile. Sestavljene so iz enakih plasti, le da je visoka greda naložena v poljubno visok okvir iz lesa, kamenja, opeke in podobnega materiala. Namesto da bi material zanjo navozili od drugod, lahko s pravim postopkom bolj grobo zemljo iz okolice sčasoma spremenimo v zelo rodovitno. Najpomembnejša je spodnja drenažna plast (vejevje, koruznica, zmleti lesni ostanki), ki zagotavlja odcednost in zračnost. Naložimo jo do 60 centimetrov visoko in potlačimo. Na to pride narobe obrnjena travna ruša, ki smo jo odstranili s podlage (lahko jo nadomestita groba vrtna zemlja ali kompost), plast nerazpadlih organskih odpadkov, trave ali listja, spet kompost ali dobro razpadel hlevski gnoj, na koncu, lahko šele spomladi, pa 20 centimetrov debela plast finejše oziroma površinske vrtne zemlje, v katero bomo sadili. Plasti se izmenjujejo enako kot v kompostnem kupu: star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik. Tudi tu je za zlaganje najprimernejši čas jesen. Na visokih gredah se rastna sezona začne veliko bolj zgodaj, tudi čez zimo je temperatura v njih višja, saj plasti od spodaj segreva organska snov, zaradi oddaljenosti od tal pa rastline v gredi niso občutljive na slano. Tudi rastline na visoki gredi zastiramo, enako kot navajamo v nadaljevanju. Zastrtih visokih gred načeloma ne zalivamo, saj je med vejami in zemljo v gredah zadrževalni sistem iz listja in organske snovi ter nato še na površini iz zastirke.

Skrivnost zastirke

V permakulturi se za zastiranje tal ob rastlinah najpogosteje uporabljata seno in slama, lahko pa tudi druge rastline z večjo zeleno maso. Najpomembnejše funkcije zastirke so zadrževanje vode v tleh, zaščita pred zbijanjem prsti zaradi padavin, ogrevanje tal, prehajanje organskih snovi iz zastirke v tla in preprečevanje rasti plevelov. Da bi plast zastirke udušila rast plevela, mora biti debela vsaj pet centimetrov in jo moramo redno dopolnjevati. Poleg tega zmanjšuje možnost kontaminiranja prsti s težkimi kovinami. Pozimi in zgodaj spomladi zastirke še ne dajemo na gredice, saj je zemlja temnejša od uporabljenih rastlinskih delov in se brez nje hitreje ogreva. Prednost sena pred drugimi zastirkami je velika zmogljivost zadrževanja vode. Z njim jo začnemo zastirati, ko se prst ogreje. Ne samo da preprečuje izsuševanje prsti, ampak vodo tudi zbira. Poleti je nam­reč ponoči v zraku precej vlage, ki zadostuje rastlinam čez dan.

Vendar ima zastirka tudi nekaj slabih lastnosti: ne ustreza korenovkam; zagotavlja zavetje polžem, zaradi zadrževanja vlage pa predvsem v glinastih tleh včasih prepreči kaljenje semena. To se dogaja zlasti prvo in drugo leto zastiranja, sčasoma pa deževniki, ki vnašajo delce zastirke v tla, izboljšajo njihovo prezračenost in drenažo.