Hiši Jožeta Kučiniča v Konca vasi ni videti, da je samooskrbna z energijo. Celo mala vetrna elektrarna, ki stoji na drvarnici, prej spominja na sodobnejši klopotec kot resno napravo za pridobivanje energije. Toda velika stanovanjska hiša je samooskrbna in v mesecih, ko je sonca dovolj, ni odvisna od električnega omrežja. »Tudi pozimi, če je dovolj sončnih dni, čez mesec porabim le za kakšnih 20 evrov elektrike iz električnega omrežja, preostalo pridobim iz sončne elektrarne,« pravi Jože Kučinič. V hiši porabi okoli 400 kilovat­nih ur električne energije na mesec, kar je povprečna poraba družinske hiše.

Za lastno električno energijo se je odločil pred osmimi leti. Najprej je nameraval na stanovanjsko hišo postaviti polikristalinske panele. Toda zaradi tehničnih zahtev oziroma ozemljitve – moral bi prerezati asfalt okoli hiše –, je poiskal drugo rešitev in po­stavil panele na drvarnico, ki stoji poleg hiše. Sončna elektrarna zdaj skoraj ni vidna.

Kupil je 20 panelov z močjo 240 vatov, ki so postavljeni na 43 kvadratnih metrih strehe. V idealnih razmerah – ki so redke –, znaša moč panelov 4,5 kilovata. »Ob idealnem sončnem sevanju lahko dobim celo štiri kilovatne ure energije v eni uri. Običajno pa elektrarna v lepem vremenu v enem dnevu proizvede več kot deset kilovatnih ur energije, kar pomeni, da je 7,5 kilovatne ure shranim v akumulatorje, drugo pa porabim,« pravi Jože Kučinič.

Elektrika le za lastno oskrbo

Če bi sistem še dodelal, bi lahko zagotavljal dvakrat toliko, če ne še več energije, kot je lahko zdaj. »Ob sončnem vremenu bi lahko oskrboval še eno ali celo dve hiši,« je prepričan. Vendar je največji problem v shranjevanju pridelane elektrike. »Ko napolniš akumulatorje, je nimaš več kam dati,« pravi.

Presežkov, ki jih proizvede ali bi jih lahko proizvedla njegova elektrarna, ne daje v omrežje, ampak skrbi le za lastno oskrbo. Ko ima akumulatorje polne in dodatne energije ne potrebuje več, se sončna energija ne spreminja v električno. »Če bi imel elektriko kam shraniti, bi to storil, tako pa ostane preostali potencial neizrabljen.« Sistem ima urejen nekoliko drugače kot drugi lastniki sončnih elektrarn, ki vso električno energijo običajno pošiljajo v distribucijsko omrežje in se iz njega oskrbujejo za svoje potrebe. Naš sogovornik najprej porabi elek­triko, ki nastane v njegovem sistemu: »Ko zmanjka lastne električne energije, sistem avtomatično preklopi na distribucijski sistem, tako da je elektrika v hiši. Potem ko je lastne spet dovolj, pa se sistem avtomatično izklopi iz distribucijskega sistema in napaja iz lastnega vira,« razloži. To pomeni, da v primeru izpada električnega omrežja, ko je cela Konca vas v temi, pri njih vse električne naprave delujejo normalno, saj jih poganjajo akumulatorji.

!!galerija!!

PREBERITE ŠE: Fotovoltaika: Zaradi sončne elektrarne ob pokojnino? 

Po vseh teh letih, odkar ima sončno elektrarno, z gotovostjo ugotavlja, da ima Kočev­ska veliko sonca in je primerna za takšno pridobivanje elektrike. Ob dnevih, ko je sonca dovolj, sploh ne potrebuje energije iz električnega omrežja. Temu je prilagodil tudi način dela v gospodinjstvu, razloži sogovornik: »Učili so nas, da se obnašamo racionalno, če vklopimo pralni stroj ponoči. Pri nas je drugače: perilo se pere dopoldne ali v času kosila, ko je sonca in s tem električne energije največ.«

Postavitev sončne elektrarne ni bila poceni: »Sistem je, če ne štejem svojega dela, stal okoli 14.000 evrov. Če bi plačal še izvajalca, bi bil strošek še toliko večji,« pravi mojster elektronik, ki je začel s srednjo elektro šolo, potem pa je končal še trgovsko in poslovodsko šolo in je imel 25 let servis televizijskih in radijskih sprejemnikov.

Za vetrno elektrarno je na Kočevskem vetra preveč ali premalo

Sistem pridobivanja električne energije je pred štirimi leti še nadgradil z vetrno elektrarno, ki jo je postavil kot dopolnitev sončnim panelom. »Takrat nikjer nisem dobil podatkov, kako je z vetrom v teh krajih,« razloži sogovornik. Zdaj njegove izkušnje kažejo, da imajo Kočevskem opraviti z eno ali drugo skrajnostjo, premalo ali preveč vetra, kar pomeni, da razmere niso ugodne za rabo te energije. »Za izkoriščanje vetrne energije je najbolje, da veter vseskozi poganja vetrnico,« pravi Jože Kučinič, »tako da je pridobivanje elektrike iz vetrne energije odlična rešitev za prepišne predele, kjer je veter stalnica.

Z vzdrževanjem domače sončne elektrarne ni posebnega dela. Problem nastane, če v panele udari strela ali če pada toča, ki je večja kot oreh, in razbije steklo. »Za zdaj se to še ni zgodilo,« pravi Jože Kučinič, vendar po izkušnjah iz zadnjih nekaj let vseeno razmišlja o zaščiti s protitočno mrežo, kakršno uporabljajo hmeljarji in skozi katero bi verjetno prosevalo dovolj sončnih žarkov, da bi paneli delovali.

Edini večji strošek pri vzdrževanju je bil doslej nakup novih akumulatorjev. Prvi, ki so shranjevali 1,5 kilovatne ure in so imeli garancijo pet, šest let, so vzdržali okoli osem let. Pred dvema letoma je za 2400 evrov kupil nove. »Niso bili bistveno dražji od prejšnjih, vendar shranijo nekajkrat več energije in imajo zmogljivost 7,5 kilovatne ure,« pravi Jože Kučinič.

Je pa gotovo, da takšni sistemi ne prinašajo hitrega zaslužka, pravi sogovornik: »Živ­ljenjska doba sončnih kolektorjev je okoli 30 let in po izračunih bom v treh desetletjih dobil še enkrat toliko energije, kot sem porabil denarja za postavitev sistema. Vložek se ne povrne v dveh ali petih letih, ampak v desetih, petnajstih,« razloži. Razmišljal je tudi o nakupu električnega avtomobila, ki bi mu investicijo izplačal štirikrat hitreje, vendar je to misel opustil.

PREBERITE ŠE: Kam z odsluženo sončno elektrarno

Odnos države do obnovljivih virov energije

Poleg tega je premleval, kako električno energijo shraniti še na drug način: da bi z elektrolizo pridobival vodik in bi tako električno energijo, pridobljeno poleti, izkoriščal pozimi, ko je sončnega obsevanja manj. »Vendar se mi zadeva še ne zdi dovolj varna,« pravi Jože Kučinič, ki se bo v letu dni upokojil, a še naprej razmišlja o razumni rabi energije. Pred kratkim je kupil delavnico, ki se drži njihove hiše in ima od 500 do 600 kvadratnih metrov strehe. »Ali bom postavil sončno elektrarno ali pa bom streho dal v najem,« pravi in dodaja, da se država ob vseh razpravah, kako naprej, obnaša precej neracionalno, saj ne podpira malih proizvajalcev električne energije, ki bi se lahko bolj oskrbovali z energijo iz obnovljivih virov. Na strehi njegove delavnice bi lahko stala 100-kilovatna sončna elektrarna, kar bi bila naložba, vredna okoli 100.000 evrov. Ni nobenega dvoma, še pravi sogovornik, da je tako pridobljena energija do narave in okolja veliko prijaznejša kot pridobljena iz premoga ali obogatenega urana.